Slon Stane, prikupni pripovedovalec Manice K.
Knjige Manice K. Musil so res nekaj posebnega, saj jih dobesedno »šiva«. Od leta 2011 je napisala in zašila slikanice, ki z nagradami in priznanji odmevajo v svetu, še posebej na Kitajskem. Tudi v Sloveniji Maničina ustvarjalnost uživa vse več pozornosti. V sklopu letoš njega jubilejnega 20. festivala Slovenski dnevi knjige v Mariboru »Ko te napiše knjiga« je po mestu potekal Pravljični sprehod s Slonom Stanetom (ki rad pripoveduje zgodbe, čeprav pravijo, da je vse, kar pove, brez repa in brez glave ...), ki domuje v zadnji Maničini slikanici.
Bukla: Manica, dajva najprej razčistiti poimenovanje tvojega dela: šivaš knjige ... Katere pripomočke potrebuješ pri tem?
Musil: Potrebujem stare gamaše, nogavice, majico, potem sukance, igle, kvačko, včasih tudi žičko, vsekakor pa tudi filc. Pravilni slovenski izraz mi je pobegnil. Ilustracijo si na hitro skiciram na zelo majhen format, potem pa že neposredno sestavljam na tekstilni podlagi ...
Bukla: Arhitektura je bila tvoja poklicna izbira. Ali je predstava o prostoru in umeščanju vanj pomembna tudi za tvoje delo?
Musil: Zagotovo mi arhitekturna izobrazba pomaga, nisem pa nikoli imela problemov s prostorsko predstavo. Že kot otroka sva s sestro odraščali s pojmovanjem, da ima ona visok verbalni faktor, jaz pa spacialni ...
Bukla: Si tudi mama treh otrok. Kako si v njihovo odraščanje vpletla knjige in literaturo? Zanima me tudi, ali si pri tem opazila kakršne koli razpoke pri »vzgojnih nasvetih zunanjega sveta«, kake mite, ki ne zdržijo praktične izkušnje materinstva?
Musil: Otrokom sva z možem zelo veliko brala, večerno branje je bilo obvez no, ritual. Zdaj so otroci stari osem, deset in dvanajst let in vsi so zelo veliki bralci. Neprestano berejo in zaradi tega so v veliki prednosti pred vrstniki. Starši se ne zavedajo, da z branjem dajo otrokom najboljšo popotnico za živ ljenje. Nikoli pa nisem prebrala nobene knjige o vzgoji, vse sem počela in počenjam spontano, tako da bi težko rekla kaj o razpokah »vzgojnih nasvetov zunanjega sveta«. Mogoče edino to, da naj otrokom pustijo čim več spontane igre, ker z raznimi dejavnostmi in obveznostmi vzgajamo poslušne državljane, ki ne znajo misliti s svojo glavo. Mislim, da našim otrokom manjka predvsem ustvarjalnosti. In te razne dejavnosti, ki so v večini vodene, je ne spodbujajo.
Bukla: Svoje unikatne slikanice si izdala pri različnih založbah, zadnja leta pa delaš z založbo Pivec. Biti hišna avtorica je velika prednost, tudi redkost, v »današnjem času založniške Slovenije« ...
Musil: Ja, to je velika prednost. Zelo sem vesela, da sem spoznala Mileno Pivec. Ne vem, ali bi mi katera koli druga založba v Sloveniji tako v celoti zaupala oblikovanje slikanice. In potem sva novembra 2015 za Pobalinsko pujso v Cankarjevem domu dobili nagrado za najlepše oblikovano slikanico. Ta nagrada je takrat obe zelo presenetila.
Bukla: Že leta 2012 si v Mariboru avtorsko sooblikovala projekt Mali arhitekti. Mali arhitekti so bili in so otroci, s katerimi soustvarjamo ta svet. Odzivi so bili izjemni in projekt zelo povezovalen. Lutkovno gledališče Maribor je Pobalinsko pujso tudi uprizorilo in nastala je odlična predstava po tvoji slikanici. Za predstavo si oblikovala like, pri projektu pa so sodelovali tudi otroci, vzgojiteljice in vzgojitelji mariborskih vrtcev, izdelovali so piščančke. Bilo jih je 600! Umetnost povezuje, kaj drugega naj ob tem rečem še enkrat ...
Musil: V Mariboru sva s prijateljico Tejo uspeli izvesti že štiri otroške projekte in vsi so bili sprejeti zelo lepo. V njih so zmeraj vključeni skorajda vsi mariborski vrtci oziroma šole. Letos so sodelovali vrtci, ki so po slikanici Pobalinska pujsa z volno prepletali »pišeke«. Potem smo s pomočjo tehničnih delavnic v lutkovnem gledališču »pišeke« razstavili v okolici Lutkovnega gledališča Maribor kot sodobno prostorsko postavitev. S Tejo želiva, da otroci razstavljajo zunaj in niso skriti po institucijah, in do zdaj nama je to še zmeraj uspelo. Umetnost lahko močno povezuje, samo za takšne projekte potrebuješ podporo institucij in Lutkovno gledališče Maribor se je tu močno izkazalo. Skupaj z njim smo izvedli že »Rusice«, 1630 mravljic, ki so plezale po rdečih trakovih, pripetih na fasado gledališča, ter letos 600 »pišekov«. Tudi za Slona Staneta imam že ideje, kaj bi lahko izvedli. Idej nikoli ne zmanjka.
Bukla: No, če sva pri najnovejši slikanici, Slon Stane (nadvse rad pripoveduje, nihče pa ga noče poslušati, razen za njegovim ušesom skrita mrav ljica) je svojo knjižno pot začel na letošnjem jubilejnem festivalu Slovenski dnevi knjige v Mariboru. Spomnim se najinega pogovora pred meseci, ko si dejala, da se pri pisanju zgodb ne naprezaš, ampak jih pišeš zelo spontano ... Je tudi Slon Stane nastal spontano?
Musil: Plakatna akcija Slona Staneta je bila ideja priznane mariborske pesnice Petre Kolmančič. Zelo lepo je izpadlo. Takšni projekti popestrijo dogajan je v mestu, mu dajo življenje. Zgodba je nastala spontano in hitro, ilustracije so zamudnejše. Izvirni naslov je bil Slon Bojan, a se mož (Bojan) ni strinjal. Je pa Slon Stane že močno zajadral po svetu, tako ilustracije kot tudi knjiga ... In prav zanima me, kam vse ga bo peljala njegova pot …