Svoboda belega gumba
Milan Dekleva (1946) sodi med redke ustvarjalce, ki suvereno obvladujejo še tako raznolike literarne prijeme, najsi gre za poezijo, dramatiko ali prozo. Njegov romaneskni prvenec Oko v zraku (1997) je vzbudil nemalo pozornosti. Že leto pozneje mu je sledil Pimlico, s katerim so se pred časom dodobra seznanili maturanti, do sedaj najodmevnejši pa je bil njegov tretji roman Zmagoslavje podgan, nagrajen s kresnikom za leto 2006. S Svobodo belega gumba se avtor tematsko obrača k začetku.
Milan Dekleva je na literarno pot stopil leta 1971 z drobno zelenkasto zbirko haikujev igrivega naslova Mushi mushi. Knjižica je že takrat pridobila kulten status – izšla je v 1.500 izvodih in bila v celoti razprodana. Kljub neverjetnemu uspehu je do izida naslednje zbirke, Dopisovanja, minilo pravljičnih sedem let, ko je avtor skušal premostiti ustvarjalno krizo, v katero ga je po lastnih besedah pahnila ostra zahteva po »govorni ekonomiji« haikuja in iz katere se mu je uspelo popolnoma izviti z Narečjem telesa (1984). Proza ga je »prestrelila« štirinajst let po pesniškem prvencu. Sprva so bile to zgodbe za otroke, na primer Ob devetnajstih zjutraj (1985), Totalka odštekan dan (1992) in Bučka na Broadwayu (1993), kmalu zatem pa sta skoraj sočasno izšla romana Oko v zraku (1997) in Pimlico (1998). Časovna bližina njunega nastanka ni naključje – oba se spopadata s sorodnimi temami (položaj umetnika in umetnosti, študentsko gibanje ’68, razkol med idealom in stvarnostjo itd.), a vsak s svoje perspektive. Oko v zraku je zgodba o profesorju primerjalne književnosti Vladimirju, ki ne more izjasniti svojega odnosa do uporniških študentov. Zunanji dogodki so odsev njegove notranje razdvojenosti. Profesorjev dvoumni položaj se konča z junakovo osamitvijo, kar Dekleva popiše z mešanico ironične distance in pretanjenega lirizma. V Pimlicu avtor slogovno dialoškost razširi tudi na formalno raven s prepletanjem različnih žanrov. Roman opisuje zamiranje »sladke utopije nekega obdobja, epohe šestdesetih let«. Ljubezen med kiparko Nastjo in kantavtorjem Matjažem zamre zaradi junakove nezmožnosti, da bi premostil razkorak med (aktivno) preteklostjo in (pasivno) sedanjostjo. Pimlico je zato, še bolj kot Oko, mogoče brati kot »generacijski roman«. Svojevrsten odmik od tako zastavljene poetike predstavlja Deklevovo najodmevnejše delo Zmagoslavje podgan, v katerem je avtor z bravurozno imitacijo ekspresionističnega sloga literariziral življenje in delo Slavka Gruma.
Deklevov ustvarjalni razpon je neverjetno obsežen. Zajema enaindvajset zbirk poezije za otroke in odrasle, štiri romane, dve knjigi kratke proze in dve zbirki esejev, devet knjig za otroke, dva televizijska scenarija ter šestnajst raznolikih dramskih besedil, med katerimi najdemo muzikale, radijske in lutkovne igre ter celo kabaret. In ko smo že pri naštevanju, ne smemo pozabiti na prav tako številne nagrade: nagrada Prešernovega sklada za zbirko Zapriseženi prah, Jenkova nagrada za Odjedanje božjega, Župančičeva za Šepave sonete. Esejistična zbirka Gnezda in katedrale je prinesla Rožančevo nagrado. Seznama še ni konec, novo tisočletje je naplavilo še Veronikino nagrado za zbirko V živi zob, posebej srečno pa je bilo leto 2006, ko je avtor, poleg kresnika za že omenjeno Zmagoslavje podgan, prejel veliko Prešernovo nagrado za življenjsko in pesniško delo.
Po kratkem ekskurzu v prvo polovico prejšnjega stoletja se Dekleva v Svobodi belega gumba vrača k časovnemu prepletanju sodobnosti s preteklostjo. Prvič se v avtorjevem romanu srečamo z vprašanjem odnosa med humanistiko in znanostjo, ki jo je Dekleva temeljito obdelal v svojih esejih, med drugim v nagrajeni zbirki Gnezda in katedrale. Naslov je aluzija na ime jugoslovanske skupine Bijelo dugme in je le eden izmed fragmentov, s katerim se avtor navezuje na zgodovinski zunajliterarni kontekst. Tajda, uspešna novinarka srednjih let, na službenem potovanju izve, da je njen mož Peter, doma in v tujini priznan znanstvenik, nenadoma umrl. Soočenje z njegovo smrtjo jo posrka v vrtinec spominov, v katerih išče »točko preloma«, ko se je njuna srečna zveza začela ohlajati in zakonca postopoma oddaljevati drug od drugega. Tajdini prvoosebni spomini se izmenjujejo s tretjeosebnimi pripovedovalčevimi in dogodke osvetljujejo z dveh različnih zornih kotov. Roman ima sicer jasno zasnovano fabulo, preplavljeno s številnimi spominskimi vdori, zaradi česar postanejo dogodki neoprijemljivi, skoraj irealni. Kaj se je zares zgodilo med Petrovo »ameriško epizodo«? Je bila njegova smrt naključje ali skrbno načrtovana tajnost? Kot je dejal avtor na predstavitvi, je roman predvsem poskus, kako »v utopičnem svetu vse teže sestavljamo lastno utopično zgodbo«.