Če škripa med hčerjo in materjo
Mati me je rodila in zibala mojo zibko. »Roka, ki ziblje zibko, ziba svet,« je znana modrost. Ker ta roka sooblikuje usode svojih otrok, ti potem naprej svojih in tako potujejo radosti in grozote iz roda v rod, stoletja so zaznamovana s prevladujočimi družinskimi vzorci in s travmami, ki so bolele sinove in zaradi katerih so trpele hčere. Zlasti slednje, ki bodo zibale zibke naprej … Zato je novinarka Victoria Secunda, zrasla v travmatičnem razmerju z materjo, da bi rešila sebe in svojo hčer, šla na psihoterapijo, začela študirati literaturo o tem najpomembnejšem odnosu in izprašala je stotinjo žensk iz vseh družbenih plasti in več držav, starih od 22 do 79 let, ter spisala veličastno delo. Knjigo pričevanj in znanj o tem, kako videti, uvideti in razvozlati ženski gordijski vozel svoje družine. » Knjiga nima drugega namena, kot da vam odpre oči za mater kot individualno človeško bitje z lastnim izkustvom in z lastnimi lastnostmi, ki so nekatere dobre in nekatere ne tako dobre – prav kakor je tudi z našimi. Če lahko svojo mater vidite s takšnimi očmi in če ste lahko v njeni družbi, ne da bi tvegali resnično sebnost ali se vračali k starim vzorcem, potem vas ne bo nihče v nobenem vašem razmerju mogel več pripraviti do tega, da bi se je še kdaj odrekli.«
Knjiga V. Secunde je dragoceno študijsko gradivo, ki bi naj ga ženske množično prebirale, in nahajalo naj bi se v sleherni družinski knjižnici. Četudi sami nismo izkusili tako strahotnega odnosa z materjo in posledično s sorojenci, kot o premnogih govori to izjemno delo, se lahko prepoznamo v kakšnih lastnostih, podedovanih od matere materine matere, se zazremo vanje, v te lastnosti in družinsko zgodbo nekaj generacij nazaj, in se prebudimo. Se zavedamo, od kod nam kaj in zakaj. Ta uvid je začetek za sprejemanje, razumevanje, odpuščanje in hvaležnost, da smo, kar smo, ker je mati takšna, kakršna je. Nje – in tudi kogarkoli drugega -- ne bomo mogli spremeniti nikoli, lahko pa spremenimo sami sebe, se celimo v celovitost in polnino bivanja, kajti le celi smo zdravi in le zdravi lahko izbiramo osrečujoča razmerja. Gradimo zdrave odnose v partnerstvu, do otrok, prijateljev, sodelavcev in sodelavk. Da nam je uspelo, bomo prepoznali, ko ne bomo več re-agirali, temveč agirali, bili dejavni odrasli in ne ranjeni otroci, zreli, čustveno neodvisni, ki bomo na glas povedali, kakšne so naše potrebe, ne da bi ogrožali potrebe drugih, saj bomo prisluhniti tudi njihovim. Ker smo sposobni vzpostaviti stik s samimi seboj in slišati svojo avtentičnost in enkratnost, se izraziti v tej svojskosti, zato sprejemati tudi druge takšne, kot v resnici so. Brez projekcij, frustracij, idealiziranj ali preklinjanja. Resnica nas bo osvobodila, kot pišejo svete knjige, da bomo s polnimi pljuči izrekali: »Sem, ki sem.«
Obsežna študija je sestavljena iz petih delov. V prvem spoznavamo duhove v otroški sobi, v drugem nam Secunda predstavi tipologijo matere, ki ji ni moč ustreči (cunja, kritizerka, dušilka, maščevalka in zapuščevalka), v tretjem spoznamo obrambne mehanizme poškodovanih hčera (angelka, dosežkarica, številka, zgaga in ubežnica), v četrtem se učimo, kako izstopiti iz začaranega družinskega kroga in preopredeliti razmerje v prijateljstvo, premirje ali razvezo. V zadnjem delu je orisana možnost drugačnega življenja – novega kroga z razrešenimi travmami. Kot pravi ena izmed pričevalk: »Edino to lahko narediš – da delaš na sebi in si tako polna optimizma in udeležena v življenju, kolikor se le da, in da nisi sama sebi v napoto.« Fascinantna knjiga, s katere pomočjo lahko naredimo sprejemni izpit v šoli življenja, vrednega našega dihanja. Življenja s smislom in ljubeznijo.