Tri skodelice čaja
Bukla 62–63, februar – marec 2011
Knjige, kakršna je Tri skodelice čaja, bi morale biti obvezno branje duhovnikov, politikov, študentov in dijakov, učiteljev, mirovnikov in prostovoljcev vseh sort, da bi se ob njej navdihovali, utrjevali sočutje in zaupanje v ljudi, se učili poslušati in za dobro drugih zamejevati svoj ego. Predvsem slednje. Kajti tudi dobro lahko delamo zaradi sebe in na svoj način, ne zaradi tistih, ki jim »dobroto« ponujamo. »Za človeka, ki je dosegel tako veliko, ima Mortenson nenavadno majhen ego,« ugotavlja v uvodu novinar Relin, ki je upovedil zgodbo Grega Mortensona. Zgodbo ameriškega skoraj dva metra visokega alpinista, ki mu leta 1993 ni uspelo osvojiti vrha druge najvišje gore na svetu K2 na severu Pakistana in je popolnoma izčrpan pritaval v vasico Krofi ob vznožju ledenika Baltoro. »V siromašnem okolju, prepredenem s kočami iz blata in kamenja, se je tok življenja Mortensona in severnopakistanskih otrok za vedno spremenil,« piše Relin. Kot mnogi alpinisti, ki so jim pomagali revni vaščani, je tudi Mortenson obljubil, da se bo vrnil in jim v zahvalo za rešeno življenje zgradil šolo. Za razliko od drugih je Mortenson obljubo držal. V Ameriki je kot medicinski tehnik ponoči dežural v bolnišnicah, čez dan pa spal v svojem avtomobilu, saj stanovanja ni imel, da je prihranil čim več denarja za obljubljeno šolo. Stotine prošenj za donacije je napisal, a nihče mu ni odgovoril. Dokler ni poklical pravega, bolnega bogataša, nekoč izvrstnega alpinista, ki si je želel, da bi po smrti ostalo nekaj za njim. Mortenson je zgradil prvo šolo, še prej pa most čez reko, ker so tega vaščani bolj potrebovali, potem je ustanovil Inštitut za Srednjo Azijo in postavljal nove in nove šole in zdravstvene postaje, najprej v severnem Pakistanu, zatem v Afganistanu, popolnoma uničenem od ameriških bombnih napadov, in v begunskih taboriščih. Njegove šole so namenjene predvsem deklicam. Izobražene ženske zmorejo potegniti iz revščine celo vas in še včeraj agresivni versko fanatični mladeniči brez prihodnosti zmorejo s pomočjo šole uzreti upanje za jutri. Kjer zgradi šolo dr. Greg, kot ga kličejo domačini, ni več talibanov, ljudje energijo usmerjajo v življenje, ne v besnenje nad pogoltnimi ameriškimi imperialisti in večno vojskovanje proti njim. Poročila na internetu pravijo, da je Mortenson postavil že več kot sto petinšestdeset šol, ki nudijo izobraževanje več kot 64.000 otrokom. Čudež? Če je učenje skromnosti in spoštovanja drugih kultur in verstev čudež, potem je dr. Greg tak čudež. Ko je hotel prvo šolo zgraditi v ameriškem hitrem ritmu in je vaščane priganjal, ga je vaški starešina hadži Ali podučil: »Če v Baltistanu želiš uspeti, moraš spoštovati naš način življenja. Ko z Baltijem piješ prvo skodelico čaja, si mu tujec. Po drugi skodelici čaja postaneš častni gost, pri tretji skodelici postaneš del njegove družine, Baltij pa je za družino pripravljen narediti vse, celo umreti.« Dr. Greg se je naučil, da je poleg graditve šol pomembno graditi odnose. In spoznal je, »da se moram še veliko naučiti od ljudi, s katerimi delam, preden bom lahko začel upati na to, da jih bom jaz česa naučil«.
Knjiga Tri skodelice čaja me je najbolj ganila tam, kjer je opisano hrepenenje po izobraževanju, ko se majhni otroci v strašnem mrazu sami, brez učitelja, učijo pisati na led, saj šole nimajo, a znati hočejo. Kaj vse naredijo starši, da bi otrokom omogočili izobraževanje, in kaj vse prenesejo otroci, da se to zgodi. Kar je nam, razvajenim zahodnjakom, samoumevno, je v tistih daljnih deželah največja vrednota. Oni znajo biti hvaležni, mi tega občutja skoraj ne poznamo več. Zato tudi radosti bivanja ne. Brati o predanem Mortensonovem služenju je kot gledati Luč, ki zmore spreminjati svet. Kako potrebni smo te svetlobe, kako zelo potrebni!