Temni labirint
Aleksandrijski kvartet je eden mojih najljubših romanov vseh časov. Zaradi elegantne pisave in aristokratskega duha, ki veje med platnicami. Zaradi imenitnih opisov značajev in usod nosilnih likov, ki so naslikani tako plastično, da se človek mora zavedati: nič ni tako, kot je videti. In nihče ni samo to, ker je še marsikaj drugega, kot se kaže na prvi in drugi in tretji pogled. Zaradi vonjav in dišav, ki se ob branju naselijo v nos. Zaradi vznemirjenih brbončic na jeziku, ki jih žgečkajo slastni okusi sredozemskih jedi. Zaradi strasti, zaradi sanjarij, zaradi hrepenenj, zaradi ljubezni, v katerih utonejo junaki in bralci z njimi. Ah, čisti bralski užitek!
Zdaj je imenitna založba Modrijan izdala prevod še ene knjige Lawrencea Durrella, pesnika, esejista, romanopisca, glasbenika, štirikrat poročenega moža, očeta, sina angleško-irskih staršev, živečih za časa njegovega otroštva v Indiji, diplomata, svetovnega popotnika, zaljubljenca v Sredozemlje, ki so ga zanimala metafizična vprašanja jaza enako intenzivno kot raziskovanje konkretnih življenjskih izkušenj. Kar vse dehti tudi iz pustolovskega romana, spisanega v mladosti, Temni labirint , tega romantičnega popotovanja vase in v možnosti »preseganja pogojenosti človeka«. Nastavki romana se zgodijo na križarki, s katero potuje pet silno raznolikih junakov, ki so na svojevrsten način povezani že od prej, ne da bi za to vsi vedeli ali se morda celo zavedali, da so se preprosto morali srečati. Ker v življenju ni naključij, temveč je v vsem ključ. Ključ usode. To Durrellovi liki prepoznavajo prek različnih odnosov – lestvica se pne od pekla do neba, s pomočjo psihoanaliziranja, povezav z vzporednimi svetovi in mediji, z umetnostjo in misijonarstvom, z govorjenjem in tišino, z druženji na površini in uvidi v globini. Prostor, v katerem se godi večina romana, je labirint na pisatelju ljubem grškem otroku (Kreti), ki je metafora za naše dušne labirinte, skozi katere hodimo popotniki življenja. Kadar se v labirintu izgubimo, lahko umremo od strahu ali pa se najdemo in uzremo, kar pravzaprav vsi iščemo. Srečo. Kot na koncu romana sporoča modra starka, ženska, ki nikoli ne spi (»Spanje je namenjeno utrujenim ljudem. Človek je utrujen, kadar je z njegovim telesom ali umom nekaj narobe.«), ampak zre v brezgrajno nebo in prek tovrstne meditacije spoznava resnico. Resnico o sebi, svetu in ljudeh. O življenju in smrti, ki ni nasprotje življenja, temveč je samo prelitje iz tega sveta v naslednjega. Starka ve: »Končni cilj je sreča, ki se bo ljudem izmikala, dokler se bodo izmikali sami sebi in drug drugemu.« Ja, za to gre. Da se ljudje samouresničimo, kot je učil tudi Durrellov navdihovalec C. G. Jung, predvsem pa indijska duhovna tradicija, v času pisanja Temnega labirinta ponovno »odkrivana« v Evropi. Takrat sta v zaprtih intelektualnih krogih cveteli ezoterika in okultizem, kar v številnih referencah in temi romana iskreno odzvanja. Iz njega žari upanje, da ljubezen obstaja kot občutje, stanje duha. Dosežemo ga, če ga ne iščemo, kajti po dejavni poti do njega zagotovo ne bomo prišli: »Gre za načelo nedejavnosti – človek mora biti globoko v sebi dovolj miren, da postane dovzeten. Občutka ne moreš iskati, če pa si pripravljen nanj, bo prišel in se spustil nate kot nočna vešča. Ne \'iščite in boste našli\', kot pravi Sveto pismo, ampak \'pripravite se in boste najdeni\',« pripoveduje starka zakonskemu paru, rešenemu iz porušenega labirinta. Zdaj sta njena učenca in naslednika, ki jima predaja Resnico, do katere je prišla, ko je začela sodelovati z Življenjem, povezana z vsem, kar obstaja. »Sama v sebi, v globini svoje duše (ne kot nekaj, kar mislim ali čutim, ampak kot nekaj, kar sem) se ničesar več ne branim in tudi ne izbiram. Zdaj samo še sprejemam. Gre za čisto znanstven pomen besede \'ljubezen\',« pojasni, kar sporoča L. Durrell in njegov očarljivi Temni labirint. Poživljajoče poetično berilo!