Do zadnjega diha
Rade Šerbedžija, danes svetovna filmska zvezda, je nekoč z Arsenom Dedićem potoval po Jugoslaviji in govoril \\'Ne daj se Ines\\', se sprehajal od dubrovniških trdnjav do pulske arene, vmes pa izdal štiri pesniške zbirke. Ko je prišla vojna, je postal begunec v Sloveniji, kamor se je vrnil, da bi predstavil svojo knjigo Do zadnjega diha.
Bukla: Zakaj avtobiografija?
Rade Šerbedžija: To pravzaprav ni avtobiografija. Vzel sem samo delčke iz otroštva in zgodnje mladosti, da bi bralci lažje razumeli tisto, o čem pišem. Vse je namreč osredotočeno na deset let. Čutil sem potrebo, da kot človek javnega imena in pomena ne tem prostoru, povem nekatere stvari o dogodkih, ki so se zgodili, ter na ta način dam svoj doprinos k zlaganju mozaika našega časa.
Bukla: Kakšni so bili odzivi na knjigo? Pred kratkim ste jo predstavili tudi v Beogradu.
Rade Šerbedžija: Prav neverjetno je, da je knjiga v Zagrebu postala bestseller, več mesecev je bila na vrhu lestvic najbolje prodajanih knjig. V Beogradu pa je prva izdaja pošla v desetih dneh.
Bukla: Kako pa so na knjigo reagirali vaši kolegi in druga strokovna javnost?
Rade Šerbedžija: Mnogi od mene niso pričakovali tako spretnega izpisovanja proznega besedila, ker je moj notranji ritem in moj literarni rokopis pravzaprav pesniški. Proza je druga disciplina, kot maraton v primerjavi s tekom na 100 metrov. Zanjo je potrebno izdelati svoj stil in kreirati celotno knjigo, narediti predstavo, jo režirati. Pogosto sem plaval zelo nespretno, a sem na koncu izplaval na površje.
Bukla: Bili ste velika jugoslovanska zvezda. Ali ste se kdaj počutili kot dvorni igralec?
Rade Šerbedžija: Igralstvo je paradoksalen poklic. Kot tudi osebe, ki se ukvarjajo s tem. Jaz sem denimo igral Tita in Nikolo Teslo. Takrat se gleda nate kot na državnega igralca. A v istem trenutku sem vedno imel svoje mnenje o državnih projektih. Kritiziral sem jih v intervjujih, nastopih, celo v pesmih. Nisem se sicer znašel na črni listi, ker nisem bil tako pomemben. Če bi se ukvarjal z romanopisjem ali režijo, bi tam morda res končal. Kot Živojin Pavlović in nekateri drugi moji kolegi. A to so bili čudni časi. Jugoslavije ne moreš potegniti pod isto črto z Rusijo, z ruskim komunizmom, ali s češkim. Mi smo bili drugačni, bili smo \\'blesavi\\'. Pri nas je bil Pavlović v eni republiki prepovedan, v drugi pa je bil bestseller. To so ti paradoksi. To je bilo nekaj dobrega v tistem našem sistemu. V vladajočih partijskih krogih so bili tudi normalni ljudje.
Bukla: Postali ste zvezda recitirajoč Arsenove pesmi, noseč Krležin klobuk in igrajoč Hamleta? Kaj bi s tem repertoarjem postali danes?
Rade Šerbedžija: Mislim, da bi bilo danes težje, najbrž tudi zato, ker je bil večji prostor. Radko Polič in Milena Zupančič sta bila mega zvezdi na velikem prostoru, sedaj pa je neka nova Milena zvezda za samo dva milijona. To so razlike, kot je bila razlika med mano in drugimi jugoslovanskimi igralci na eni strani, in Tomom Cruiseom v istem času na drugi. A človek mora biti zadovoljen s tem, kar odmeva od njegove umetnosti v tistih, ki to gledajo, pa čeprav je to le za deset, petnajst ljudi.
Bukla: Kaj se od tega kulturnega prostora še da obnoviti? Bijelo dugme je na nek način simbolično povezalo Zagreb, Sarajevo in Beograd.
Rade Šerbedžija: To je nedvomno prihodnost tega prostora. Jaz sem presrečen zaradi Bregovića, ker je on, ne glede na to, kar pišejo rumeni mediji in kar je sramota, zelo velik avtor. Vesel sem, da ljudje ponovno doživljajo vse te emocije, ki so nas vezale vsa ta leta. A tisto kar mene zanima, ni Bijelo dugme, niti drugi poskusi ljudi, ki so nekoč nekaj pomenili na tem prostoru, vključno z mano, temveč na kakšen način se bo začelo sodelovanje med mladimi. Ali bodo mladi iz Slovenije hoteli slišati nove Idole iz Beograda in ali bodo Beograjčani hoteli slišati neke nove Laibachovce, saj kri ni voda in smo vsi mi južni Slovani, ki bomo vedno usmerjeni drugi k drugim. Jaz ostro navijam za takšno prihodnost.
Bukla: V Sloveniji ste preživeli morda najtežja leta svojega življenja. Tudi v pisanju o tem času se čuti grenkoba. Kako jo danes doživljate?
Rade Šerbedžija: To ni grenkoba do Slovenije kot Slovenije. To, kar venomer ponavljam, je, da je mene Slovenija rešila. Predvsem ljudje iz moje \\'branže\\', ki so mi ponudili roko in poslušali moj grozni slovenski naglas v gledališču. Dali so mi državljanstvo in potni list, ko nisem imel ničesar več, ko nisem bil od nikogar. Kar je bilo slabega, je bila moja pozicija človeka, ki je še do včeraj uspešno vladal na sceni in je bil naenkrat stisnjen v mišjo luknjo brez možnosti, da se kreativno izrazi. Naenkrat sem se znašel v tujem svetu, v tujem jeziku.
Bukla: Ali danes, po vsem kar se je zgodilo, Zagreb občutite kot svoje mesto?
Rade Šerbedžija: To je tako, kot če imaš žensko, v katero si zaljubljen, ona pa zboli. Ti je ne boš zapustil. Živel boš naprej z njo, z veliko tegobo in žalostjo, a živel boš naprej z njo. Tako je tudi z našimi mesti in državami. Ne moreš kar naenkrat zasovražiti vsega novega. Poskušaš razumeti, živeti s tem, čeprav to ni čisto srce in čista vzajemna ljubezen, kot je včasih bila. A to je življenje in jaz na ta način še naprej nosim v sebi Zagreb in pravim, da je to moje mesto.