Pretrgano življenje
»Vsi smo ful jezni. Od zore do mraka se penimo. Samo rečeš: država, pa vžgejo rafali z vseh strani. Bruhamo čreva, pljuvamo kri in jeza se počasi, a vztrajno spreminja v sovraštvo,« je zapisala ljuba mi Desa Muck v Onini kolumni. In odločila sem se, da to pot pišem o knjigi, ki je izšla pred leti, a še ni pošla in jo je vredno kupiti. O knjigi ženske, ki ni nikoli sovražila. Pa je imela za to veliko več razlogov, kot jih imamo danes mi, Judinja, živeča pod nacističnim terorjem v Amsterdamu in v koncentracijskem taborišču Westerbork, katere telo je zgorelo v Auschwitzu leta 1943. »To je problem današnjega časa: veliko sovraštvo do Nemcev nam zastruplja duše,« zapiše v svojem pretresljivem dnevniškem pričevanju 15. marca 1941. »To ne pomeni, da bi morali ostati neopredeljeni glede tega, kar se dogaja. /…/ Toda nič ni hujšega od nediferenciranega sovraštva. To je bolezen duše. V mojem značaju ni prostora za sovraštvo.« Ne smemo si dovoliti, da bi nas razjedalo sovraštvo, pogosto zapiše v dnevnik. Obrnimo zavest v samoopazovanje, pojdimo globoko noter vase in tam odkrivajmo smisel in lepoto življenja, ki sta brezgrajna, najhujšim okoliščinam navkljub. In delajmo za druge: »Do notranje jasnine naj bi se torej dokopali z delom za druge, kajti navsezadnje dozorevanje pomeni ravno to.«
Kako veličastno je dozorevala Etty Hillesum! Od čustveno zbegane mladenke, ki ne ve, ali je ali ni zaljubljena v svojega guruja, jungovca J. Spiera, s katerim je prakticirala posebno obliko psihoterapije – borilno veščino, do predane osebe, ki sprejema vse, kakor je, v zaupanju. Veliko starejši učitelj je postal njen ljubimec, čeprav je živela s partnerjem, tudi starejšim »očkom Hamom«, a ni postal najpomembnejši človek njenega življenja zaradi tega. J. S. je Etty pomagal najti Boga. Deklico, ki ni hotela nikoli poklekniti, je »prebudil« v molitvi in hvaležnosti, oboje pa lahko živimo tudi na kvadratnem metru znotraj zapora. Piše: » Obstajajo ljudje, ki med molitvijo upirajo pogled v nebo. To so tisti, ki iščejo Boga zunaj sebe. Obstajajo pa tudi ljudje, ki molijo z globoko upognjeno glavo in si z dlanmi zakrivajo obraz. Mislim, da sklonjeni iščejo Boga v sebi.« In s tem Bogom se Etty pogovarja večino dnevnika. »Počivam v sebi,« piše. »In to \'sebstvo\', najgloblji in najbogatejši del sebe, notranji prostor, v katerem počivam, imenujem \'Bog\'. /…/ Kot bi bil vsak moj dih prežet z občutkom neskončnosti, in kot bi imela vsaka najmanjša beseda ali dejanje svoje mogočno ozadje, globlji smisel.«
Etty Hillesum v Pretrganem življenju, ki je postal moj brevir v teh težkih časih, spoznava isto, kar učijo največji mojstri sveta od nekdaj, danes najbolj prepričljivo Njegova Svetost Dalajlama: »Pravzaprav je naša edina moralna dolžnost, da si spet izborimo prostranstvo notranjega miru in nenehno poglabljamo svoj mir, da bo lahko iz nas prehajal tudi na druge. Ko bo v ljudeh več miru, bo začelo plahneti tudi razburjanje v zunanjem svetu.« Ne podlegati skrbem, strahovom in sovraštvu! Ne dovoliti, da bi nas preplavili slabi občutki in bi živeli opustošeno, revno življenje. Temu se je treba upreti! Pretrgano življenje Etty Hillesum v odličnem prevodu in pospremljeno s subtilno besedo Martine Soldo je navdih, ki kaže najbolj pravo smer: iti vase! In zastavlja temeljno vprašanje tudi tega časa: »Ali bi bilo mogoče ljudi podučiti, da se lahko kljub vsemu lotijo ustvarjanja miru v sebi? Lahko bi ostali duhovno plodni in živeli naprej v zaupanju, dvignjeni nad strahove in govorice. Zakaj se ne bi potrudili in pokleknili v najbolj odmaknjen in najmirnejši kotiček svoje notranjosti? Tam bi lahko klečali, vse dokler se nebo nad njimi ne bi zjasnilo.« Ja, v najmirnejših kotičkih svoje notranjosti lahko klečimo in nebo se BO zjasnilo. Kajti: kakor znotraj, tako zunaj. Svet, kakršen je, je samo posledica tega kozmičnega zakona.