Sedaj ni čas avantgarde, ampak retrogarde!
Bukla 76, 4.4.2012

Evald Flisar je eden najbolj znanih slovenskih pisateljev in dramatikov. V svojem štirideset­letnem aktivnem delovanju je prepotoval mnogo dežel (in o njih napisal kar nekaj potopisov), napisal številne romane (ki so bili prevedeni v več jezikov) in štirinajst dram (ki so bile uprizorjene ne le doma, ampak tudi na številnih tujih odrih). Ob tem je že trinajst let urednik ugledne literarne revije Sodobnost, sedem let pa je bil tudi predsednik Društva slovenskih pisateljev. Nov zagon na njegovi bogati ustvarjalni poti predstavlja avtobiografski roman To nisem jaz, ki je izšel pred kratkim. Z njim smo se pogovarjali o njegovem novem delu, o sodobnem slovenskem literarnem ustvarjanju in prihodnosti slovenskega založništva. Dvaindvajsetega aprila bo o njem in njegovem delu na prvem programu slovenske televizije predvajan dokumentarec v režiji Damjana Kozoleta.

 

Rugelj: To nisem jaz, poimenovan tudi lego­roman, je dejansko nekakšno avto­biografsko literarno delo. Od kod ideja zanj: potreba po rekapitulaciji dosedanjega življenja ali nova literarna usmeritev?


Flisar: Rekel bi, da oboje. Življenje je potovanje in med vsakim potovanjem, še posebej, če traja več kot šestdeset let, nastopi trenutek, ko ne veš več, ali te kompas pelje v pravo smer. Še huje: pozabiš, kam si namenjen. Takrat ti ne preostane drugega, kot da se ozreš nazaj, preveriš svoje začetne cilje, še enkrat opraviš prehojeno pot v mislih, občutkih, spominih in skušaš ugotoviti, ali si nemara kje zašel. Ali je to, kar te obdaja, res nekaj, kar si predvidel, po čemer si hrepenel, ali pa si svoje življenje, ne da bi se tega zavedal, prepustil naključjem in volji drugih. Gre tudi za željo, morda kar potrebo, da prehojeno pot narediš bolj pregledno, saj je doživetij toliko, da se med njimi kar izgubiš. Napraviti moraš selekcijo in jih »uredniško« obdelati. Samo tako lahko ugledaš samega sebe in odkriješ, kako, če sploh, si kot oseba povezan s svojim življenjem. Res je, da vsebujejo avtobiografske elemente skoraj vse moje knjige, pa tudi nekatere drame, ampak tokrat sem hotel narediti korak naprej. Hotel sem ugotoviti, ali resnično življenje (ne samo moje, ampak življenje vsakogar od nas), če je selektivno opisano, lahko deluje kot fikcija, v kateri se prepoznajo tudi tisti, o katerih knjiga ne govori. Ali je biografska zgodba o meni, ali o tebi, ali o komer koli od tistih, ki zdaj to berejo, lahko dovolj univerzalna. Hkrati me je, glede na nezanesljivost spomina, zanimala literarna forma, ki bi preživeto življenje kar najbolj približala zgodbi, kakršno pričakujemo od romana. Zato sem pač nekoliko eksperimentiral. Kar tudi sicer rad počnem. Idejo pa mi je dal, seveda, vele­mojster sestavljanja legokock, moj petletni sinček Martinček.

Rugelj: Ali si, ko si začel pisati neposredno o sebi, izvedel kaj novega? Je bilo to sprehajanje po uhojenih poteh ali kopanje po zamolčanih skrivnostih, ki si jih morda želel skriti tudi pred samim seboj?


Flisar: Nisem več v letih, ko bi se mi zdelo potrebno, da kar koli skrivam pred sabo. Ali pred drugimi. Najmanj naporno je, če vedno in povsod poveš resnico. Razen v primerih, ko bi z njo lahko prizadel druge. Interesi tistih, ki so ti bili nekoč blizu ali pa so ti blizu zdaj, morajo ohraniti prednost pred samo­razkrivanjem. Ampak odkrito priznati napake, zmote, nevednosti, neumnosti, ne­uspehe in barabije, ki so del preteklosti vsakogar od nas, ni zgrešeno; to ti lahko prisluži celo nekaj prijateljev. Ko bralec v tvoji zgodbi odkrije človeka, kakršen je bolj ali manj tudi sam, si s tem, da ti kot »literarnemu junaku« odpusti napake in grehe, odpusti tudi svoje. In tako odkritosrčnost prinese obema, avtorju in bralcu, dobrodejno olajšanje. Sem izvedel, kaj novega o sebi? Mislim, da ne. Našel sem le potrditev za vse, kar sem globoko v sebi že dolgo vedel: da sem relativno prijazen, pošten, toleranten, razumen in ne­maščevalen človek, ki ljudem praviloma prehitro odpusti hudobije in barabije, ampak bolje tako kot obratno. In da sem človek, ki ima to srečo, da zna pisati knjige, ki jih ljudje cenijo in radi berejo, in drame, ki jih ljudje, ne le pri nas, ampak tudi drugod po svetu, radi gledajo. Prijeten občutek, ni pa to nič posebnega. Morda je moja največja (ali edina) posebnost v tem, da imam petletnega sinčka, ki me ima rad, in mlado ženo, ki ima rada oba. Na prvi pogled dolgočasno, v resnici pa je družinska sreča največ, kar človek lahko doseže v življenju. Takrat vsa mladostna pretvarjanja, naprezanja in napihovanja potonejo v pozabo in »svoboda« neha biti samo beseda; postane stvarnost, zadihaš jo. Zveni kot paradoks, ampak dejansko postaneš zares svoboden šele takrat, ko se zakleneš v odnos, iz katerega ne moreš pobegniti.

Rugelj: V tem romanu se posvečaš tudi recepciji tvojega dela, tako literature, kjer vodiš zanimiv dialog z ugotovitvami literarnih kritikov o tvojem delu, kot dram, kjer se čudiš, kako tvoja dela sprejemajo v različnih kulturnih okoljih po vsem svetu. V katerem primeru se je po tvojem mnenju zgodilo, da sta si bila s kritikom ali kom drugim najbolj skupaj, kar se tiče njegove interpretacije in tvojega namena pri neki tvoji stvaritvi, kje pa je bil razkorak med interpretacijo in tvojo izvirno idejo največji?


Flisar: Bom kar odkrit: veliko kritiških zapisov o knjigah ne dosega kakovostne ravni obravnavanih besedil, kaj šele, da bi tekst nadgradili z interpretacijo, ki ne bi bila običajen golaž nerazgledanosti, predsodkov in nelogičnosti. Predvsem pa prozorno vzvišenega prepričanja, da kritik tako rekoč avtomatično ve, o čem govori. Uveljavilo se je mnenje, da avtorju lahko spodleti pri namenu, s katerim se je lotil pisanja, kritiku pa ne more. Ampak pričakovati, da se bo kritiku vsak izdelek absolutno posrečil, je nerealno; zagotoviti, da se bo v vsakem primeru prava knjiga znašla v pravih rokah, je utopija. Izkustveni, intelektualni, izobrazbeni, zrelostni domet se od kritika do kritika razlikuje, da ne omenjam okusa ali osebne integritete. Zato kritik (če odmislimo dejstvo, da so vendarle nekakšna informacija o knjigi) ne smemo jemati preresno, saj ne vplivajo niti na branost knjige niti na njeno dolgoročno usodo. (»Upajmo, da je to zadnje, kar smo dobili izpod peresa tega mladeniča,« je neki kritik zapisal o Byronovi prvi pesniški zbirki.) Bojim se celo, da večina ljudi kritik ne bere. Kar zadeva percepcijo moje proze skozi leta, bi na vrhu seznama tistih, ki so najpogosteje prepoznali moje literarne namene, omenil Aleksandra Zorna, Mateja Bogataja, Igorja Bratoža, Lucijo Stepančič in zadnje čase Tino Kozin. Kar zadeva drame, pa brez obotavljanja Blaža Lukana. Tistih, ki so o mojih delih napisali obžalovanja vredne zmazke ali svoje »sodbe« kar prepisali iz drugih kritik, pa raje ne bi omenjal. Ampak kaj drugega sploh lahko pričakujemo, glede na to, da recenzent za svojo kritiko ali »kritiko« dobi petdeset evrov, v najboljšem primeru sto?

Rugelj: Zame zelo zanimiv del je bila tvoja epizoda v Hollywoodu, ko si skušal ustrezno filmsko prirediti svoj roman Čarovnikov vajenec. Če v tem romanu opisuješ trčenje zahodne racionalnosti z vzhodnjaško intuitivnostjo, si v Hollywoodu doživel srečanje evropskega pisatelja z ameriškim konceptom produkcije filmov. Kakšni so tvoji sklepi? Smo Slovenci lahko sploh na kak način kompatibilni z njimi ali naj se raje držimo svojih ali pa vsaj samo evropskih logov? Bi se tega še kdaj lotil in pod kakšnimi pogoji?


Flisar: Moja hollywoodska epizoda se je zgodila pred 25 leti, zato ne odraža današnjih razmer v tej ameriški tovarni zabave, čeprav so nekatere temeljne značilnosti prav gotovo ostale iste. Predvsem to, da holly­woodske producente veliko bolj kot evropske motivira denar, potem dolgo nič in šele potem, morda, film kot umetnost. Seveda je kvantitativno vrednotenje kakovosti (tako imenovana »gledanost«) v zadnjih desetih letih zavzelo tudi tiste dele sveta, kjer je bila umetniška inovativnost (v nasprotju s tehnično) nekoč pomembnejša od dobička. V knjigi opisana epizoda govori bolj o moji naivnosti kot o čem drugem: postal sem žrtev neskrupuloznega drugorazrednega filmarja, ki je idejo za snemanje Čarovnikovega vajenca prodal velikemu studiu z obljubo, da bo napisal scenarij. Ker tega ni bil sposoben storiti, je najel mene za precej manjšo vsoto denarja, kot bi jo dobil sam za končni izdelek. Če bi se studio odločil za produkcijo, seveda. Kako je s tem danes, ne vem, ampak takrat je bila to pogosta praksa. Na veliko se je tudi kradlo; nikomur ni bilo mogoče zaupati. Mislim, da ameriški način proizvodnje filmov pri nas nima kaj iskati, za to smo premajhni, in na neki način bi morali biti hvaležni, da je tako. Bi pa morali pravičneje in bolj na široko deliti denar, ki ga država namenja za filmsko produkcijo. Če lahko, recimo, Damjan Kozole posname nizkoproračunski film v svojem stanovanju, pa gre ta film po svetu in dobi mednarodne nagrade, za kak drug film pa država (skozi svoje strokovne komisije) prispeva milijon ali celo milijon in pol evrov, pa ta film ne gre nikamor, potem, se mi zdi, je treba z denarjem, ki je na voljo, omogočiti snemanje večjega števila filmov, ki stanejo manj, so pa lahko veliko boljši in v tujini odmevnejši. Ali bi se kdaj še lotil pisanja scenarija, če bi dobil ponudbo iz Hollywooda? Samo če bi stradal. Življenje je prekratko in neumnosti sem naredil že dovolj.

Rugelj: Že trinajst let si urednik revije Sodobnost in skozi tvoje roke gre mnogo izvirne sodobne slovenske literature. Ali v njej skozi leta opažaš kakšne pomembnejše spremembe? Se premika v kakšne obetajoče nove smeri? Pridobiva na kakovosti in univerzalnosti? Ali kaj drugega?


Flisar: Kot urednik nenehno iščem in skupaj s souredniki preverjam nova imena, seveda v upanju, da me bo kdo zares presenetil. Žal se to ne zgodi prepogosto, kar je navsezadnje normalno: genij se ne rodi vsak dan. Veliko pogosteje se kak mlad avtor sam razglasi za genija ali pa to naredijo njegovi najožji prijatelji. In potem, presenetljivo, velikokrat obvelja za dobrega avtorja, vsaj v krogu svoje generacije, čeprav je morda naredil šele prvi korak k uresničitvi svojega (morebitnega) potenciala. Bojim se, da tudi pisateljska srenja ni ušla vsesplošnemu propadu vrednot in da veliko stihoklepcev uživa sloves, ki si ga ne zaslužijo. Podobno velja za prozo, ki vsaj mene (z nekaj izjemami) vse preveč spominja na romane, kakršni so nastajali v devetnajstem stoletju. To ni čas avantgarde, ampak retrogarde. Izjeme so, vendar jih ni veliko. Res je, da se avtorji, vsaj nekateri, tako mlajši kot starejši, čedalje pogosteje lotevajo tem, ki niso, kot so po večini bile, lokalne, zatohlo slovenske, ampak so dovolj univerzalne, da lahko z njimi naveže stik tudi bralec iz drugačne kulture, in to je glede na čas, v katerem živimo, zanesljivo korak v pravo smer. Ni pa nujno, da je ta tematsko manj zaplotniška literatura v vsakem primeru tudi dobra.

Rugelj: Kako kot dolgoletni pisatelj, dramatik in angažirani esejist in publicist gledaš na razmere v kulturi (pridružitev ministrstva za kulturo, grožnja o ukinitvi Javne agencije za knjigo itn.)? In kako na drugi strani na prihodnost slovenske knjige, na katero pritiskajo globalni trendi in selitev v digitalno obliko prodaje, gledaš kot založnik?


Flisar: Ker nam vlada ne privošči dovolj informacij o tem, kakšne načrte ima s kulturo, lahko le ugibamo, kaj se v resnici dogaja za steno tišine. Zato je strah, ki ga trenutno občuti večina kulturnikov, upravičen. Reorganizacija upravnih organov, ki delijo sredstva za kulturne programe, sama po sebi res ni ne vem kako velika katastrofa (čeprav je v simbolnem pomenu škodljiva). Pomembno je, kam in kako se bo prenesla odgovornost za izpeljevanje programov, ki so se izkazali za učinkovite. In kdo bo po novem odločal o delitvi denarja, ki bo po rebalansu ostal kulturi, in kakšne kriterije bo pri tem uporabljal. Tudi če vlada noče ohraniti Javne agencije za knjigo, se mi zdi smiselno, da se s cilji agencije tudi na novem »superminstrstvu« ukvarjajo ljudje, ki so to počeli na JAK-u. Sicer bo prišlo do velike zmede, nejasnosti in neizpeljave programov, ki jih zaradi vseh teh sprememb in zamud pri izplačevanju odobrenih subvencij že zdaj ni mogoče uresničevati v predvidenih rokih. Prihodnost slovenske knjige, ki brez subvencij ne bo preživela (ne pozabimo, da svojo literaturo in njen izvoz podpirajo tudi veliki narodi, med njimi Britanci, Francozi in Nemci), pa je v celoti odvisna od preudarnosti novih ljudi na odgovornih mestih. Postaviti si morajo predvsem eno vprašanje: Se hočemo zgledovati po Francozih, Nizozemcih, Fincih, Poljakih, ali pa je nemara za slovenski narod bolje, da se zgleduje po, recimo, Burundijcih? Ta odločitev bo imela dolgotrajne posledice, in če bo napačna, bo zgodovina to zabeležila.

Rugelj: Evald, najlepša hvala za pogovor.