Urednikov uvodnik
Bila je sončna, a hladna novembrska nedelja, ko sva se s prijateljem odpravila na kratek dopoldanski tek. Kako uro sva se podila po pobočjih Rašice, manjše vzpetine na robu Ljubljane,.. več>
Ste že prebrali knjigo Založniški standardi?
Bukla 137, 18.10.2017

Nekajkrat mesečno se neznanci (pa tudi znanci ali pa njihovi prijatelji) obrnejo name (ali na Buklo) s takim ali drugačnim založniškim vprašanjem. Običajno gre za avtorje, ki sprašujejo, kaj bi se dalo narediti z njihovim besedilom in katera založba bi bila primerna za njegovo morebitno izdajo (ravno v teh dneh bo recimo izšla še ena knjiga, kjer sem avtorja usmeril na ustrezno založbo), kar nekaj pa je tudi avtorjev, ki se zanimajo za to, da bi v takšni ali drugačni režiji sami izdali knjigo. Sem pa tja se prijavi celo kdo, ki že ima natisnjeno knjigo, sedaj pa ga muči vprašanje, kako to knjigo v čim širšem obsegu spraviti med ljudi.
Kar nekaj kav sem že spil ob tem, ko sem skušal ljudem na podlagi svojih izkušenj čim bolj učinkovito odgovoriti na takšna vprašanja, in pojasniti, kaj se da konkretno narediti v posamičnem primeru. Od sedaj naprej bodo ti pogovori vsekakor potekali drugače. Ko bom naslednjič dobil vprašanje oz. prošnjo na to temo, bom odgovoril z vprašanjem: »Ste že prebrali knjigo Založniški standardi
Dolgo se je govorilo o tem, da bi bilo treba to, kaj velja za dobro izdelano knjigo, postaviti in predstaviti tudi v obliki nekakšnih standardov. Ko je svoj mandat na Javni agenciji za knjigo, kot njen prvi direktor, nastopil Slavko Pregl, je kmalu sklical tudi komisijo, ki naj bi na tem področju zaorala ledino tudi formalno. Vendar kaj dlje od nekaj delovnih srečanj komisija takrat ni prišla. To je bilo nekako logično, saj se je (najbrž) hitro postavilo tudi vprašanje, na kakšen način naj bi se ti standardi vzpostavili in kako bi bili na voljo javnosti.
Urednik, predavatelj, pisatelj in prevajalec Andrej Blatnik se je realizacije tega projekta, ki je v končni podobi še precej širši od svojega naslova, lotil na bolj zvit način. K uredniškem sodelovanju je pritegnil profesorja Miho Kovača pa tudi mene in v nekaj pogovorih (ob nekaj kavah) smo hitro prišli do delovnega kazala načrtovane knjige, ki so jo potem uvrstili v knjižni program pri Cankarjevi založbi (ki ga podpira Javna agencija za knjigo). Naše izhodišče je bilo preprosto: v knjigi z delovnim naslovom Založniški standardi, ki se je obdržal vse do nedavnega izida, bomo skušali na enem mestu zbrati nekakšen vademekum slovenskega založništva, pri tem pa k sodelovanju pritegniti čim bolj relevantne akterje, ki aktivno delajo v založništvu ter jih povabiti, da o specializiranem področju svojega dela kondenzirano in sistematično popišejo svoje izkušnje. Nazadnje se je nabralo sedemnajst avtorjev (približno polovica jih prihaja iz skupine Mladinska knjiga), ki so v svojih besedilih skušali zaokrožiti izkušnje iz založniške dejavnosti, in jih zapisati na način, da bo ta uporaben tudi za širšo zainteresirano javnost.
Kaj dobite v Založniških standardih? Praktično vse, kar mora o izdajanju knjig na slovenskem trgu vedeti obstoječi ali pa novi založnik, seveda pa tudi kdo drug, ki je s knjigami povezan poklicno ali ga te zanimajo še drugače, kot vsebinsko. Založniški standardi tako prinašajo najprej prikaz/prerez podobe in stanja slovenskega in svetovnega založništva, v nadaljevanju pa avtorji postrežejo s ključnimi značilnostmi posameznih segmentov znotraj njega, od pridobivanja in (jezikovnega) urejanja različnih knjižnih vsebin, prek njihovega oblikovanja in ilustriranja, knjižnega tiska (in elektronskega izdajanja), pa vse do njihovega promoviranja, distribucije in prodajanja na slovenskem trgu. Poseben sklop je rezerviran tudi za nakup in prodajo avtorskih pravic, na koncu pa je tudi obsežen seznam literature za dodatno branje, saj Založniški standardi sami zase seveda niso zveličavno in povsem samozadostno branje.
Založniški standardi prihajajo v kar se da pravem trenutku. Po eni strani je s tem logično zaokrožena dosedanja vsebinska naravnanost knjižne zbirke Bralna znamenja (gre za njen petnajsti naslov), ki je v zadnjem desetletju že prinesla nekatera ključna prevodna in domača knjižna in založniška besedila. Po drugi strani je taka knjiga, ki bo v prihodnjih letih lahko uporabljena kot univerzitetni učbenik, tudi primerna in primarna spodbuda za tiste mlade kulturne podjetnike, ki razmišljajo o tem, da bi svojo poklicno in podjetniško pot nadaljevali v založniški dejavnosti. Založniški standardi jim namreč na enem mestu ponujajo zgoščen in dovolj informativen prikaz stanja domačega knjižnega polja, iz katerega se lahko vsekakor poučijo o njegovih omejitvah in priložnostih, s čimer si lahko ustvarijo svojo vizijo dela na tem področju. Po tretji strani pa so Založniški standardi tudi lep primer sodelovanja in delovanja založništva kot panoge: ena od soavtoric je na predstavitvi knjige poudarila, da so se vsi avtorji knjige dobili samo enkrat, urednik Andrej Blatnik pa je na to pripomnil, da je tudi knjiga izšla pred dogovorjenim rokom.
Kaj pa lahko na koncu dodam jaz? Poleg tega, da smo sodelujoči zadovoljni s končnim izdelkom, lahko osebno ugotovim še nekaj. Skupaj  še s knjigo, ki ima naslov Moč branja, analiza branja od Sokrata do Twiterja, ki je nedavno izšla pri naši založbi (kot petnajsta knjiga zbirke Knjige o knjigah), je slovenska knjižna pokrajina v dobrem desetletju dobila preko trideset domačih in prevedenih knjižnih naslovov, ki se na tak ali drugačen način ukvarjajo s knjigami, njihovo produkcijo, recepcijo in potrošnjo. Vse te »knjige o knjigah« pomenijo, da je to, kar se s knjigo in okoli nje dogaja, v naših logih, kar dobro predstavljeno in analizirano.
K temu sedaj, kot nekakšna češnja na vrhu torte prihaja še knjiga Založniški standardi, ki bo, tako upamo souredniki in soavtorji, spodbudila še kake debate na obravnavane teme, seveda pa že kmalu prispevala tudi k temu, da bodo prihodnje slovenske knjižne izdaje še boljše kot doslej.
Boste torej prebrali Založniške standarde?