Kako govoriti o knjigah, ki jih nismo prebrali
V zadnjih dvajsetih letih po vsem svetu beležimo trend neznanske rasti izdanih knjižnih naslovov. Pierre Bayard ponuja šegavo resen odgovor na vprašanje, kako se sploh orientirati v njem in kako se soočiti z dejstvom, da vseh pomembnih knjig enostavno ni mogoče prebrati.
Avtor te resno humorne esejistične knjige, Francoz, je bil rojen v družini, v kateri se je le malo bralo, pa tudi sam po branju nikoli ni imel velikega apetita ter želje, dostikrat pa zanj tudi ni našel pravega časa. Ker pa je po poklicu profesor francoske literature na pariški univerzi (poleg tega pa tudi praktični psihoanalitik), se je marsikdaj znašel v položaju, ko je moral kaj komentirati v zvezi s knjigami, ki jih pogosto ni niti videl, s čimer je bil ves čas v nevarnosti, da ga bo kdo iz predavalnice razkrinkal in javno osramotil. Še več – kot avtor mnogih knjig in člankov, ki se marsikdaj dotikajo oziroma obdelujejo pisna dela drugih, je bil v tem primeru še v hujšem položaju, saj tiskana beseda v primerjavi z govorjeno ostane, zato se lahko njegovo nepoznavanje obravnavanih del odkrije tudi kasneje. Nebranje je pač tabu za kroge, v katerih se giba Bayard, zaradi vsega tega se je sam sebi zdel več kot primeren, da podrobneje pojasni izkušnjo nebralca in izvede meditacijo na to »prepovedano« temo, o kateri obstaja le malo zapisov.
Bayard tako na začetku knjige našteje zadrege, ki jih po njegovem mnenju čutijo bralci. Prva je branje kot obveznost, ki je posledica in proizvod družbe, v kateri ne glede na vdor in vse večjo vlogo vizualnih podob v vsakdanjem življenju v zadnjem stoletju branje ostaja neke vrste sakralna dejavnost, kar se kaže predvsem pri kanoniziranih delih, pri katerih resnejši intelektualci skoraj ne smejo abstinirati. Druga zadrega je obveznost, da knjigo preberemo od začetka do konca. Če je nebranje tako ali tako nedopustno, je hitro branje oziroma le pregledovanje in prelistavanje knjig tudi hudo problematično, saj tako knjige ni mogoče zajeti in razumeti v celoti. Tako je za (francoske pa tudi druge) profesorje literature skoraj nepredstavljivo priznanje, ki pa bi bilo seveda več kot resnično, da jih je večina le preletela, recimo, dela Marcela Prousta. Tretji zadržek, ki ga večina bralcev jemlje kot absolutnega, je, da je treba knjigo prebrati v celoti, če se želite o njej pogovarjati. Ti zadržki vodijo v zmanjšanje odprtosti v odnosih med ljudmi (Bayard v prvi vrsti govori o ljudeh, ki so knjigi v vsakdanjem poklicnem življenju blizu, poleg tega pa je še psihoanalitik) in povzročajo mnoge nepotrebne občutke krivde. Bayard je namreč prepričan, da se je o določeni knjigi mogoče prav pestro in konstruktivno pogovarjati tudi, če je niste prebrali, to pa lahko počnete celo s tistimi, ki knjige prav tako niso prebrali. Še več; po njegovem mnenju je včasih preprosteje soditi o knjigah, ki jih niste v celoti prebrali ali v skrajnem primeru niti odprli.
Zaradi družbenega pritiska je pri branju knjig po njegovem mnenju prišlo do velike hipokrizije, saj je le na redko katerih drugih področjih, med katerima sta na vrhu spolnost in denar, podobno težko dobiti točno informacijo o resničnem stanju. Bayard iz lastnih izkušenj trdi, da ljudje v zvezi s prebranimi knjigami po navadi lažejo premo sorazmerno s pomembnostjo knjige. Ne glede na to, da sam bere razmeroma malo, večino knjig vseeno dokaj dobro pozna, tako da lahko pri kolegih hitro oceni, ali govorijo resnico in ali so knjige, o katerih razpravljajo, tudi v resnici prebrali.
Sam omenjene knjige deli na štiri kategorije. Prvo označuje z NK (neznane knjige), kar pomeni, da mu je ta knjiga tako rekoč neznana; drugo z PLK (prelistana knjiga), kar pomeni, da je knjigo preletel; tretjo s SK (slišana knjiga) – o knjigi je poslušal pogovor oziroma diskusijo; in kot zadnjo PZK (pozabljena knjiga) – knjigo je sicer prebral, a je vsebino tako rekoč tudi v celoti pozabil. Ulikses po tej klasifikaciji pri njem, recimo, spada med drugo in tretjo kategorijo: romana ni prebral, vseeno pa je veliko slišal o njem, zato ga zna precej natančno postaviti v literarni kontekst, tako da ve, da gre za svojevrstno predelavo Odiseje, da mu je osnova tok zavesti, da se dogaja v Dublinu v okviru enega samega dneva itn. Že samo s temi informacijami pri vsakodnevnem poučevanju pogosto in neustrašno navaja Joycea, saj po njegovem mnenju Ulikses, podobno kot, denimo, Shakespearjeva dela, spada v t. i. našo virtualno knjižnico, po kateri naj bi bila nekatera dela tako integralen del naše civilizacije, da jih vsaj približno poznamo ne glede na to, da jih dejansko nismo prebrali.
Pri dokazovanju svojih tez, da je, recimo, bolje poznati čim več knjig na splošno kot pa le nekatere podrobno (prebrati več kot neznaten drobec objavljenega je tako ali tako fizično nemogoče), se zateka k citiranju literarnih del in njihovih junakov, recimo knjižničarja v veledelu Mož brez posebnosti Roberta Musila (Bayard priznava, da je knjigo prelistal, a o njej tudi kar dosti slišal), ali pa literatov. Paul Valéry je tako, recimo, lepo pokazal, da knjige ni treba prebrati, čeprav želiš o njej zapisati kaj tehtnega, saj je kmalu po Proustovi smrti leta 1923 o avtorjevem delu napisal temeljit poklon ob priznanju, da njegovih romanov pravzaprav ni imel časa prebrati. Da lahko o knjigi govoriš, ne da bi jo bilo ob tem treba sploh prijeti v roke, če le pozorno poslušaš in prebiraš, kaj o njej pravijo drugi, po Bayardovem mnenju kaže Umberto Eco v Imenu rože. Tu se večina dogajanja zapleta okoli drugega dela Aristotelove Poetike, o katerem govorijo skoraj vsi (nekateri pa zaradi njega tudi umirajo), čeprav ga dejansko niso prebrali. Za Eca naj bi bila sama knjiga v svoji biti tako ali tako precej nedefinirana in nedoločena. Zato se o njej lahko pogovarjamo predvsem na splošno, saj naj bi bila naša predstava o njej vedno napihnjena in spremenjena z vplivom naše domišljije ter drugega.
Seveda marsičesa, o čemer piše Bayard, ne gre jemati povsem resno, kar seveda tudi ni bil njegov namen. Gotovo pa kaže pretehtati nekatere njegove nasvete in ugotovitve. Zato za konec še drobec o pisanju knjižnih recenzij, kjer Bayard omenja pisatelja Oscarja Wilda, tudi avtorja članka Kritik kot umetnik. V njem Wilde ocenjuje, da je pol ure, včasih pa že deset minut branja določene knjige povsem dovolj za oceno njene kakovosti (»Če hočemo poznati letnik in kakovost vina, nam ni treba popiti celega soda.«), hkrati pa dobra podlaga za njeno recenziranje, pri čemer ima pisec, kot je poudaril, lepo priložnost, da spregovori tudi o sebi. Recenzija knjige lahko umetniku rabi predvsem kot podlaga za pisanje lastne biografije.
Resnici na ljubo je treba priznati, da je imel pisec tega besedila knjigo Kako govoriti o knjigah, ki jih nismo prebrali precej dalj časa v rokah. Hkrati pa je, kolikor se je le dalo, pri njenem prebiranju in pisanju o njej skušal upoštevati osnovna avtorjeva izhodišča in priporočila.