Knjiga
Čarovnikov vajenec
Založba: Vodnikova založba (DSKG), 2008
trda vezava, 280 str.
ISBN: 978-961-6067-37-9
Cena: 25,00 €
Založnik o knjigi
Čarovnikov vajenec je brez dvoma najbolj brani slovenski roman po drugi svetovni vojni. Neusahljivo zanimanje zanj dokazuje, da je to res knjiga, ki noče umreti - zdaj jo berejo tisti, ki so ob njenem prvem izidu šele shodili. Čarovnikov vajenec je očitno ena tistih knjig, ki ostanejo večno mlade, trajno aktualne, vedno vznemirljive in nove. Tudi za tiste, ki jo berejo drugič ali tretjič, saj je knjiga ob vsakem branju drugačna. Tako kot je večna in hkrati vsak dan drugačna človekova duša, s katero se Čarovnikov vajenec v prvi vrsti ukvarja. O modrosti, kakršno razkriva Čarovnikov vajenec, je bilo napisanih že veliko knjig, mnoge med njimi so stare tisočletja, a nobena ni o njej spregovorila na tak način … V kateri literarni žanr uvrstiti Flisarjev doslej najuspešnejši roman? Da gre za veliki tekst sodobne slovenske književnosti, ne more biti po vsem povedanem nobenega dvoma več ... Pred očmi se nam odpirajo strani, ki so plod fikcije, neustavljivo privlačne podobe izmišljije, ki jo je porodil blazen ali vsaj ustvarjalno izviren duh čarovnika. Flisarjev roman je fikcija, ki je resničnejša od vsakršne dokumentirane resničnosti. Potovanje čez himalajske strmine, skrivnostna srečanja v okultni tibetanski lamaseriji, fantazmagorične junakove sanje in odčarani spusti na zemljo, obdobje uvajanja in urjenja v tantrični praksi so preizkušnje v procesu junakove osebne rasti ... Če bi v resnici bivali ljudje, obstajale vasi s samostani vred in bi se zgodili dogodki, kot so popisani v knjigi, zagotovo ne bi bili tako privlačni in drzni, kot jih je ustvarila pisateljeva fantastična, z intuicijo obarvana domišljija ...
Recenzija Bukla
Prav dobro se še spominjam pomladi 1986 in beograjske Komande stana, na pol kasarniške stavbe, v kateri smo domovali pripadniki JLA, dopoldan pomagali pri administrativnih opravilih, popoldan pa čez cesto ure in ure igrali košarko z beograjskimi civili. Mladina je bila v tistem času v vojski že dokaj nezaželeno branje, tudi Delo je preveč dišalo po Slovencih, čeprav smo ga redno dobivali in nam je, smrkavcem, prinašalo prepotrebne informacije o dogajanju v Sloveniji. O Čarovnikovem vajencu sem tako prvič prebral v njem, da je tik pred izidom in da gre za delo, ki ga je »mogoče brati kot pustolovski roman (čeprav to ni), kot seksološki priročnik (čeprav tudi to ni), kot filozofsko meditacijo (tu in tam zahtevno, vendar zavzetemu bralcu povsem dojemljivo), kot priročnik psihične terapije (čeprav tudi to ni, razen v zelo spretnih rokah) ali kot detektivsko zgodbo o zasledovanju in razkrinkanju tolovaja, ki človeku dan za dnem vlamlja v življenje in mu krade smisel in lepoto,« kar smo nekaj mesecev kasneje lahko prebrali tudi na zavihku romana, ki je izšel v – za današnje čase za domače literarno delo za odrasle – strašljivih šest tisoč izvodih. Čarovnikov vajenec je hitro postal hit in kult, s ponatisi v naslednjih letih, z oboževalci in nasprotniki, celo z ambicijo postati film, morda tudi hollywoodski. V njegovo drobovje je gledala tako resna literarna kritika, kot so si njegove vrstice podčrtovali površinski newageovski bralci, ki so v njem iskali bližnjico za svojo odrešitev. Čarovnikov vajenec je pač delo, ki je sprožilo in še sproža marsikatere stranske učinke, tako kot to naredi le roman, ki natančno zadane občutljivo točko našega bivanja, iskanja smisla v njem ter pogledovanja k drugim in drugačnim civilizacijam, kako so one našle odgovore na temeljna in končna vprašanja našega bivanja.
»Henry se je sklonil, pobral namišljeno žogo [s katero so igrali namišljen rokomet] in jo pognal za njim [mojstrom]. Zgodilo se je nekaj, česar ne bom pozabil. Mojster se je bliskovito zasukal, ujel neobstoječo žogo in jo pognal proti meni. Zadela me je v želodec. Začutil sem bolečino, zaneslo me je. Mojster se je priklonil in izginil v predor.«
»Je bilo to res?« sem vprašal Flisarja, ko sem ga spoznal, »se je to res zgodilo?«
»Seveda,« je odvrnil, in se pomirljivo nasmehnil, češ, saj tukaj pa res ne gre za nič posebnega.
Čarovnikov vajenec je imel lani, torej dobrih dvajset let po prvem izidu, v knjižnicah še vedno približno tisoč bralcev, kar je številka, na katero bi bili lahko ponosni skoraj vsi domači romani, ki so izšli v tretjem tisočletju. Microsoft, Google, mobilni telefoni in druge pridobitve postinformacijske družbe ne zmanjšujejo njegove trpežnosti in tako se še vedno ponaša z nazivom najbolj branega slovenskega romana po drugi svetovni vojni. Sedaj je izšel že v sedmi knjižni izdaji. Še na mnoga leta, Čarovnikov vajenec, da o mojstrskem avtorju niti ne govorimo!
Samo Rugelj

© Bukla – Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Pogoji uporabe.