Nedotakljivi: mit o Ciganih
Za velikega in vsestranskega literarnega ustvarjalca Ferija Lainščka je letošnje leto leto presežkov. Za roman Muriša je dobil nagrado kresnik, na Festivalu slovenskega filma bodo predstavljeni kar trije filmi, posneti po njegovih predlogah, te dni pa bo pri Mladinski knjigi izšel tudi njegov prispevek k knjižni zbirki Miti. V njem se ukvarja z romsko tematiko, ki ga s svojo prvotnostjo in prvinskostjo močno privlači.
Vse tako kaže, da bi letošnje leto lahko v kulturnem smislu imenovali tudi »Lainščkovo leto«. Kresnik, razprodana pesniška zbirka za valentinovo, film Petelinji zajtrk, ki zmagoslavno prihaja na spored, še dva celovečerna filma po tvojih predlogah iz prejšnjih let ter še en televizijski po kratki zgodbi, za nameček pa še en roman za konec tega leta. Kako gledaš na vse to?
Feri Lainšček: Zdaj, ko to takole naštevaš, sem predvsem v zadregi. Pa ne pred tabo in bralci, ampak pred bogovi, ki mi moje ustvarjalne predrznosti očitno ne zamerijo, ampak so mi, kot je videti, letos res še posebej naklonjeni. Zakaj je temu tako, ne vem, a del mojega ustvarjalnega nemira je gotovo povezan tudi z iskanjem odgovora prav na to vprašanje.
Se napajaš ob tovrstnih sadovih svojega dela ali ti iz tega naslova izhajajoče obveznosti pobirajo kreativne moči?
Feri Lainšček: Ne vem, kako se bo to slišalo in razumelo, a prav na začetku letošnjega leta sem se nameraval malce umakniti iz javnosti in obstati nekako »v leru«. No, potem me je hčerka opozorila, da se je po kitajskem horoskopu začelo leto prašiča in mi, glede na to da sem tudi sam rojen v znamenju prašiča, napovedala, da bodo šle reči zanesljivo v drugi smeri, da bo to zame srečno in uspešno leto. Tako se je potem tudi zares zgodilo, vrstile so se reči, ki so me vztrajno in zmeraj znova poganjale »v tek«, in zdaj pač je, kot je, nikakor se ne pritožujem. Dogaja se mi ravno tisto, kar me že od nekdaj najbolj navdihuje, družim se z ljudmi, ki niso prostodušni, iskanje občutkov lepega ima zopet svoj smisel in ozračje je nasičeno z idejami.
Si eden od filmsko najbolj prilagojenih sodobnih pisateljev. Kako gledaš na odnos med slovenskim filmom in literaturo? Je slednja dovolj uporabljena? Je sem ter tja zlorabljena?
Feri Lainšček: Slovenska zakladnica je polna spodletelih romanov in bledih filmov. Med njimi so seveda tudi neuspešne filmske priredbe literarnih del. A to je le golo dejstvo, ki o problematiki ne pove tako rekoč ničesar. V slovenski zakladnici je namreč tudi veliko uspelih romanov, dobrih filmov in posrečenih priredb. In samo to pravzaprav lahko šteje, saj dobri romani in filmi niso krompir in repa ali nekaj, kar se zlahka pridela. No, priredbe pa so samo še bolj občutljiva vrsta. Prepričan sem, recimo, da je tisto, kar imata roman in celovečerni film lahko skupnega, le zgodba in mogoče kaka idejna podlaga, sicer pa se literarna in filmska govorica tako zelo razlikujeta, da ju praktično niti ni mogoče primerjati. Pričakovati, da bo t. i. filmska priredba ujela na platno kak literarni presežek, je torej, vsaj po mojem mnenju, čista neumnost. Edino, kar smemo upravičeno pričakovati, je, da bo ustvarila neki drugi, torej filmski presežek. In ravno tega bi se morali v prvi vrsti zavedati takrat, ko se odločamo za priredbe ali ko govorimo o njih. Pričakovanja bi bila ustrezno usmerjena, mnogi nesporazumi nas ne bi vznemirjali. Ne bi prihajalo do tistih smešnih situacij, ko pisatelj potem med premiero »svojega« filma v bližnjem bifeju benti čez režiserja, češ da mu je uničil roman.
Kako si kot avtor zadovoljen s prelitjem svojih besed v gibljive slike?
Feri Lainšček: Prav za to gre, seveda, za prelivanje besed v gibljive slike, za nekaj, kar ni le prevajanje, temveč svojevrstna ustvarjalna magija. Filme, ki so nastali po mojih literarnih delih, torej ocenjujem izključno po tem, kak vtis napravijo name, ko se soočim z njimi na filmskem platnu. Zadnji med njimi, ki ga je po romanu Petelinji zajtrk posnel Marko Nabršnik, me je v končnici, recimo, uspel spraviti v značilno melodramatično čutenje »na robu solz«, kar pri meni sicer uspeva samo redkim in pravim filmom. Film Mokuš, ki ga je po romanu Ki jo je megla prinesla že pred leti posnel Andrej Mlakar in ki ga naši gledalci še niso videli, pa je po mojem mnenju zadnji v vrsti tistih slovenskih filmov z izrazito izčiščeno idejo in angažiranim sporočilom, kakršnih žal ne snemamo več. Primerjam ga morda lahko le s filmom Umetni raj Karpa Godine, torej s filmom, ki sem ga šel gledat še sedmič, pa mi je imel še zmeraj kaj povedati. Ni me torej strah, da ga bodo vsa ta polena, ki so jih Mlakarju ves čas metali pod noge, spodnesla. Kvečjemu nasprotno, sedemletna patina mu bo dobro dela.
Za anglosaški trg velja, da večina pisateljev piše za to, da bi na koncu njihov roman ekranizirali. Kako je s tem pri tebi? Ali številne priredbe kaj usmerjajo tvoje prihodnje pisanje v bolj vizualno smer?
Feri Lainšček: Moram preprosto reči, da ne. Če bi med pisanjem romana razmišljal o ekranizaciji, bi bili moji romani verjetno povsem drugačni ali pa morda niti ne bi bili več romani. Roman, vsaj pri mojem načinu pisanja, je predvsem neizprosen in totalen spopad s hotenji, idejami pa tudi čutenji junakov, ki jih je pred tem najverjetneje ustvaril neki moj drugi jaz. V tako obsesivni in začarani situaciji pa se vizualizacija seveda poraja povsem drugače, kot če bi, recimo, pisal scenarij, pa tudi scenografija ima drugačno funkcijo. Zato, naj izrečem ta paradoks, filmska priredba mojih romanov nikakor ni lahko delo. Prav se odločijo le režiserji, ki prepoznajo neki segment romana, ga posvojijo, vzamejo za svojega in ga postavijo za temelj nečesa, kar imajo pravzaprav oni sami povedati. Prav pri tem sem jim potem seveda po svojih močeh pripravljen najbolj pomagati, le tako lahko namreč v priredbi ugledam smisel.
Rečem lahko tudi, da ta formula deluje. Še nikoli nisem ob premieri stal v bližnjem bifeju in vihal nos. Ampak, zdaj moram potrkati …
Kako pa je prišlo do tvojega sodelovanja s knjižno zbirko Miti? Kako si se odločil in izbral mit, ki ga želiš literarno obdelati?
Feri Lainšček: Ponudba za sodelovanje v zbirki Miti je bila zanesljivo najbolj mikavno povabilo, kar sem jih bil deležen v vseh teh letih, odkar izhajajo moje knjige. Verjamem namreč v pesniško resnico o tem svetu, prepričan sem, da je prav v mitih zapisana vsa naša duhovna zgodovina in da le na podlagi tega izročila lahko sploh kaj izvemo o duši. Zato sem ob vabilu v to izbrano druščino, »ki naj se ne boji bogov«, najprej pokleknil. Že hip zatem pa se me je kajpada polotilo obešenjaško veselje, in kam se bom, tak, kot sem, napotil tedaj, ko se najbolj veselim, če ne k Ciganom? Ali z drugimi besedami: ni se mi bilo treba kaj posebej odločati, vedel sem, kje je iskra za tak ogenj.
Glavni junak Petelinjega zajtrka je imel osnovo v realnem junaku, za katerega si ob neki priložnosti zatrdil, da te gotovo ne bo tožil zaradi kakega nezadovoljstva. Na začetku knjige Nedotakljivi: mit o Ciganih sicer pišeš, da je vsaka podobnost z resničnimi dogodki in osebami le naključna in nenamerna, potem pa že hitro zapišeš, da je prvoosebni pripovedovalec družinske sage Lutvija Belmoldo Aus Shangkai Gav svojo cigansko spoved »v nočeh do jutra ob živem ognju šepetal na uho Feriju Lainščku, belemu gospodu z našim imenom Čukara«. Kaj je torej s tem? Je ta navedba le literarna potegavščina za bralce?
Feri Lainšček: Opombo smo dodali šele v korekturah. To pa zato, ker se nam je zazdelo nujno, da tu in zdaj, se pravi v državi Sloveniji, leta 2007, ob znanih sodnih nastopih zoper knjigo, zaščitimo prvoosebnega pripovedovalca, tj. literarnega junaka. Lutvija Belmoldo Aus Shangkai Gav je s tem soglašal, saj ve, da je v teh naših časih bolje biti tihi tat kot pa preveč zgovoren literarni junak.
V že kar nekaj tvojih delih je bila močno prisotna romska, ciganska tematika. Kaj te privlači pri njih? Njihov nenavaden način življenja, njihovi miti ter legende in zgodbe iz preteklosti, vse zavito v tančico skrivnosti, torej tisto, kar običajnim Slovencem nekako manjka?
Feri Lainšček: Že od nekdaj me je zanimal stik s prvotnostjo in arhaičnim človekom. Takšna ali drugačna duhovna izročila so se mi zdela bistvene informacije, brez katerih se tudi sodobnosti in sodobnega človeka ne da razumeti dovolj celovito. Območja za taka dotikanja so seveda v najinem času že precej zožena, tudi poti so zabrisane. Nekaj okultnih poskusov, ko sem zmogel potovati z močjo vživljanja, najdeš v romanu Skarabej in Vestalka, pa tudi Sobote iz časa romana Ločil bom peno od valov, seveda nisem spoznaval samo s pomočjo faktografije. No, to je kajpada hoja po veliko večjem robu, kot pa neposreden stik s Cigani – porazgubljenim nomadskim ljudstvom, ki pa nosi s sabo še veliko prvinskosti in prvotnosti. In ves moj odgovor je pravzaprav v tem. Zanimajo me zato, ker še lahko čutijo in se ne glede na ceno v skladu s čustvovanjem tudi odzivajo, ker morajo pomanjkanje znanja še zmeraj nadomeščati z intuicijo, pa ker znajo preživeti na tej svoji usojeni poti, čeprav so v nenehnem stiku s tistimi, ki niso na njihovi strani, in še bi se kajpada našlo. A saj, veliko tega je v tem romanu, ki sem ga pisal z zavestjo, da mi o Ciganih ne bo dano še enkrat pisati. Kakor koli ga bo že kdo bral, naklonjen ali nenaklonjen, ko ga bo odložil, bo poučen o pojmih, kot so ciganska svoboda, ciganska duša, ciganska usoda. Res ne vem, če mu bo znal o tem kdo kdaj še več povedati? Zato sem zdaj pomirjen, pa tudi zadovoljen. Rad imam ta roman. Še nikoli nisem ob pisanju tako užival.
Če zdajle zastavim še malce bolj politično vprašanje: Kako pa ti kot tudi družbeno angažiran pisatelj gledaš na romsko problematiko, recimo to, kar se že kako leto dogaja s Strojanovimi itn.? Kako najti ustrezno sožitje v skupnem življenju različnih kultur?
Feri Lainšček: Saj samo za to gre, za skupno življenje različnih kultur, za nekaj, kar se na tisočih in tisočih krajih sveta ta hip dogaja, pa ni zato vsa država na okopih okoli neubogljive nomadske družine. Slovenci, z izjemo Prekmurja in Istre, žal nimamo izkušenj s takim sožitjem. Smo obenem tako rekoč nacionalna država v puberteti, mnoga čustva so še sveža, potencirana, a morajo se polagoma uleči, postarati, dozoreti. Zato se bomo morali tega, da nismo vsi iz ene luknje in tudi ne moremo tuliti v en rog, žal še učiti. Morali se bomo, morali bomo to ozavestiti, druge poti ni.
Lahko poveš še kaj o svojih prihodnjih projektih?
Feri Lainšček: Novembra bo pri založbi Franc-Franc izšla knjiga Nikdar neboš znala, moje prekmurske verzuške pa kejpi. V prevodu se to glasi nekako takole: Nikoli ne boš vedela, moje prekmurske pesmi in fotografije. Tudi to je na neki način knjiga za ljubitelje drugačnosti ali pa morda redkosti. Zbral sem svojo narečno poezijo in zastrte podobe Prekmurja, ki ga nekako skrivaj fotografiram že vrsto let.