Če bosta le dve luni na nebu
V učilnici v Tokiu stojita deček in deklica. Nekaj minut se močno držita za roke in gledata skozi okno. Naposled dekle izpusti njegovo roko in steče ven. Na nebu je luna in ju molče opazuje. Takoj zatem mine dvajset let. Deček Tengo in deklica Aomame se od tedaj nista več videla, a kakor okus magdalenice v ustih pri Proustu je na dlaneh ostal odtis rok, spomin na idealno, a izgubljeno ljubezen. Toda zdaj ju z neba opazujeta dve luni, velika bela in majhna, neugledna in zelena; šteje se leto 1984; vzporednemu svetu pa je ime 1Q84; kraljujejo mu skrivnostni mali ljudje, »resničnost« pa obvladujejo vplivni, skrivnostni verski kulti. Zdi se, kakor da je vse iz tira, in čeprav je videti natanko kot običajni svet, je z njim nekaj močno narobe. V ta prostor in čas vstopita dve samotni usodi, Tengo in Aomame – v zadnji roman japonskega pisatelja Harukija Murakamija 1Q84 (2009–2010).
Murakami, ki je v začetku devetdesetih let s kratkimi zgodbami in romani dobil status rokovskega zvezdnika med pisatelji, je Zahodu pokazal samega sebe v daljnevzhodnem ogledalu. Od leta 1979, ko je zaprl svoj džezovski klub in se odločil poklicno pisateljevati, je postal popularna literarna ikona sodobnega leposlovja. Norveški gozd, Divja jaga za ovco, Južno od meje, zahodno od sonca, Ljubi moj Sputnik, Kafka na obali so romani, v katerih je kot rojen zgodbar ustvaril prepoznavni, t. i. murakamijevski svet: pasivni mladeniči in mladenke živijo v odtujenem svetu; opazujejo ga skozi okno; v življenje so vrženi, dogajanje je zunaj njih; ljubezen je le slutnja, ki te oplazi, ko gre nekega jasnega aprilskega jutra mimo tebe stoodstotno dekle, kakor v kratki zgodbi iz zbirke Slon izginja; ves čas se okoli motajo mačke; opisi pripravljanja hrane so izčrpni; v zraku je erotični naboj; noči so polne utopičnih, bizarnih sanj; z gramofonskih plošč se razlegata džez in klasika; stavki se ponavljajo in ustvarjajo sentimentalno vzdušje.
Murakamijev 1Q84, roman v treh knjigah, ki obsega več kot 1000 strani, je bil na Japonskem in na Zahodu pričakovan kot opus magnum, temeljno delo; in res, v njem je vse zgoraj našteto. Sanjski, nerealni murakamijevski svet se zrcali v Tengu in Aomame; prvi je pasivni mladenič, učitelj matematike, amaterski pisatelj, druga pa vaditeljica borilnih veščin, nekdanja pripadnica kulta pričevalcev in občasna poklicna morilka, ki kaznuje moške, ki sovražijo ženske. »Ne pustite se prevarati videzu,« beremo v romanu. V svetu kot neskončni bitki nasprotujočih si spominov oba zdrsneta v paralelni prostor in čas. Oba živita od spomina na dogodek pred dvajsetimi leti. Sprožilni moment zgodbe je, ko Tengu z vsemi žavbami namazani urednik Komatsu naroči, naj na novo prepiše obetajoč roman privlačne 17-letnice, dislektične Fukaeri. Pandorina skrinjica se odpre: ko Tengo uspešno opravi nalogo in roman dobi nagrado za najboljši prvenec ter zasede vrhove knjižnih lestvic, na plano prilezejo temne sile verskih kultov, ki sumljivo spominjajo na totalitarne vzvode oblasti Orwellove Oceanije, odločene uničiti Tenga in Aomame; v svetu 1Q84 pa ni več prostora niti za Velikega brata ... A bolj ko ju potiskajo proti uničenju, bolj se začne njuna vzporedna zgodba prepletati, njuni izgubljeni, samotni srci se začneta dramatično približevati – vse do zadnje strani, do katere hipnotični, izjemno berljivi ritem Murakamijevega pripovedovanja ne izpusti bralca iz rok.
Tengo je pameten, a nedejaven 30-letnik, skozi katerega Murakami opisuje (svoj) ustvarjalni proces pisanja, Aomame pa promiskuitetna lepotica, ki brez cilja stopa skozi življenje za »staro damo« in njeno varno hišo za ženske opravlja nevarne naloge; Tengo, velik kakor medved, opazuje življenje, ki nezadržno teče mimo, in prav mu je tako, Aomame pa je lepotica in aktivna ženska, čeprav z nenehno telesno vadbo, skrbno načrtovanimi umori in seksualno razbrzdanem iskanju moških za one night stand le prikriva praznino v sebi. Pred dvajsetimi leti sta se držala za roke. Trenutek ljubezni, trenutek smisla. Ali se bosta našla? Ali zadostuje le en svet za neskaljena medsebojna čustva? Ali mora umreti en, da lahko živi drugi? Odgovori so v 1Q84. Vse reči pa so tri – v tretji knjigi nastopi še grdi raček, žalostni preiskovalec Ushikawa, ki dobi svoj lastni prvoosebni glas; v marsičem je drugačen kakor sta Tengo in Aomame. Poslali so ga »vplivneži z dolgo roko«, da ju zasleduje in jim zvesto poroča. Medtem ko je Tengo kot solza prozoren, je Aomame kompleksna oseba; še več, Ushikawa pa je globok in tragičen lik.
Antiutopija, kriminalka, fantazija, znanstvena fantastika, ljubezenski roman, predvsem pa verjetno najbolj »tipično« Murakamijevo delo, vse to je 1Q84. Kakor v Wind-Up Bird Chronicle in Ljubem mojem Sputniku resničnost ni le ena sama. V 1Q84 odmevajo 1984 Georgea Orwella, Kafkova Preobrazba, Iskanje izgubljenega časa Marcela Prousta. Zahod zmaguje: v 1Q84 še srečamo Lewisa Carrola, Stanleyja Kubricka, F. M. Dostojevskega, Charlesa Dickensa, A. P. Čehova, Sonnyja in Cher, Rolling Stonese, Carla Gustava Junga, Leoša Janáčka, Duka Ellingtona, Bennyja Goodmana, Louisa Armstronga in Billie Holiday. Ne manjkajo tudi božjastno dragi hoteli v središču Tokia in prestižne blagovne znamke. Murakamijevo prozo pogosto opisujejo kot džezistično improvizacijo, saj z mnogimi stranpotmi sledi temeljni frazi in jo do konca neumorno ponavlja in razvija; pri tem pa si vzame čas, ki ga mora imeti tudi bralec na pretek.
Mogoče je to eden od razlogov, zakaj velja za najbolj priljubljenega japonskega pisatelja na Zahodu; vendar vzrok za to ni le banalno sklicevanje na znane kulturne reference, temveč je v njegovih knjigah ujet »smisel časa« in je zato najmočneje vplival prav na mlade bralce, neodvisno od smeri neba, od koder so. Mnogo besed, mnogo kritikov: očitno je Haruki Murakami ujet v paradoks. Po izidu angleškega prevoda 1Q84 so mu številni znalci očitali, da je napisal predolgo zgodbo, in s citati dokazovali, da preveč natančno opisuje vsako podrobnost; da ponavlja; spet drugi so z enako metodo dokazali sebi in svetu ravno nasprotno, da premalo pove in na temeljna vprašanja ne odgovori. Kdor pa si vzame pet minut z googlom, hitro ugotovi bistveno razliko – literarno izobraženi vedeži nad 1Q84 negodujejo, iščejo napake in se zgražajo, »glas množice« pa je enoglasno navdušen; ljudje debatirajo na forumih, fotografirajo svoje mačke, ki v tacah držijo roman, rišejo obraza Tenga in Aomame, pišejo dolge recenzije na blogih in drugih socialnih omrežjih. Haruki Murakami, ki teče kilometre svojega življenja na tekaških maratonih, je torej kakor popevkarska zvezda v bitki talentov – strokovna žirija bi jo najraje izločila in poslala domov, telefonsko glasovanje prostega naroda pa bi jo vkovalo v zvezde. Od tod do zvezd. Od občudovanja do zaničevanja.
Dve luni sta na nebu. Na vsakem koncu Tokia stojita Tengo in Aomame in ju opazujeta. Čas je obstal. Če sta doslej bežala vsaksebi in vsak pred svojim življenjem, ju svet tako kakor bralca posrka v živa protislovja našega časa, v temelj vsake pismene civilizacije, pa naj bo japonska, ameriška ali kakršna že hoče – v zgodbo. Murakami, ki je zaradi tekaške avtobiografije O čem govorim, ko govorim o teku visoko čislan tudi med slovenskimi bralci in tekači, ponuja zgodbo, osvajajočo z besedami, iskrivimi domislicami, z njegovim značilnim, rahlo sentimentalnim slogom. Zgodba 1Q84 vas bo popeljala v mesto mačk, iz katerega se morate rešiti, kakor veste in znate; in če bosta le dve luni na nebu, upanje ostaja, celo za ljubezen.
Opomba: V slovenskem prevodu Aleksandra Mermala bo založba Mladinska knjiga oktobra in novembra vse tri knjige romana 1Q84 Harukija Murakamija izdala v dveh zvezkih v zbirki Roman.