So se žanrska vremena končno zjasnila?
Bukla 141, 11.4.2018

Slovenski knjižni prostor ima kar bogato žanrsko zgodovino, ki, če govorimo o kriminalkah, v zad­njem obdobju sega vse od Maje Novak prek Igorja Karlovška do Sergeja Verča ter od Avgusta Demšarja prek Toneta Freliha do Mete Osredkar, ki so postregli tudi s kriminalnimi knjižnimi serijami. Ti pis­ci, so skupaj z raznimi drugimi žanrskimi poskusi, od Toma Rebolja alias Aarona Kronskega do Branka Gradišnika (da o bolj eksotičnih, kot je Robert Ron, ne govorimo), v tranzicijsko Slovenijo pa tudi širše, želeli vnesti tudi kriminalno plat ter knjigoljubce tega žanra, ki vsak mesec na knjižne police dobijo kar nekaj tujih primerkov, prepričati, da se pravi pravcati zločini, zarote in velikopotezni kriminalni načrti lahko zgodijo tudi pri nas.

A vendar je šele Jezero Tadeja Goloba, ki je pri založbi Goga izšlo prav v času knjižnega sejma leta 2016, slovensko kriminalko postavilo v drugačen referenčni okvir, tako v smislu njenega prodajnega dosega (do zdaj je bilo namreč prodanih pet tisoč izvodov te knjige, pripravljata se televizijska serija in tudi nadaljevanje, ki naj bi izšlo konec letošnjega leta) kot v smislu njene vsebinske primerjave s tujo konkurenco, ki je na tem področju pri prevodnih izdajah seveda izjemna. Romana se je kmalu po izidu pač oprijela oznaka, da je »primerljiv z nor­dijskimi kriminalkami«, kar je bilo že samo dovolj prepričljiva nalepka, da je po njem začel posegati širši krog bralcev ter širiti dober glas o njem. Z Jezerom je žanrska knjiga pri nas nedvomno dobila ustrezen tržni pospešek.

Mojca Širok, dolgoletna poročevalka nacionalne televizije v Rimu in avtorica publicističnih knjig o italijanski mafiji (Oblast brez obraza) in Vatikanu (Od Benedikta do Frančiška), je morda začutila, da bi bilo dobro zajahati na tem valu, in pred nekaj tedni je v režiji Mladinske knjige na knjižne police prišla njena kriminalka Pogodba. Zgodba se dogaja v Rimu, kar za avtorico predstavlja skoraj povsem avtohtono okolje, saj je tam preživela vrsto let. Takole na hitro je bilo prodanih že več kot tisoč izvodov te knjige, kar kaže, da bi tudi Pogodba lahko kmalu postala prodajna uspešnica, z avtorico pa si lahko v tokratni številki preberete sočen in slikovit pogovor.

Ali ti dve dobro prodajani lastovki pomenita, da bi domači žanrski knjižni naslovi lahko postali opaz­nejši del slovenskega knjižnega trga? Težko je reči, vsekakor pa sta jasen znak, da so se tako bralci kot kupci knjig pripravljeni odzvati na spodobno napisano zgodbo domačih avtorjev.

Pri tem je bil način plasmaja vsake od teh dveh knjig povsem različen. Medtem ko je Jezero izšlo v začetni nakladi petsto izvodov, bilo tudi del javno podprtega programa založbe in se je v večkrat ponatiskovano uspešnico prelevilo šele v letu po izidu, je Pogodba zmagala na knjižnem natečaju Modra ptica ter bila potem izdana v precej bolj ambiciozni nakladi dva tisoč petsto izvodov in bila na police že v začetku postavljena kot knjiga, ki se bo gotovo brala.

Ta dva osnovna pristopa v načelu pomenita, da imajo domače žanrske knjige vsekakor lahko različne poti do svojih bralcev. Če so dobre, če vznemirjajo s tematiko in če komunicirajo s svojim ciljnim občinstvom, lahko počasi zrasejo na trgu ter se potem morebiti sčasoma razrasejo še v kake druge pojavne oblike, kot so vse bolj popularne televizijske serije.

Lahko pa so na trg, po zgledu tujih uspešnic in če založba verjame vanje, lansirane tudi »na veliko«, torej z odmevno tiskovno konferenco, medijskim pokritjem, oglaševanjem in pozicioniranjem na opaz­nih knjižnih policah itn. Kaj to pomeni za slovenski knjižni trg?

Nič slabega. Nasprotno. Ob gospodarski otoplitvi, ki je založništvo v svojih jadrih še ni kaj dosti začutilo, je pisanje in izdajanje komunikativnih knjižnih del za odrasle, med katerimi so nedvomno kriminalke (in tudi drugi žanri), eno od področij, ki lahko najde svoje bralce in kupce. Morda tudi nove bralce in kupce knjig, saj vemo, da skoraj polovica prebivalcev ne kupi niti ene knjige letno.

Kaj pa to pomeni za druge knjige z zahtevnejšo vsebino? Tudi nič slabega. Domače žan­rske knjige so, poleg drugih knjižnih žanrov, normalen del ponudbe romanov v vseh državah, ki – ravno zato, ker so njihovi avtorji morda znani, čeprav delujejo na drugih področjih (tako Tadej Golob kot Mojca Širok sta svoji karieri začela kot novinarja in urednika) – na novo zbudijo zanimanje za knjige, zahtevnejših knjig pa ne ogrožajo.

Kaj torej na splošno pomeni prodajni uspeh slovenskih kriminalk v zadnjem času? Morda to, da končno postajamo (normalna) knjižna država, v kateri lahko uspeva tudi žanr.

A ne ostanimo samo pri kriminalkah. Tudi domače (avto)biografije kot malce bolj specifičen knjiž­ni žanr so v zadnjih letih pokazale znake živahnega živ­ljenja in so bile pospremljene z visokimi nakladami ter večidel naklonjenimi bralskimi odzivi. Od Cavazze Vesne Milek do Jaz. Tina. Vite Divca so bio­grafije (avtorja sta spet novinarja) kar nekajkrat pljus­knile čez običajne knjižne okope. Pri tem je imel pri razvoju domačega biografskega žanra pomembno vlogo prav Tadej Golob, ki je napisal biografije več športnih zvezdnikov, od Vilfana do Dragića. Zdaj je izšla še njegova biografsko napisana zgodba igralske dive Milene Zupančič, o kateri smo se z njim pogovarjali tik pred izidom.

Vabljeni k branju (tako naše revije kot novih knjig)!