Urednikov uvodnik
Slovensko knjižno založništvo je v občutljivih časih, saj ni povsem jasno, kaj se bo z njim dogajalo v bližnji prihodnosti. Po eni strani se pozitivni gos­podarski učinki zadnjih let.. več>
Sončna ura
Bukla 70, oktober 2011

Frane Milčinski - Ježek (1914–1988), naš osrednji humorist 20. stoletja, je bil eden tistih igralcev, dramatikov in piscev, ki je s svojimi minucioznimi obdelavami likov in besed povzdignil raznolikost komičnih detajlov in jim dodelil mesto na parnasu slovenskega humorja, komike, sam bi rekel špasa – tam jih danes, z redkimi izjemami, skorajda ne srečamo več, zato je dopolnjevanje njegove zapisane zapuščine toliko bolj hvalevredno dejanje.

Če želi komična intervencija v besedilu ali performansu doseči svoj namen, mora vsebovati izredno prefinjen, inteligenten humor. Tudi zato, ker je humor tiste vrste eliksir, ki ga ni mogoče v nedogled obnavljati. V prvi vrsti to seveda velja za knjižni humor, ki mora bralcu izvabiti nasmeh na obraz v zaostreni konkurenci z drugimi mediji, npr. televizijskimi serijami, ki tudi tistim brez čuta za smešno eksplicitno nakažejo, čemu in kdaj naj se smejijo.

Komika je bila s stališča normativne poetike od nekdaj nezaželena (del emancipacijskih težav se je brez dvoma podedoval in prenesel še v tretje tisočletje) in kulturna srenja (s kritiko na čelu) je bila v preteklosti znana po svojem mačehovskem odnosu do humoristov. Tudi zato imamo lahko čudo v podobi priimka Milčinski, ki ga danes razumemo kot sinonim za slovenski humor preteklega stoletja, za nerazložljivo.

Ledino je oral oče Fran Milčinski (1867–1932), ki je od leta 1885 dalje pisal podlistke in humoristične črtice za tedanji dnevni tisk – zajemal je iz okolja uradnikov, pravnikov, pa tudi iz sveta malomeščanstva, politike in lastne družine. Leta 1909 je izdal prvo satirično knjigo Igračke, širšega zanimanja pa je bil deležen ob izdaji humoristične knjige Gospod Fridolin Žolna in njegova družina (1923). Interes literarnih zgodovinarjev so zbudili seveda tudi vsem dobro znani Butalci, ki so v knjižni obliki izšli šele posthumno leta 1949, sedemnajst let po avtorjevi smrti.

Profesor Miran Hladnik je opozoril, da literarni zgodovini, ki razvršča pisatelje po časovnostilski pripadnosti, »humor Milčinskega nekako ne gre v račun, ker se v principu ne sklada z nobenim periodizacijskim postulatom: naturalizem in humor, realizem in komika so pač raznorodne kategorije, ki ne gredo skupaj«. Dodal je tudi, da je slovenska literarna kritika, ko se je lotevala Milčinskega, natanko razlikovala med tipi humorja (ločevala je med »vulgarnim smehom«, kamor je uvrščala na primer šalo in burlesko, in »finim, inteligentnim smehom«, ki ga sprožajo satira, groteska ali parodija). Tako se je humoristična literatura razklala v dve polovici: v kratke komične epizode, ki jih v celoto običajno povezuje samo glavna oseba (opravka imamo z anekdotičnim, kronološko urejenim ciklom), in v novelsko grajen knjižni humor, ki prevzema piramidno zgradbo klasične komedije.

Frane Milčinski - Ježek je z jezikovno izbrušenostjo uspešno nadaljeval žlahtno družinsko tradicijo in je še izostril očetove satirične puščice. Pri založbi Sanje so že pred leti zbrali vse Ježkove humoreske, ki jih je pisal za Pavliho (katere urednik je bil) in druge humoristične liste ter radio. V Humoreskah so našle mesto tako tiste, ki so izhajale v zabavnih rubrikah časopisov, revij ali so se ohranile na zvočnih zapisih, kot take v rokopisni obliki. Omenjena založba si vestno prizadeva, da humorist Ježkovega kova ne bi odromal v pozabo in da bi ga prebirali tudi v knjižni obliki, kar poleg drobne knjižice 13 8 humoresk (2003; izbor enaindvajsetih besedil, ki so sicer deloma izšla že leta 1951 pod naslovom 13 in ena: humoreske F. M. Ježka) in več izdaj Ježkove Zvezdice zaspanke potrjujejo tudi pred kratkim izdane zbrane pesmi, naslovljene Sončna ura. Ta je plod večletnega projekta, ki sega v leto 1997, ko je izšla knjiga zbranih pesmi Preprosta ljubezen (dopolnjena izdaja 2008), najnovejši različici pa so dodali približno 150 na novo odkritih pesmi, ki dopolnjujejo avtorjevo bero mojstrskega zlaganja besed, izbrušenega jezikovnega stila, duhovitosti in občutka za avtoironijo. Če obstaja še kak bralec, ki se z Ježkovimi pesmimi doslej še ni srečal, bo s Sončno uro vstopil v živopisen besedni svet tega prvega slovenskega kantavtorja in televizijskega pionirja, ki je v ospredje svojega motrenja vedno postavljal problematiko »malega človeka« in jo pogosto navezoval na (aktualno) družbeno-politično dogajanje oz. še raje njegove zablode. Zbirka pesmi, satir, popevk, balad, reklam v verzih, šansonov in še česa Franeta Milčinskega slika kot enega najbolj vsestranskih slovenskih umetnikov 20. stoletja, ki so si ga otroci vseh generacij najbrž najbolj zapomnili po songih in vlogi Kosobrina v filmu Kekec, odrasli pa po ponarodelih Ne čakaj pomladi, Srček dela tika taka in Cinca Marinca.