Začetek in najstarejša tradicija slovenskega založništva
Bil je prva knjižna tradicija, ki od začetkov slovenskega založništva spremlja Slovence doma in po svetu – knjižni dar Mohorjeve družbe. Sicer so se pozneje še druge založbe poskusile v ponujanju knjižnega paketa, vendar je pojem knjižni dar idejno in tradicionalno ostal vezan na Mohorjevo družbo, danes na tri njene veje: v Celovcu, Celju in Gorici, ki ohranjajo tradicijo do današnjih dni.
Težko je reči, kdaj natančno se je pojavil sam pojem »knjižni dar«, saj na začetku to ni bil poseben pojem, ampak so člani, ki so vplačevali članarino, prejemali za to vse knjige, ki jih je izdajalo Društvo. A že v sklopu reorganizacije leta 1859 iz Društva v Družbo sv. Mohora, osem let po ustanovitvi, je govor o točneje določenih in namensko izbranih knjižnih darovih. Tako v glasilu »Slovenski prijatelj« iz leta 1859 beremo:
»Vsakemu Slovencu, bodi si gospod ali kmet, učitelj ali učenec, gospá ali prosta ženica, naj bo na prosto voljo dano, ali se hoče dati zapisati v pervo versto ali drugo versto, ali hoče kot družnik perve verste prejemati vse bukve, ki jih bo izdajalo društvo, ali kot družnik druge verste samo tiste spise, ki bodo posebno namenjeni mladini in kmetiškemu ljudstvu.«
Da je pojem knjižni dar obstajal že pred drugo svetovno vojno, izvemo iz dopisa Valentina Podgorca iz leta 1947, ko piše poznejšemu predsedniku Mohorjeve družbe Celovec Janku Hornböcku, da mu je odbor Mohorjeve družbe naročil pripravo novega knjižnega daru (iz zbornika: 130 let Mohorjeve družbe v Celovcu, Mohorjeva Celovec, 1983). Tukaj spet v smislu paketa vseh letno izdanih knjig za člane Mohorjeve Celovec.
Z letom 1858 se je pridružila vsakoletnim knjižnim izdajam Mohorjeve Koleda kot predhodnica Koledarja, ki je danes osrednja izdaja v knjižnem daru. Že leta 1860 se je pojavila naslednja še danes obstoječa tradicija mohorjanskega knjižnega daru, Večernica, kot večerniško branje »v poduk in kratek čas«. Zanjo so pozneje prispevali dela tudi zelo znani slovenski pisatelji, med njimi Ivan Cankar. Izobraževalno poslanstvo se je že kmalu razširilo na strokovno literaturo, predvsem na področje kmetovanja. Pojavili so se razni strokovni priročniki za kmečke dejavnosti (npr. sadjarstvo, čebelarstvo idr.).
Šele v drugi polovici 20. stoletja in po obdobju, v katerem so glavni prihodki prihajali iz članarine, se je knjižni dar omejil na specifičen izbor, ki danes obsega v mohorjanski tradiciji v glavnem koledar, večernico, priročnik ter otroško in ali mladinsko delo. Sprva dolga leta tradicionalen po obsegu in vsebinski zasnovi ter zanimiv zaradi ugodne cene, hkrati pa deloma kot edini letni knjižni nakup je knjižni dar medtem doživel dopolnitev s tem, da so mu dodane tako imenovane doplačilne knjige, ki jih bralci v času ponujanja knjižnega daru dobijo po ugodnejši ceni. Predvsem zanimiv pa dar ostaja zaradi ugodne cene, v primerjavi z redno ceno posameznih naslovov.
Knjižni program Mohorjeve je temeljil do zadnjega obdobja na izdajanju predbožičnega kompleta knjig, kar je izšlo zunaj tega kompleta, pa so bile izredne izdaje. Tako se je v celjski veji Mohorjeve prijel izraz za ta komplet »redna zbirka« (RZ), tudi zaradi občutka starinskosti v izrazu »knjižni dar«, ki bi se lahko poimenoval v , recimo, knjižno darilo. Danes nagovarja tudi celjski predbožični komplet vse rodove slovenskih družin, od dedka do vnuka. Stalnici pa sta koledarski zbornik in večerniško branje – povest, namenjena razvedrilu v dolgih zimskih večerih, tudi glasnemu branju večgeneracijski družini ob sveči. Vse do zadnjega desetletja je prednaročilo »RZ« pomenilo tudi solidarnostno dejanje pripadnosti netotalitarni kulturi, recimo kar kulturno-moralnim prvinam krščanstva. Glavni promotorji tega kompleta so bile župnije. Danes tega vzgiba pri naročilu kompleta ni več zaznati, razen pri poslavljajočem se rodu prababic in pradedkov. Od tod razlaga za upadanje naklade, ki zdaj s težavo ohranja dvajsetino naklade ob koncu prve svetovne vojne. Uredniki skrbijo, da je koledarski zbornik informativen, kroniški in povezovalen s celotno Slovenijo, večerniška povest manj zahtevno, čeprav ne plehko branje za vse tri Mohorjeve, če se dogovorimo, strokovno delo aktualno, priročnik uporaben, mladinsko delo pa formativno, ne le zabavno ali vzgojno. Ko prihajamo v čase, ko knjige izrednih izdaj ne bodo mogle biti več tako številne (danes 15-krat več od knjig v kompletu), bo komplet še pomembnejši del programa celjske Mohorjeve.
Razmere za knjižni dar pa se niso spremenile na slabše samo zaradi razcveta slovenskega založništva in ogromnega povečanja letno izdanih knjižnih naslovov, ampak tudi zaradi vse večje vrzeli v »prodajni mreži«. Slovenski prijatelj iz leta 1859 spregovori o takrat najboljših poteh razpečavanja oz. prodaje mohorjevk:
»Poslednjič naj se oberne novo osnovano društvo do častitih gg. domorodcev, posebno pa do častite duhovščine, s pohlevno prošnjo, da mu pritekò vsi v prav obilnem številu na pomoč kot udje in podporniki /.../; vsakemu preč. g. dekanu naj bi se poslala nekaj mesecev pred začetkom novega leta pola za vpisovanje vseh, ki hočejo stopiti v društvo /…/ Po ravno tej poti bi se tudi društvene knjige najlažje razpošiljale.«
Iz tega se je razvila mreža t. i. poverjenikov, ki so neločljivo povezani s knjižnim darom. Poverjeniki so še danes člani ali ljudje, ki so naklonjeni vsem trem Mohorjevim in ki za boglonaj prevzemajo razpečavanje knjižnega daru v svojem domačem kraju ali fari. Danes je tudi ta mreža poverjenikov vse redkejša, tako da preti tradicionalnemu knjižnemu daru tudi s te plati neugodna usoda ali iskanje novih oblik.
Mohorjevi podobno pot v razpečavanju knjig je kot njen akademski pandan ubrala Slovenska matica. Njen prvi knjižni dar je obsegal eno samo delo – koledar z zgodovino in pravili društva in seznamom članov ter kot dodatek Kozlerjev zemljevid Slovenije. Mohorjansko tradicijo knjižnega daru je po vojni na avstrijskem Koroškem prevzela tudi Slovenska prosvetna zveza, ki še danes izdaja letni knjižni dar.
Na koncu kljub neugodni prihodnosti povzemamo, da je knjižni dar zgodovinska posebnost, ki se je razvila vzporedno z mohorjansko idejo o izobraževanju (in emancipaciji) slovenskega naroda.
Kako težaven je bil začetek uvajanja Slovencev v branje, pripoveduje Fran Saleški Finžgar v humoristični črtici Župnika Janeza premišljevanje (objavljeno v knjigi Iztok Ilich: Mohor in Korotan. Fran Saleški Finžgar in Mohorjeva, 2011):
»Selški župnik Janez ni tisti dan natanko vedel, ali je žalosten ali jezen. Prišel je namreč čas, da bi moral odposlati ude Mohorjeve družbe v Celovec.
„Da se Lukež ni zapisal? Lani je bil, letos ga ni. Viš ga! Počivavnik je tudi umanjkal. Pa ima denar! In otroke, da bi brali. In ga ni. Zalogar! Kje si pa ti? Ni te! Lepa reč. Zato pa bero otroci v šoli, kakor bi s škrbasto čeljustjo glodal kosti.” /…/
Takrat ga je narodno navdušenje zapeljalo, da je govoril v gorskem zakotju brez okolišev naravnost o kulturi in prosveti slovenskega naroda, kar je ljudi nepopisno očaralo samo zato, ker niso gospoda čisto nič razumeli.«