Naj slovenske avtorje elektronsko beremo kar v angleščini?
Prav pred kratkim, v času Slovenskih dnevov knjige, je bilo v enem izmed novinarskih prispevkov mogoče slišati naslednji komentar novinarke, ob katerem so mi pošteno zastrigla ušesa: »V času vzpona elektronske knjige in kupovanja knjig prek spletnih knjigarn se tudi pri nas ruši razvejena slovenska knjigarniška mreža.« A res? Očitno e-knjiga postaja vse bolj priročen izgovor (in sovražnik) vseh vpletenih v knjižni posel pri nas, še najbolj pa založnikov.
Iz nekaj preteklih let trajajoče mantre v smislu Kaj nam je narediti, saj slovenskih e-knjig nimamo kje prodajati ali Kdaj bomo končno imeli tudi pri nas knjigarno ali več njih za e-knjige je letos, ko dobivamo ne le eno, ampak celo dve prodajni platformi za e-knjigo (pri čemer je Biblos, ki ga je vzpostavila Študentska založba tudi – oziroma v tem trenutku predvsem – izposojevalna platforma za člane slovenskih splošnih knjižnic, kar je projekt, ki nam ga zavida vsa Jugovzhodna Evropa, kot nakazujejo vabila iz tujine pa tudi tozadevno razvitejši Zahod) nastala povsem druga pesem in naenkrat poslušamo (novinarske) izjave, kot je zgornja, pa seveda tudi založniške v smislu: Kaj bi e-knjige delali, saj bomo prodali še manj tiskanih ali »Katastrofa je pred vrati, knjižnice bodo kupovale e-knjige, tiskane pa nam bodo ostajale v skladišču!
Dragi bralec in kupec knjig, verjetno si opazil, da te med vsemi temi izjavami ni najti, pa čeprav tako redka ptica, kot eni trdijo, vseeno (še) nisi ... Še več, večina avtorjev teh in podobnih izjav je prejemnikov raznovrstnih (čeprav iz leta v leto bolj skopo odmerjenih, pa vendar) subvencij za spodbujanje bralne kulture. Branja slovenskih knjig. In slovenski bralci si v 21. stoletju pač želimo brati tudi elektronsko. Na tablici, morda pametnem telefonu, v veliki meri celo kar na zaslonu domačega računalnika, kot kažejo prve statistike Biblosa. In slovenski založniki teh želja v tem trenutku še zdaleč ne izpolnjujemo. Od produkcije zadnjih let je v e-obliki dosegljivega bore malo, tako izvirnih slovenskih del kot prevodov iz tujih jezikov. To označiti z drugo besedo kot kontraproduktivno po vsem tem času govora o e-knjigah pri nas (med drugim o njihovem pomanjkanju!) pač ne moremo. Pod vprašaj postavljamo ves trud in denar, vložen v t. i. razvijanje bralne kulture. Ker e-bralci zaradi tega ne bodo prenehali biti e-bralci, temveč bodo prenehali biti bralci v slovenščini. In to se žal že pospešeno dogaja.
Biblos po prvih dveh mesecih testnega obdobja, v katerem sodeluje 10 slovenskih splošnih knjižnic, katerih člani si lahko izposojajo e-knjige, stalno uporablja okoli 6000 aktivnih uporabnikov. To je v tem trenutku prav toliko potencialnih kupcev e-knjig! Vsekakor pa vsaj 6000 e-bralcev, ki ugovarjajo v naslovu izrečenemu predlogu. Od srede marca do danes si je v povprečju vsak izmed njih izposodil 6 e-knjig. Žal jim že zmanjkuje branja ... do junija, ko jih bo razveselilo 300 novih naslovov. A je to še zmeraj vsaj desetkrat premajhno število e-knjig v slovenščini, da bi slovenske e-bralce odvrnili od vedno bolj množičnega branja (in kupovanja) e-knjig predvsem v angleščini. Že zdaj je namreč očitno, da na tem področju izgubljamo – tehničnim novostim zelo naklonjeni slovenski potrošniki si namreč že več let (v tujini) kupujejo tudi Amazonov Kindle kot še zmeraj najbolj znano blagovno znamko na področju e-knjige in prvo izbiro kupca, ki kupuje e-bralnik. A kaj, ko Amazon ponuja e-knjige le v peščici izbranih svetovnih jezikov (v sedmih) in slovenščine očitno še dolgo ne bo med njimi. Kindle je namreč tozadevno žrtev lastnega tehnološkega napredka – če Amazon namreč želi, da potrjeni jeziki brezhibno delujejo tudi na najstarejših generacijah njihovega bralnika (prvo so poslali na trg že davnega leta 2007), tehnično testiranje vsakega novega jezika zelo veliko stane in je dolgotrajno. V zadnjih dveh mesecih je na Študentsko založbo namreč prispelo nešteto povpraševanj, kako Biblos uporabljati na Kindlu ... Žal to ni mogoče, saj je ta bralnik Amazonov patent in s tem (vsaj za običajnega) uporabnika neprodušno zaklenjen na ekosistem te vedno bolj osovražene multinacionalke. Če hočemo torej slovenski založniki prodajati e-knjige na Amazonu, te ne morejo biti v slovenščini. In če želijo slovenski e-bralci na svojih Kindlih brati tudi knjige slovenskih avtorjev, tega ne morejo početi v slovenščini. Vsaj do nadaljnjega.
A kakšna sreča, da je rešitev na dlani! Slovenske avtorje preprosto prevedimo v angleščino. Tako lahko že več kot pet naslovov Ferija Lainščka kot e-knjigo beremo v angleščini – v slovenščini pa le dva. Pa Lainšček kmalu ne bo več izjema in že zdaj še zdaleč ni edini tak slovenski avtor. Paradoks je očiten, kljub temu da je temeljni namen tovrstnega početja več kot pohvalna promocija slovenske literature med tujimi bralci. A kaj, ko smo ti tuji bralci vedno bolj mi sami.
In kaj se bo zgodilo s priljubljeno prevodno literaturo, če bodo slovenski založniki še dolgo trdili, kako se jim ne splača kupovati pravic za e-izdaje, potem pa te naslove pretvarjati še v ePub-format in si po možnosti nakopati še dodatno delo z e-izdajo? Verjetno ni črnogledo trditi, da se jim slej ko prej za te knjige sploh več ne bo splačalo kupovati pravic, niti jih tiskati, niti skladiščiti. In slovenski e-bralec se bo počasi, a zagotovo navzel navade, da bo novo kriminalko ali ljubič ali pa nobelovca prebral kar v angleščini oziroma izvirniku – na svoji e-napravi. Na založniških kongresih pa bomo razpravljali o zlatih časih slovenske knjige. Na knjigotrških srečanjih bomo objokovali zaradi e-knjige klavrno propadlo edino knjigarniško mrežo. In novinarji bodo poročali.
A zavoljo slovenskih (tudi e-bralcev) ne gre tako hitro obupati. Vsekakor pozitiven korak pomeni razpis Javne agencije za knjigo, ki se napoveduje v kratkem in bo subvencioniral pretvorbo produkcije slovenskih založnikov v ePub-format. Veliko mednarodnih institucij, ki s subvencijami pomagajo evropskim založnikom pri nakupu avtorskih pravic, bo to v kratkem počelo tudi za e-pravice (ki so lahko za bolj popularne prevodne naslove nesramno visoke). Končno, menda z letom 2015, pa naj bi EU sprejela tudi novo zakonodajo glede obdavčevanja e-knjige in jo izenačila z davkom na tiskano knjigo (trenutno za e-knjigo v vsej EU namreč velja zgornja stopnja DDV, uprli sta se le Francija in Luksemburg). Če le ne bo leta 2015 v Sloveniji spodnja stopnja DDV že enaka današnji zgornji, knjige v vsakršni obliki pa s tem vedno bolj nedosegljiv luksuz …