Guernseyjsko društvo za književnost in pito iz krompirjevih olupkov
Srečna jaz, ki mi v naročju leži ta očarljivo mila knjiga! Berem jo počasi, počasi, da bi čim dlje trajala. Zamižim, po licih steče solza ganotja in v glavi se mi vrti film … Gotovo ga bodo prej ali slej zares posneli, jaz pa ga snemam z vsako prebrano stranjo, saj v meni zbuja razkošne podobe; junake vidim in občutim, že prijateljujem z njimi, vonjam vegetacijo lepega otoka Guernsey, opazujem njegovo zvezdnato nebo in slišim butanje morja ob skale. Kot ameriška pisateljica Mary Ann Shaffer se tudi jaz zaljubljam v ta angleški Kanalski otok in njegove prebivalce, in že nagovarjam bližnje, da bi se odpravili tja na obisk …
Knjiga je napisana v obliki pisem, ki so itak moja najljubša forma. Govori pa o moči literature, ki je povezala otoške prebivalce med nemško okupacijo v drugi svetovni vojni in jih vezala z najlepšo pentljo še po njej, kar soustanoviteljici študijskih krožkov Beremo z M. K. pač ni treba dokazovati. Literarno predivo je najlepša tkanina tovariševanja! Skratka, padla sem v Guernseysko društvo za književnost in pito iz krompirjevih olupkov scela in ven nisem in nisem hotela. Kar se je poleg avtorice in njene pomočnice, nečakinje Annie – ta je za rakom oboleli umirajoči teti pomagala knjigo dokončati –, dogajalo tudi glavni junakinji, pisateljici Juliet Ashton (da ji je ime na J in se piše na A ni naključje, Jeane Austen ji je posodila svojega duha, hura!). Leta 1946 nima ideje, o čem bi napisala novo knjigo, dokler ne dobil pisma: »Pišem se Dawsey Adams in živim na svoji kmetiji v župniji St. Martin\'s na Guernseyu. Poznam vas, ker imam doma neko staro knjigo, ki je bila nekoč vaša /…/.Vaše ime in naslov sta bila napisana na notranji strani platnic.« Tako se je začelo dopisovanje z molčečim in skrivnostnim kmetom, kmalu pa še z drugimi člani njihovega društva za književnost. Kakšni zanimivi ljudje, kako prikupno so opisani njihovi značaji! Med njimi zablešči pogumna Elizabeth kot žareče sonce. Prav ona si je izmislila priročni izgovor, zakaj je okajena druščina po večerji z zatajenim pečenim pujsom spregledala policijsko uro, češ, imeli smo sestanek društva za književnost … Nemški polkovnik jih je izpustil in rekel, da bo tudi on kdaj prišel poslušat pogovor o knjigah, zato so tako društvo res morali nemudoma ustanoviti.
Guernseysko društvo za književnost in pito iz krompirjevih olupkov potemtakem pričuje o moči umetnosti (»Ljubezen do umetnosti – naj bo to poezija, pripovedništvo, slikanje, kiparstvo ali glasba – ljudem omogoči premostiti vsako oviro, ki si jo je človek kdaj postavil na pot,« je prepričana avtorica) in moči skupnosti ljudi, ki si sočutno pomagajo, da lahko preživijo nemško okupacijo. A ne bi zmogli postati taka skupnost, če ne bi od življenja prekipevajoča Elizabeth »spreminjala temo v svetlobo«. Ona v knjigi ne nastopa, a tako intenzivno živi v srcih ljudi, da je najbolj sijoč biser na ogrlici prijateljstva. Knjiga je napisana toplo, nežno in z obilico humorja, da nas grozote vojne ne oplašijo. Sicer pa itak ljubezen plapola z zmagovito zastavo skoz in skoz.
Mirjam Drev je knjigo prevedla vrhunsko! Njena slovenščina je gibka in duhovita, ustreznice angleških fraz in metafor ustvarjene z mojstrsko roko. Knjiga z njenim prevodom ni nič izgubila, temveč nasprotno – pridobila. Zato na tem mestu predlagam Mirjam Drev s prevodom blagodejnega Guernseyskega društva za književnost in pito iz krompirjevih olupkov za Sovretovo nagrado. Naj žirije ne premoti lažji žanr, ki je za prevod praviloma težji oreh. Očarljiva »lahkotnost« se pač priliči le najboljšim!