Knjiga
Kako sem po nesreči napisala knjigo
Izvirnik:
Hoe ik per ongeluk een boek schreef (2014)
Hoe ik per ongeluk een boek schreef
Prevod: Mateja Seliškar Kenda
Urejanje: Mateja Črv Sužnik, Miha Sužnik
Založba: Zala, 2016
trda vezava, 144 str.
Mere: 21,5 x 14 cm, 297 g
ISBN: 978-961-6994-01-9
Spletna cena: 23,00 €
V ceno je vključen 9,5% DDV
Trenutno ni na zalogi, rok dobave po dogovoru
Založnik o knjigi

Trinajstletna Katinka si želi, da se ljudem ne bi smilila ali da se vsaj ne bi trapasto obnašali, ko izvedo, da ji je pred desetimi  leti umrla mama. Kako in zakaj naj žaluje za mamo?


Spominja se je samo po fotografijah in iz pripovedovanja, poleg tega odrašča s skrbnim, ljubečim očetom in mlajšim bratom! Zadnje čase se je oče sicer spoprijateljil z ljubeznivo, nežno in nevsiljivo Dirkje. Katinki je njena družba všeč, si pa niti malo ne želi neke nadomestne mame!


V resnici ima samo eno samo veliko željo: postati pisateljica.
S pomočjo sosede, slavne pisateljice Lidwien, začne pisati o svoji družini, spominih, doživetjih in občutjih. Lidwien popravlja Katinkina besedila, ostri njene pisateljske in tako tudi njene in celo svoje živ­ljenjske čute.


Imeniten večgeneracijski roman o odraščanju, o medsebojnih vezeh, o žalovanju in veselju, o spominih in sprejemanju vsega novega, mimogrede pa tudi priročnik, kako napisati pravo, pravcato knjigo.

Recenzija Bukla

S senčno zgodbo trinajstletne Katinke, ki ji je pred desetimi leti umrla mama, avtorica ustvari varno zavetje – s pomočjo sosede, slavne pisateljice Lid­wien, jo besede očarajo in začarajo, z njimi se nauči izražati svoje občutke; postanejo ji srčne prijateljice, take, kot je Lidwien. Nizozemska avtorica Annet Huizing zelo dobro ve, kaj lahko naredijo besede s pisateljem, ko piše, in z bralcem, ko bere – objemajo, božajo, tolažijo, so sopotnice v razburkanem morju življenja. Prave besede svetijo, in ko je zapisana še zadnja pika, ko se izrazi vse tisto, kar mora ven iz najtemnejših globin, se lahko globoko zadiha. Vendar si jaz v tej knjigi vsekakor nisem želela zadnje pike, nasprotno, želela sem si, da se ta zgodba nikdar ne bi končala, saj je tako moja zgodba, da jo bom prebirala še in še. Zgodba, ki je v tej novi pomladi res ne smete zgrešiti.

Sabina Burkeljca; Bukla 120-121

© Bukla – Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Pogoji uporabe.

  Košarica knjigarne  
V košarici ni knjig.
  Poletno branje