Pet knjig štirih avtorjev za 21. večernico
Večernica je najljubša zvezda slovenskih pisateljic, pesnic, pesnikov in pisateljev, med njimi so seveda izvrstni pravljičarji in tisti, ki pišejo za mlajše kot tudi za odrasle bralke in bralce. Letos nas je sredi poletja že 21. zapovrstjo razveselil seznam nominiranih petih knjig za nagrado večernica, ki jo podeljuje časnik Večer za najboljše otroško in mladinsko izvirno leposlovno delo, ki je izšlo lani. V pričakovanju podelitve nagrade (21. 9. 2017) vam predstavljamo dela, ki so v ožjem izboru.
Miha Mazzini: Zvezde vabijo
Mladinska knjiga, uredila Alenka Veler
Roman je bil januarja 2016 razglašen kot zmagovalno delo natečaja Modra ptica Mladinske knjige. Roman govori o izzivih odraščanja, nasilju, manipulaciji, pasteh virtualnega življenja in prijateljstvu, ki je na strani pogumnih. Kaja zase misli, da je odlična pevka, in se zato prijavi na tekmovanje talentov, čeprav jo prijatelji in njen virtualni fant prepričujejo, da ni tako. Poskušajo jo obvarovati pred sramoto, njo pa vseeno vleče, da bi zapela pred javnostjo. Imajo prav oni ali ona? Mojstrsko in napeto branje nas popelje na razburljivo in zabavno pustolovščino. Trčimo na pasti virtualne resničnosti, pred nami se plast za plastjo lušči resnica o junakih romana, ki so na prvi pogled vse kaj drugega kot v resnici.
Miha Mazzini je na vprašanje o razlogih za nastanek romana Zvezde vabijo odgovoril: »Ker sem želel združiti svoja opažanja o svetu, realnem in digitalnem, v zabavno in napeto branje. In ker sem hotel napisati zgodbo, ki opozori na nevarnosti interneta, a brez moralističnega žuganja in zgražanja. Virtualni svet je tu in vsi v njem sodelujemo, skratka, je del naše realnosti.« Zakaj po tolikih delih za odrasle izideta njegovi dve knjigi za vse druge (ob koncu poletja je pri Mladinski knjigi, kjer je izšel tudi za večernico nominirani roman, izšla slikanica Zelena pošast)? »Roman Otroštvo sem pisal nekaj let in bilo je ... ohohoho pisanje. Da se sprostim, sem vmes napisal še par drugih stvari, recimo Zvezde vabijo in slikanico Zelena pošast. Ker sem se sprostil sam, obstaja torej veliko možnosti, da se bodo tudi bralci,« odgovori Miha Mazzini.
Nataša Konc Lorenzutti: Avtobus ob treh
Miš, uredila Gaja Kos
Roman Avtobus ob treh je po mnenju žirije »izvrstno mladinsko delo, ki z izjemno pretanjenostjo slika svet sodobnega mladostnika onkraj (modnih) problemskih tem in samoumevnih temnih sporočilnih tonov: to je svet poguma, občutenja in samopremisleka, zato avtobus ob treh, ki se v trenutkih dvoma ali strahu zdi kot možnost umika najbolj preprosta rešitev, nekaterih potnikov nikdar ne odpelje«. Avtoričina dela so sicer med zelo priljubljenimi, saj se v njih ponujajo možnosti za »knjižno sopotništvo skozi odraščanje«. Natašo Konc Lorenzutti je ideja o romanu »s fantov skim pogledom na odraščanje« zasledovala dalj časa: »Zgodbo sem izpeljala iz trditve junaka, ki najbrž ni iz trte izvita, da je težko najti primerno družbo, ko si star štirinajst, petnajst, šestnajst let. Ni več isto kot prej, ko si še otrok in na rojstni dan povabiš cel razred. Pri tej starosti se morajo zanimanja že nekoliko pokrivati. Dober prijatelj te, recimo, ne bo imel za manjvrednega, če nisi opremljen z vrhunskim pametnim telefonom. Pri fantih so ključne zmožnosti računalnikov in telefonov, pri dekletih znamke oblačil, uniformiranost. Večina deklet je torej približno enako oblečena in jim je to pomembno, fantje pa mlatijo iste igre in jim je to prav tako pomembno. Moj junak Tine izstopa, ker ima »zagul jene« starše, zato je precej osamljen, dokler ne sreča Uroša, ki ima samo mamo (oče mu je umrl), ta pa je na podoben način zaguljena kot Tinetova. Ko sem začela pisati, me je zgodba peljala sama. Ves čas pa sem vedela, da pišem bolj »fantovski roman«, kar pa me seveda ni skrbelo, saj sta mi sinova v času najstniške bralne krize rekla, da »so mladinski romani v glavnem za punce« (izjavo v romanu polagam na jezik junaku, pa naj se sliši še tako stereotipno – saj bolj ko se otepamo stereotipov, več jih ustvarimo). Žal je roman izšel, ko sta ga sinova že prerasla, so ga pa zato prebrale hčerke in je tista, ki je ravno prav stara zanj, izjavila, da je »tudi za punce fajn«, ampak se konča tako, da ne veš, kaj bo Ivana Tinetu odgovorila, to pa ji gre pri knjigah na živce in zato od mene pričakuje, da si bom izmislila razplet in nadaljevanje.«
Peter Svetina: Molitvice s stopnic
Mladinska knjiga, uredila Irena Matko Lukan
Molitvice s stopnic (sedem pesmi) in Sosed pod stropom Petra Svetine (dvajset pravljic) sta pravi knjižni poslastici. Takole je zapisala komisija o zbirki pesmi Molitvice s stopnic: »Pesmi nastajajo iz na videz naivne in preproste, a v globini modre otroške perspektive: celo Bog in Angel, osrednji osebi, ki ju nagovarja in prosi otrok, sta otroški, z njima se je mogoče neposredno pogovarjati, ju prositi za pomoč, z njima sobivati v veliki družini, v kateri so slabovidni dedek, premražena muca, teta, ki ne more imeti otrok, prestrašeni in osamljeni otrok. Vključevanje vere bi lahko zelo hitro zdrsnilo v idealizacijsko ali poučevalno držo, a Svetini se to nikoli ne zgodi: otrok v svojih prošnji, žalosti in ljubezni do vsega, kar je, ostaja otroško naiven; tak je tudi jezik, ki se bliža zajčevski poetiki molka, zastiranja, nakazovanja neizrekljivega …«
Peter Svetina ob izvrstni poeziji, pravljicah, zgodbah le-te tudi na neki način živi. Z nastajanjem njegovih knjig, še posebej nominiranih za večernico, so vselej povezana posebna doživetja iz resničnega življenja, kamor stopajo tudi Molitvice s stopnic: »Takole nekako je bilo. Pred leti sem napravil izbor in prevod molitvic znanega sodobnega slovaškega pesnika Milana Rufusa, dve knjigi otroške duhovne poezije je izdal, iz obeh sem izbral kak dober ducat pesmi, ki so izšle pri Družini z naslovom Molitvice. Zelo lepe pesmi so, v katerih pesnik nagovarja otroke ali se z njimi pogovarja ali v njihovem imenu zapisuje veselje in tesnobo. Po tistem sem šel predavat na univerzo v Konstanco, tam sva se z mojo Barbaro srečala z Mojco Osojnik, ki je ilustrirala moji dve prvi slikanici o mrožku, in z njeno Maruško. Se še spomnim, kako sva z Maruško sedela na okenski polici neke slaščičarne in se pogovarjala o tem, kako jim je učiteljica v šoli rekla, da Bog daje hrano, ona pa ve, da ji hrano daje mama. Potem se je odprlo. Hčerka Klara je istih let kot Maruška, pa sem tisti čas lahko opazoval, kakšna je duhovnost deklice v tistem obdobju. Potem so nastale Molitvice s stopnic,« pove Peter Svetina, ki je letos nominiran z dvema knjigama.
Peter Svetina: Sosed pod stropom
KUD Sodobnost International, uredila Katja Klopčič
Sosed pod stropom je Petrova zbirka zgodbic s pridihom pravljičnega. (Tudi) po mnenju žirije je to knjiga zgodb, »polnih domislic, domišljijskih presenečenj, miselnih in besednih igrarij, svetinovskega sloga in poimenovanja junakov ... pa seveda humorja in svetlobe, ki s prijazno plastjo milijo čudaškost ter celo življenjske razmisleke in modrosti delajo lahkotne in mimobežne, vendar s pečatom, ki ne zbeži«. Peter Svetina se ob spominjanju na nastanek druge letošnje nominiranke nasmehne: »Pravljice Sosed pod stropom pa so nastajale drugače. Tam se je kamenček utrgal in sprožil plaz po pobočju, velikokrat ko sem začel, nisem vedel, kam me bo pripeljalo. Mešanje realnega in fantastičnega mi je pa od čeških avtorjev, na primer Jana Wericha ali Miloša Macourka ali Karla Čapka, že itak zelo zelo ljubo. Sem bil v tistem obdobju precej konstantno v takem razpoloženju, da se je vse skupaj lahko na tak način mešalo. Kako pa besedilo nastane točno tako, kot je napisano, tega pa ne vem, vem samo, da mi občutek pove, če ni tako, kot bi moralo biti.«
Bina Štampe Žmavc: Čarimatika
Pivec, uredila Milena Pivec
Čarimatika Bine Štampe Žmavc je pesniška zbirka o številih, ki jih bodo vzljubili celo tisti, ki jih ne marajo. Ob drugačnem dojemanju sveta s pes niškimi števili pa so pesmi pisane s poznavanjem zapletene starodavne numerološke govorice. Številke, ki so nam doslej delale težave, zaživijo v drugačni luči. Naenkrat ugotovimo, da pravzaprav doživljajo podobne usode kot ljudje – lahko so osamljene, zaljubljene, zabavne, potrpežljive, usodne, čarobne, pravljične … Pesnica nam na iznajdljivo pronicljiv način pokaže, da so zakoni in zakonitosti matematike pravzaprav bolj vpleteni v naše življenje, kot si lahko predstavljamo. Zato je vsaki številki posvetila svojo pesem. Na koncu pa pridala še Pesem za neskončnost in sedem čarovnic, ki pravzaprav odpira pravo filozofsko razpravo o dimenzijah sodobnega sveta in življenja. Pesnico in pisateljico za otroke, mladino in odrasle Bino Štampe Žmavc so števila od nekdaj zanimala. Pravzaprav je vseskozi neutrudljiva raziskovalka skrivnih govoric pojmov, stvari – manj ali bolj znanih, človeških usod, značajev.
O finalistkah za večernico je tudi letos odločala petčlanska žirija: predsednik dr. Igor Saksida in člani Erica Johnson Debeljak, Maja Logar, Petra Vidali in Tone Obadič. O širšem izboru, ki letos oziroma lani – večernica se namreč podeljuje za knjige iz preteklega založ niškega leta – ni ponudil opaznejših presežkov, je bilo mnenje žirije jasno: »Za prihodnja leta si je le želeti, da bi avtorice in avtorji zmogli več ustvarjalnega napora, uredniki in založbe pa več strogosti pri presoji, kaj si v resnici zasluži izid v knjižni obliki.«
Podelitev večernice bo na srečanju mladinskih pisateljev in pesnikov Oko besede 21. 9. 2017 v Murski Soboti. Ime dobitnika ali dobitnice 21. večernice bo razglašeno v tednu pred podelitvijo nagrade.