Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 35 €
041 670 666(pon.-čet.: 8.30-16.00, pet.: 8.30-14.30)
0
BuklaPlus

Baski, katalonci in še kdo

Marjeta Prelesnik Drozg, Bukla 82-83, 3.10.2012

Baski, katalonci in še kdo

Ste kdaj pomislili, da nihče ne zna vašega jezika dovolj dobro, da bi ga lahko prevajal? Da je zato prevod čudovitih literarnih stvaritev določenih jezikov odvisen od kakšnega drugega, bolj »popularnega« oz. razširjenega jezika? Zguljena fraza »izgubljeno s prevodom« je v teh primerih verjetno bolj resnična, kot bi si želeli, saj imamo po navadi opraviti z dvema prevajalcema in drugi v verigi je odvisen od prevoda prvega, z vsemi njegovimi domislicami vred.

 

S prevodom prevoda sem se prvič srečala ravno pri slovenskem romanu Alamut. Še kot študentje smo pod drobnogled vzeli njegov španski prevod. Izkazalo se je, da je prevod nastal posredno prek francoskega, saj so se vse napake (spuščeni stavki, dodajanje besedila, parafraziranje) dosledno ponovile.

V Španiji sta (bila) v podobnem položaju katalonski in baskovski jezik (rada bi uporabila preteklik, a se bojim, da ga še ne smem). Za slednjega bi rekla, da se v mnogih primerih še vedno prevaja prek drugega jezika, ki je po navadi španski. Pri trku dveh »malih« jezikov je to skoraj neizbežno. Tudi pri nas so baskovski avtorji, ki pišejo v baskovščini, prevedeni iz španščine. V tolažbo nam je lahko, da se baskovski avtorji v španščino velikokrat prevedejo sami ali pa pri prevodu tesno sodelujejo, kar pomeni, da v vsakem primeru prevajamo njihovo besedilo. Vsi baskovski avtorji zaradi zgodovinskih okoliščin precej dobro poznajo španski jezik. Najbolj znan baskovski pisatelj je Bernardo Atxaga. V slovenščini imamo odličen izbor prevodov njegovih romanov (Osamljeni mož, To nebo, Harmonikarjev sin), ki jih je prevedla Marjeta Drobnič (prevajalka z nosom za dobro literaturo). Leta 2006 pa je v okviru festivala Vilenica, v novonastali zbirki Antologije Vilenice, izšla še Antologija sodobne baskovske književnosti Etzikoak. Tudi v tej antologiji so žal vsa dela prevedena iz španskega jezika.

Katalonski prevodi so, za razliko od baskovskih, pri nas ubrali drugo pot. Če za stare prevode še ne moremo z verjetnostjo trditi, da so bili res prevedeni iz izvirnika, pa danes že imamo nekaj prevajalk, ki prevajajo neposredno iz katalonščine. Nesrečne zgodovinske okoliščine so katalonsko (pa tudi baskovsko in galicijsko, da ne bo pomote) književnost vedno porivale pod okrilje španske književnosti. Propaganda je bila tako močna, da marsikdo še danes misli, da je katalonščina le eno od španskih narečij in da Katalonci pišejo v španščini. Pri tem je bilo (vsaj zame) zanimivo odkritje, da Katalonci španskih klasičnih avtorjev tako rekoč sploh niso prevajali v svoj jezik (prevodi so se začeli pojavljati v zadnjih letih), ker so tako ali tako morali govoriti in pisati špansko.

Pri nas so se s katalonščino ukvarjali romanisti. Niko Košir je v osemdesetih letih izdal Katalonsko liriko dvajsetega stoletja. Gre za pregleden izbor pesmi (nekatere je prevedel tudi Janez Menart). Kot zanimivost naj povem, da je v omenjeni antologiji katalonski pesnik Marià Manent postal pesnica. Zamenjava spola je verjetno posledica imena Marià, ki je v Kataloniji za moške povsem običajno. Prav tako v osemdesetih letih je izšel roman priznane katalonske pisateljice Mercè Rodoreda, Demantni trg, ki ga je prevedel Janko Moder. Predvidevam, da je (zaradi določenih odstopanj v prevodu) preveden prek kakega drugega evropskega jezika. Skoraj dvajset let pozneje sva s Katalonko Auroro Calvet Mañas prevedli Rodoredin drugi roman Razbito ogledalo. Prevajanje skupaj z rojenim govorcem je lahko ena od prevodnih rešitev, ki pa morda ni najboljša. Prevajalca morata biti (vsaj v času prevajanja) v popolnem sožitju in ves čas vzdrževati isto valovno dolžino. V najinem primeru se je vse skupaj lepo obneslo, tako da je leto pozneje pod najinim skupnim prevodom izšla še zbirka zabavnih kratkih zgodb Quima Monzója Vzrok vsega.

Lahko smo veseli, da prevajalka Simona Škrabec že lep čas živi v Barceloni, saj imamo zdaj odlično poznavalko in prevajalko ­katalonske književnosti. Z njeno pomočjo smo lahko spoznali nekatere ključne katalonske literarne osebnosti dvajsetega stoletja (Calders Pere, Ferrater Gabriel, Foix J.V. Jesús Moncada idr.).

Trenutno najuspešnejši katalonski pisatelj Jaume Cabré ima v slovenščino prevedena dva romana. Evnuhova senca je v prevodu Simone Škrabec izšel leta 2006, Šumenje Pamana (roman o španski državljanski vojni malo drugače) pa je izšel lani v prevodu Veronike Rot, prevajalke, ki zadnja leta prevaja tudi iz katalonščine.

Jaume Cabré bi moral letos skupaj z Dragom Jančarjem nastopiti v Mariboru v okviru EPK, a bomo žal za ta enkraten literarni dogodek prikrajšani. Opozarjam vse, ki imate radi dobre romane, da je Cabré pred kratkim izdal nov roman Jo confesso (Priznam), ki je v Nemčiji in Španiji že uspešnica.

Veliko vprašanje pri izboru prevodov iz »ne tako razvpitih« književnosti je predvsem, ali se bodo te knjige sploh prodajale. Večino katalonskih prevodov v slovenščino omogoča Institut Ramon Llull, ki za prevode podeljuje subvencije, vsi pa vemo, da je pri denarju svoboda izbire omejena.

Katalonska književnost ima še to smolo, da ne prejema subvencij iz evropskih skladov, saj katalonščina ni eden od uradnih jezikov Evropske unije.

In denar je tesno povezan s časovnimi roki, kar je popolnoma skregano z literarnim prevajanjem. Ravno naglica je morda eden od glavnih vzrokov za pomanjkljive prevode. Literarno besedilo mora v prevajalcu zoreti in doba zorenja je lahko tudi zelo dolga. Saj veste, da za nekatera dela pravijo, da so neprevedljiva.

Lep primer je prevod pesniške zbirke Trilce (2011) meni zelo ljubega perujskega pesnika Césarja Valleja. Prevajalec in pesnik Miklavž Komelj je dihal z njo kakih deset let. Drugače pri Valleju tudi ne gre, še posebej pri tej zbirki, kjer je naslovna beseda Trilce beseda, ki noče pomeniti ničesar. Lahko ste prepričani, da vsebina knjige, za katero Vallejo pravi, da je bilo treba naslovno besedo iznajti, ni preprosta. Vallejov pesniški jezik je ustvarjanje z izumljanjem še ne obstoječega: neologizmi, arhaizmi, drobne namenoma narejene pravopisne napake ter vpletanje zgodovine jezika in poezije v besedilo. Zato so zelo dobrodošle opombe, kjer lahko sledimo prevajalčevim idejam in inovativnosti pri »izumljanju« prevoda.

Leta 2011 je izšla v prevodu treh (Aleša Štegra, Mojce Jesenovec in Tine Šilc) še ena Vallejova pesniška zbirka Poemas humanos (Pesmi človeka) in ob branju obeh lahko ugotovimo, da je s pomočjo perujskega pesnika tudi slovenski jezik postal izumiteljski. Za primer bom vzela pesnikovo neobstoječo špansko besedo tenebloso, ki spominja na španski tenebroso (mračen, temačen), zaradi l-ja pa tudi na tinieblo (tema) ali pa nieblo (megla). V slovenščini smo bogatejši za dva nova izraza, temračen (Trilce) in megleničen (Pesmi človeka).

Tisti, ki uživate v igranju z jezikom, morate Valleja obvezno prebrati. Morda boste kakšno novo skovanko našli tudi sami.


Marjeta Prelesnik Drozg je profesorica španskega jezika in etnologinja. Prevaja iz španščine in katalonščine. Zaposlena je v knjižnici Oddelka za romanske jezike in književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...