Rožančeva nagrada
Kaj je poetično ali ura ilegale
Meta Kušar
Mladinska knjiga, zbirka Kultura, 2011, t. v., 240 str., 24,94 €
Letošnja Rožančeva nagrada je pripadla Meti Kušar za knjigo sedmih esejev (dva med njimi sta bila poprej sicer že natisnjena v Sodobnosti oz. Novi reviji, eden pa je izšel kot del znanstvene monografije o literarnem modernizmu), zbranih pod naslovom Kaj je poetično ali ura ilegale. Kušarjevo smo doslej poznali predvsem kot pesnico in publicistko – objavila je pesniške zbirke Madeira, Svila in lan, Ljubljana in Jaspis –, ne smemo pa pozabiti, da je za svoje angažirano delo v nekdanji Plečnikovi knjigarni na Šubičevi ulici že pred leti prejela Schwentnerjevo nagrado, da je ustanoviteljica glasbeno-literarnega gledališča Prestol poezije in Foruma za poezijo, pa avtorica scenarijev za televizijske in radijske portrete ter številnih intervjujev s slovenskimi akademiki in ustvarjalci in še bi lahko naštevali.
Poetično, ki meri na notranje, duševno, ustvarjalno, intuitivno, je v naslovu nagrajene esejistične knjige neposredno povezano z ilegalnim. Kar je poetično, po avtoričinem mnenju sicer ni prepovedano, je pa bolje, če ostane prikrito, obrobno, saj vsebuje skrivnosti duše, ki zavoljo svoje »neobvladljivosti« in nepredvidljivosti povzročajo nelagodje. Kušarjeva gradi na temelju osebnega izkustva, s tematiko svojih esejev pa vseskozi zadeva ob izjemno aktualne probleme sodobne, zlasti slovenske družbe – od vseprisotnega racionalizma, pragmatizma in ekstravertiranih čutov (ob tem ima avtorica v mislih naše životarjenje v dobi obleganja s čutnostjo, ki jo konzumiramo, ne pa doživljamo) prek nemoralnosti in visokega vala depresije, ki pustoši po zahodnem svetu, nasičenim z narcisizmom, do šibke ego zavesti. »Sodobni puritanec je vse splaniral, razen svoje poetičnosti,« je kritična Meta Kušar in dodaja, da »funkcionalnost, odtujenost in poza sevajo tudi iz velikega dela sodobne umetnosti«. Temu, kot zapiše avtorica, na eni strani botruje pomanjkanje resnične svobode, kar da je posledica neke vrste totalitaristično in politično vodenega preprečevanja (tudi umetniške) individualnosti (tega primanjkljaja žal ne more nadomestiti še tako bleščeč moralni kodeks – človek namreč potrebuje vrline), na drugi strani pa popoln neuspeh pri izpeljavi kulturne tranzicije. »Umetnost se udinja amerikanizmu, in odkar je postala racionalna in je ostala brez intuicije, nima kam drugam kot v iracionalno senzitivnost, v eksces čutov,« še zapiše Kušarjeva.
Gibka in pronicljiva esejistična misel Rožančeve nagrajenke je še posebno izrazita na tistih mestih, kjer drzno in brez ovinkarjenja popiše kulturniške zablode iz domačih logov, denimo tisto, kako se je podmladek kontinuitete »z železobetonom zalil na položaje, na katerih bo, vsaj tako upa, do večnosti«, ali pa tisto, da je večina sodobne slovenske poezije frustrirane in kolektivistične, zaradi česar je plitka in kratkega dometa. Meta Kušar provokativno in vztrajno poziva k izmeri psihološkega profila literarne družbe na Slovenskem, ki po njenem mnenju ni niti malo cepljena proti psihologiji, ki jo pri nas uveljavlja politika. Ob tem izraža zaskrbljenost nad možnostjo, da ima pri vsem tem prste vmes averzija do slovenstva, celo potlačeno sovraštvo do slovenske države.
Preredko na knjižne police naših knjigarn zaidejo knjige slovenskih avtorjev, ki bi tako neposredno kot nagrajeni eseji Mete Kušar razkrinkavale zagamanost oblastnikov, brezobzirnost tistih, ki mislijo, da so prišli resnici do dna, ali pa malignost narcisov in dejstvo, da jih naš družbeni ustroj ne zavrže, temveč so zanj postali sprejemljivi … To so sicer teme in vprašanja, ki jih odpirajo mnogi premišljevalci, a le redkim nanje uspe odgovoriti v visokopoetični formi, ki od bralca zahteva ponovno prevpraševanje sicer ponotranjenih, a še zdaleč ne edinih in zveličavnih resnic.