»Naročje kamenčkov« pesnice SAŠE VEGRI
Tiho, čisto tiho je v zgodnji jeseni odšla od nas naša nekdanja sodelavka, kolegica Saša.
Bila je vrsto let med nami, naša SAŠA VEGRI (Albina Vodopivec), žlahtna in samosvoja pesnica, pronicljiva in inovativna mladinska knjižničarka. Hvaležni in ponosni smo, da je bila vse do upokojitve članica »pionirjev«, knjižničarjev ljubljanske Pionirske knjižnice.
V lanskem letu, ko je praznovala svoj življenjski jubilej, 75. rojstni dan, smo ji v Pionirski namenili vso svojo strokovno pozornost, saj smo imeli vtis, da je s svojim pesniškim delom v zadnjem desetletju kar nekako prezrta, premalo prisotna v javnosti, kar je velika škoda glede na kakovost njenega pesniškega opusa. Tudi precej časa, kar preveč, je že minilo od ponovnih izdaj njenih temeljnih del.
Njen ustvarjalski opus ni obsežen, saj se je s svojo poezijo za odrasle ali pa za otroke oglasila le takrat, ko je imela kaj žlahtnega povedati, sporočiti.
Avtorica je sama zapisala: »Poezijo za odrasle in otroke pišem približno tako kot medved Pu, kadar se mi zdi, da je ravno pravšnji čas za brundarijo. Spadam k tistim ustvarjalcem, ki delajo počasi, ampak gvišno. Zame ni bistveno, da napišem toliko in toliko pesmi in zgodb, bistveno je, da napišem te in take pesmi in zgodbe, ki se mi zdijo dobre, in take potem tudi objavim.« (V: Berta Golob: Srce ustvarja, roka piše. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1983.)
Ne smemo pozabiti, da je Saša Vegri ena prvih avtoric, ki je v svoji poeziji za otroke spregovorila tudi o manj svetlih plateh otroštva, rušila je mnoge tabuje v slovenski mladinski književnosti, bila je iskrena in humanistična glasnica otrokovih pravic, svobode, ki ni omejevana s slepo disciplino in ne vodi v kaotično anarhijo. Njena pesniška zbirka To niso pesmi za otroke ali Kako se dela otroke je s tega vidika revolucionarna in prelomna.
Kot bi intuitivno slutili, da se njen zemeljski čas počasi, počasi že izteka in da je zadnji čas, da popravimo, kar se popraviti še da, smo celotno lansko leto posvetili prav njej, vse od drugoaprilske razstave, ki je bila zasnovana kot dialog z gledalcem in jo je videlo zelo veliko otrok iz vrtcev, šol iz Ljubljane in tudi širše, iz različnih delov Slovenije, staršev, pedagogov, mladinskih knjižničarjev … do simpozija Literarna in mentorska ustvarjalnost Saše Vegri, na katerem so svoje poglede na njeno ustvarjanje strnili ugledni slovenski strokovnjaki s področja književnosti in mladinske književnosti in ilustracije, npr. Niko Grafenauer, dr. Marjana Kobe, dr. Igor Saksida, Darka Tancer - Kajnih, dr. Tanja Mastnak in mag. Darja Lavrenčič Vrabec. V spomin se nam je vtisnil nepozaben nastop akademika in pesnika Cirila Zlobca, ki je nanjo pogledal skozi svoje spomine kot na človeka, tudi kot na avtorico, pesniško kolegico, navsezadnje je bil prav on tisti, ki jo je pospremil na njeno pesniško pot (pesniška zbirka za odrasle Mesečni konj iz leta 1958).
Da bi počastili njen 75. rojstni dan, ji dali rojstnodnevno darilo trajne vrednosti, je na pobudo MKL, Pionirske – Centra za mladinsko književnost in knjižničarstvo, založba Miš z Doba pri Domžalah izdala antologijo petinsedemdesetih pesmi. Niti najmanj si nismo predstavljali, da bo to naše zadnje darilo, ki ga je dobila za rojstni dan.
»Pesmi je iz njenih mladinskih in odraslih pesniških zbirk zbral dr. Igor Saksida in jih razporedil v pet razdelkov: od prvega, »malega«, najbolj otroškega, do zadnjega, zrelega, materinskega. To so torej pesmi za otroke in mladino, zadnja dva razdelka pa vključujeta pesmi iz zbirk za odrasle. Nekaj pesmi je igrivih, popeljejo nas na zabavno domišljijsko potovanje, druge pripovedujejo o stiskah, samoti, bolečini. Tako zelo različne pesmi je v celoto povezal ilustrator Damijan Stepančič; iz kamenčkov je naredil privlačen mozaik. Dr. Igor Saksida je prispeval tudi zaokroženo spremno besedo z naslovom Kamenčki v naročju besed in podob. Dragocen je tudi dodatek z naslovom Saša Vegri o književnosti, poeziji, otroku in branju, nabor citatov iz avtoričinih strokovnih člankov. Knjiga je v vseh pogledih »naslovniško odprta«, namenjena bralcem vseh starosti in različnih pričakovanj; učinkuje zelo sodobno in praznično«. (Tilka Jamnik: anotacija v Priročniku za branje kakovostnih mladinskih knjig 2010 z naslovom Ozvezdje Knjiga).
In naj vas povabimo k druženju z njenimi pesmimi z besedami dr. Igorja Sakside, urednika te knjige, ki je na koncu svoje spremne besede zapisal: »Morda si vsak med nami tudi v Naročju kamenčkov najde pesem zase, tisto najbolj »pravo«. Moja »prava pesem«, kot bi rekel Tone Pavček, »z rano in rožo zaznamovana«, je – ne le zaradi nje same, ampak predvsem zaradi spominov, ki jo spremljajo – Pašnik. V meni kar naprej in naprej zeleni, da sem prevzet zaradi kamenčkov, ki mi jih podarja.«
Ker se je od nas poslovila v zgodnji jeseni, naj iz mozaika raznoterih kamenčkov, izberemo enega, ki je jesensko obarvan, nostalgičen, žalosten, in to je Jesensko pričakovanje:
»Naj bom
kot trava
od rose umita:
čista, vsa čista …
Daj, da odložim
v letu
dozorele sadove,
naj kakor njiva
razdam svoje plodove,
da bom
za prozorno jesen,
čista, vsa čista …
Naj duša
kakor polja preorana
čaka na semena jeseni.
Ko prideš, jesen,
že rahlo zaznamovana
z barvo škrlata na listih,
daj, da poženem
v pšenice mladih kaleh
pod belo odejo snega
– čista, vsa čista …
Naročje kamenčkov čaka na vas, da si tudi sami iz pesničinega naročja lahko izberete SVOJO PESEM, takšno, ki se vas bo še prav posebej dotaknila in govorila prav vam, osebno.
Draga Saša, bodi pozdravljena v tišino, ki si jo dosegla. Morda je to »bela dvorana kot fatamorgana« ali kaj drugega.
Veliko lepega si nam zapustila, vsem nam, ki smo te poznali kot človeka in avtorja, pa tudi zdajšnjim in novim in novim generacijam otrok, ki se bodo družili s tvojim večnim Juretom Kvak-Kvakom, tudi odraslim, zlasti pa za področje mladinske poezije staršem, da bodo skozi tvoje pesmi laže razumeli in vzgajali svoje otroke (Mama pravi, da v očkovi glavi, To niso pesmi za otroke ali Kako se dela otroke, Kaj se zgodi, če kdo ne spi).