Evald Flisar o svojem novem romanu Mogoče nikoli
Pisatelja, dramatika in urednika Sodobnosti Evalda Flisarja ima marsikdo pretežno za potopisca, čeprav je v resnici napisal samo tri potopise. Res pa je, da njegovo kozmopolitsko življenje odseva tudi v njegovi literaturi, saj junake svojih del pogosto pošilja na poti po svetu, ki pa niso same sebi namen, ampak so pomembne, celo usodne za njihovo prihodnjo eksistenco. Zato postane kar malo jezen, kadar nekateri njegove romane, kot sta Čarovnikov vajenec in Potovanje predaleč, precej posplošeno označijo za potopise. V svojem novem romanu Mogoče nikoli, ki se je lani znašel tudi v finalu natečaja Cankarjeve založbe, nam postreže z nenavadno junakinjo, najstniško Miljano Samec, ki ima zaradi afazije, možganske motnje, težave z izražanjem, zato svojo napeto dnevniško pripoved piše v napak polnem zapisu, ki za bralce predstavlja svojevrsten napor, a je hkrati nedvomno tudi unikaten bralski izziv.
Bukla: Najprej, za začetek, malo za šalo, malo zares: Je bilo pri tvojem novem romanu Mogoče nikoli, ki je napisan iz perspektive najstniške Miljane Samec, ki zaradi možganske motnje in zato tudi nezanesljivega spomina v svojih zapisih dela neznansko število pravopisnih napak, potrebno narediti običajno korekturo? Z drugimi besedami, je po več kot štirih desetletjih pisanja težko pisati slovnično narobe?
Evald Flisar: Stroške lektoriranja si je založba prihranila, brez korektur pa ni šlo. Nekatere slovnične napake so bile, če smem tako reči, »napačne« oziroma niso bile dovolj skladne z izraznim instrumentarijem glavne junakinje. Skratka, pri korekturah je bilo treba vnesti še precej dodatnih napak. Seveda »napak« samo dokler se oklepamo prepričanja, da ni mogoče povedati zanimive (ali celo pretresljive) zgodbe drugače kot v slovnično »pravilnem« jeziku. S tem romanom sem skušal (med drugim) dokazati, da je to mogoče. In prvi odzivi kažejo, da mi ni spodletelo: »Čeprav slovnični kaos otežuje prebijanje skozi prve strani zapisov, kmalu vsebinska atraktivnost prekriči oblikovno podajanje teksta,« berem v eni od recenzij. Miljana Samec, junakinja romana, si tako silno želi povedati svojo zgodbo, da je prisiljena v okviru možnosti, ki jih dopušča njena bolezen, izumiti svoj lastni jezik, v katerem nas je sposobna, vsaj upam, ne le ganiti, ampak tudi zabavati.
Bukla: Morda najradikalnejšo regresijo v kakega literarnega junaka je najbrž pred dobrimi petdesetimi leti izvedel William Golding, ko v svojem romanu Dediči pred nas postavi zgodbo, pisano v t. i. »neandertalskem idiomu«, ki še ni do kraja razvil logične stavčne sintakse, ampak se izkazuje predvsem skozi podobe oziroma predstave. Kaj je zate pomenilo poglabljanje v nekoliko moteno in retardirano Miljano? Kako si sam personaliziral njeno individualnost in njen pogled na svet ter zaznavanje le-tega iz njene perspektive?
Evald Flisar: Pri Miljani sta prizadeta spomin in »pravilnost« izražanja, nikakor pa ne sposobnost čutenja in logičnega sklepanja, to še najmanj. Res je motena, ni pa retardirana. Njeni glavni cilji (najti nadomestno mamo zase in novo ženo za očeta; uresničiti svojo vizijo romantične ljubezni; razrešiti skrivnost morebitne – njene ali očetove – krivde za mamino smrt; razumeti namen in pomen življenja v kaotičnem svetu) so ji popolnoma jasni; od njih se nikoli ne oddalji. V bistvu so tako močni, da poganjajo ne le dogajanje v zgodbi ampak tudi njeno življenje. Za odraslega avtorja, ki je hkrati moškega spola, je bilo poglabljanje v umovanje in čutenje odraščajoče deklice vsekakor posebno doživetje. Ne pa tako naporno, kot bi pričakovali, saj v sebi ne nosimo samo tistega, kar smo, ampak tudi nastavke vsega, kar bi lahko postali. Res pa je, da me je zanimala predvsem ena stvar: do kolikšne mere jezik in spomin, ki sta v marsičem eno in isto, določata človekovo usodo oziroma kakovost njegove navzočnosti v svetu.
Bukla: Kaj je bil glavni dramaturški izziv pri romanu? Morda to, da konsistentno spremljamo hendikepirano Miljano na poti njenega iskanja resnice, čeprav vedoč, da do njenega končnega razsvetljenja skoraj ne more priti?
Evald Flisar: Strinjam se, da je iskanje resnice o okoliščinah materine smrti eden gonilnih momentov zgodbe. Vendar ne v detektivskem smislu: gre bolj za nerazumljiv občutek krivde, ki obseda junakinjo, in za strah, da je mogoče kdaj v preteklosti bila hudobna in se tega ne more spomniti. To je zadnje, kar si želi, saj si na vso moč prizadeva, da bi svoje življenje prežela z dobroto (ne glede na to, kako nagajiva zna biti). Roman je organizem, ki ni namenjen iskanju kakršnih koli odgovorov, razen konkretnih odgovorov na konkretna vprašanja. Roman je živ (lahko tudi protisloven) izsek iz živega življenja, ki prepriča, ali pa ne, z živostjo oseb, ki se znajdejo na njegovih straneh. Vse drugo, vsaj meni se tako zdi, je projekcija od zunaj, vsiljevanje pravil, ki veljajo za druga področja in druge zvrsti. Zato glavni izziv pri pisanju ni bila fabula; glavni izziv so bili odnosi med liki v romanu; ti so narekovali dramaturgijo pripovedi.
Bukla: Miljana se pri svojem iskanju v zadnjem delu z očetom odpravi na pot v Ruando in naprej, s čimer bralci nepričakovano dobimo tudi, sicer nenavadno, potopisno porcijo. Po potopisih te marsikdo, ne glede na zavidljivo število tvojih romanov in dram (ki so lani izšle tudi zbrane v eni knjigi), najbolj pozna. Na koncu romana Mogoče nikoli lahko ob zapisih o nekaterih tvojih dosedanjih delih preberemo, da je Čarovnikov vajenec izšel že v sedmi izdaji, Potovanje predaleč pa v peti. Kakšen je sedaj tvoj odnos do teh potopisnih uspešnic? Katera dela so ti ljubša, romani ali potopisi? (Idealna mešanica obeh polov tvojega pisanja se je po mojem mnenju najbolje zlila v romanu Noro življenje.)
Evald Flisar: Žal se s tvojo oznako ne morem strinjati: niti eno od treh omenjenih del ni potopis, vsi so romani. Napisal sem samo tri potopise: Tisoč in ena pot, Južno od severa in Popotnik v kraljestvu senc (ki je dopolnjen in uredniško obdelan izbor iz prvih dveh). Dejstvo, da junaki v romanu potujejo iz kraja v kraj ali da se zgodba ali del zgodbe dogaja na tujem, še ne pomeni, da je delo potopis, saj bi potem med potopise lahko uvrstili pol svetovne literature, od Don Kihota naprej. Potopis je opis dejanske poti, ki jo je opravil resnični (in ne izmišljeni) avtor, in dogodkov, ki so se v resnici zgodili, nikakor pa ne dogodkov, ki jih je (v literarne namene) ustvarila pisateljska domišljija. Tudi če gre za avtobiografski roman, kakršen je, recimo, Čarovnikov vajenec, ki opisuje nekatere resnične dogodke in sodi (podobno kot marsikaj pri, denimo, Hemingwayu) v mejno zvrst, ne moremo govoriti o potopisu. In tudi ne, kadar avtor (kot sem to storil na primer pri Zgodbah s poti) uporabi nekatere nastavke resničnih dogodkov kot izhodišča za kratke zgodbe, torej za čisto literaturo. Sploh si pa ne morem predstavljati, kaj bi lahko bilo potopisnega v romanu Mogoče nikoli! Vožnja s čolnom čez jezero Kivu? Potem so potopis tudi blodnje Lare in Živaga po zasneženi Sibiriji. Oprosti rahlo živčnemu tonu tega odgovora, ampak zdajle enkrat se bo to nerazumno (in splošno razširjeno) slovensko etiketiranje fikcije s potopisom moralo nehati.
Bukla: Poleg pisateljevanja si že osem let tudi glavni urednik revije Sodobnost, v kateri je ena od pogostih rubrik Sodobni slovenski potopis. Kako si zadovoljen z mladimi potopisno pišočimi generacijami? Kaj je bistvena kakovost ali pa pomanjkljivost njihovega potopisnega pisanja?
Evald Flisar: Problem je že več desetletij isti: imamo preveč popotnikov, ki pišejo, in premalo pisateljev, ki potujejo. Nekje biti in nekaj doživeti je eno, doživetja in izkušnje spraviti na papir v dovolj zanimivi obliki, je nekaj drugega. Večina potopisnih prispevkov, ki jih prejmemo na Sodobnosti, je dovolj dobra za turistične strani v dnevnem časopisju, nikakor pa ne za literarno revijo s skoraj stoletno tradicijo. Zato smo, kar zadeva to rubriko, v nenehni zadregi: mogoče bi jo morali preimenovati v Čakajoč na dobrega avtorja. Kar zadeva mlade potopisce, pa je sicer lepo, da odkrivajo svet na novo (kot da ga ni pred njimi odkril še nihče drug), vendar me pri njih silno moti skoraj vsesplošna in dokaj naivna »politična korektnost«, s katero skušajo (vsaj tako se zdi) popraviti domnevno pretirano kritičnost nekaterih svojih predhodnikov. In tako je zdaj v modi vzhičena in skoraj pubertetniško navdušena idealizacija Afrike in vsega afriškega; češ da so prejšnji potopisci videli v Afriki samo grde stvari. Mogoče niso videli samo grdih stvari, ampak so videli stvari, kakršne so. Videti stvari, kakršne so, pa je seveda nekaj, česar se ne naučiš v predavalnici.
Bukla: Lahko za konec poveš še kaj o svojih prihodnjih projektih?
Evald Flisar: Težko. Ko sem prodal stanovanje v Londonu in se preselil nazaj v Ljubljano, sem na podstrešju pustil pravo skladovnico »prihodnjih projektov«, ki sem jih prezgodaj in preveč podrobno opisal prijateljem in so zato obtičali v leru. Kakor hitro o tekočem ali načrtovanem projektu javno spregovoriš, si ga v podzavesti končal. Zato si upam reči le to, da sem v svojih »rosno mladih« letih končno napisal tudi knjigo za otroke (Pikpokec postane svetovni prvak, za zbirko dvojezičnih slikanic Spominčice /Forget-me-nots, ki izhaja pri založbi Sodobnost International). Pravzaprav postaja otroštvo (s svojo nedolžnostjo in odsotnostjo cinizma) nekakšen sestavni del mojega sveta in moje literature: otrok je spiritus agens dogajanja v drami Akvarij, ki bo septembra doživela krst v Prešernovem gledališču; otrok je ključni del razpleta v moji novi drami, ki bo decembra doživela svetovno premiero v Indiji (v Indiji zato, ker se tam dogaja; pri nas bi jo morda kak strokovnjak označil za »potopisno dramo«!). In otrok (star pol leta, po imenu Martinček) je ključni (in resnični) del mojega življenja. Življenja, ki se bo, statistično gledano, iz poletja počasi začelo prevešati v jesen. Ki pa je vendarle (hvala bogu) obtičalo nekje v fazi zrele moškosti. Pravzaprav je tudi roman Mogoče nikoli, predmet najinega pogovora, knjiga za mlade: za vse mlade od petnajstega leta naprej, tja do mladih devetdesetih.