Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 35 €
041 670 666(pon.-čet.: 8.30-16.00, pet.: 8.30-14.30)
0
Intervjuji Bukla plus

Vsestranski umetnik s pankersko dušo

Vesna Sivec Poljanšek, Bukla 100, 21.5.2014

Vsestranski umetnik s pankersko dušo

Prejšnji romani pisatelja Vladimirja P. Štefanca, kot so Morje novih obal, Viktor Jelen, sanjač, Republika jutranje rose, Odličen dan za atentat in drugi, navdušujejo tako zahtevne bralce kot tudi stroko, ki ga je že večkrat nominirala za nagrado kresnik.

Z najnovejšim delom Sem punk čarovnica, Debela lezbijka in ne maram vampov pa je Štefanec ustvaril žanrsko drugačno branje od svojih prejšnjih; napisal je svojo prvo knjigo za mlade, ki pa zaradi številnih aktualnih tem predstavlja dobrodošlo branje tudi za odrasle.

Z iskrivim pisateljem in publicistom, ki obožuje različne zvrsti umetnosti – med drugim likovno in fotografijo, o katerih tudi predava – in ki v sebi nosi dušo pankerja, smo se pogovarjali ravno v času praznovanja njegovega 50. rojstnega dne.

Bukla: Vaša nova knjiga je izšla malo pred vašim okroglim rojstnim dnevom. Naključje ali skrbno premišljena poteza založbe, sploh ker gre – vsebinsko in žanrsko gledano – za vašo prvo tovrstno knjigo?
Štefanec: No, pa ste me! Takoj na začetku in direktno, s tem okroglim rojstnim dnevom … Nisem si še povsem na jasnem, kako naj se s tem življenjskim dejstvom soočim, vi pa mi z njim brez problema pomahate pred nosom … Mislim, da se na založbi z mojim rojstnim dnevom niso ukvarjali, da gre za naključje, obletnica k sreči še ni tako visoka, da bi si v zvezi s tem zaslužil kako posebno obravnavo. Vsaj upam, da je tako … In moja nova knjiga je seveda povsem zavezana mladosti, času, ko nas naše rojstne letnice še ne obremenjujejo …

Bukla: Po vaših prvih objavljenih romanih ste izjavili, da boste prvoosebnega pripovedovalca za nekaj časa umaknili in se lotili pripovedovanja s kake druge perspektive in z uporabo drugih tehnik. Je torej zdaj končno minilo dovolj časa, da ste znova začutili, da bi knjiga zaživela bolje, če jo položite v usta prvoosebne pripovedovalke, trinajstletne Daše?
Štefanec: Pri pisanju literature se mi zdita pomembni tako vsebina kot oblika. Slednjo poskušam vedno uskladiti z vsebino in tako doseči primeren učinek. Prvo osebna pripoved je najbolj neposredna, v povezavi z ustrezno vsebino učinkuje najbolj zavezujoče in v tem smislu se mi je zdelo zgodbo nosilne osebe knjige najprimerneje predstaviti z njenega, prvoosebnega stališča. Sem se pa zavedal, da je to občutljivo, saj mora takšno besedilo delovati absolutno verodostojno.

Bukla: Glede na zelo občuteno orisano prvoosebno pripovedovalko in zelo živ jezik mladih ne gre spregledati, da njihov svet zelo dobro poznate. Koliko je k temu pripomoglo dejstvo, da imate doma najstnico, ki ste ji knjigo, konec koncev, tudi posvetili?
Štefanec: Tudi sam sem že kdaj opazil, da se pisanja knjig za mlade, tudi takšnih s prvoosebnimi pripovedovalci, pogosto lotijo avtorji, ki njihovega sveta ne poznajo zares, se le pretvarjajo, da ga, »fejkajo«, kot bi rekli nekateri najstniki. Tudi oni se namreč ne izražajo vsi enako … To odbija še mene, kaj šele mlade, saj gre pri tem za pokroviteljstvo, kvazirazumevanje mladih najslabše vrste. Če ne bi zares poznal sveta mladih, imel živega stika z njimi, se tovrstnega pisanja zagotovo ne bi lotil, saj bi bilo to podcenjujoče. Dejstvo, da ima človek doma najstnico … Če bi ona to prebrala, bi verjetno vzkipela, začela predavati o tem, da v resnici nihče nikogar nima, ne doma ne kjer koli drugje, da je vsak bitje zase, da samo živimo skupaj, pa še to samo začasno … Torej, dejstvo, da začasno živim z najstnico, s svojo hčerko, je bilo za nastanek knjige gotovo odločilno in zato ji je ta tudi posvečena. Konec koncev je bila tudi občasna sodelavka in prva recenzentka.

Bukla: Ne moreva tudi mimo dejstva, da je lik Dašinega očeta, starega pankerja, v katerem najstnica, čeprav tega ne pove na glas, prepozna zaveznika in sorodno dušo, prav tako kot lik glavne junakinje izdelan zelo natančno in premišljeno. Koliko avtobiografskega je v obeh likih?
Štefanec: Gotovo precej, gre pač za dokaj neposredno besedilo, pri katerem si ni bilo treba ravno vsega izmišljevati. In v njem je popisanih kar nekaj dejanskih dogodkov. Na primer tisti odločilni, s katerim je bila zamisel za knjigo pravzaprav spočeta … Ob koncu šestega razreda devetletke si je punca, kot nagrado za odličen uspeh, zaželela staro verigo, ki je že dolgo ležala v kleti. Ob tem se mi je milo storilo. Pa ne le zaradi skromnosti njene želje, ampak še bolj zaradi rahlo zarjavelih podrobnosti … Tiste verige si je želela, da bi jo nosila na hlačah, a o njej ni ničesar vedela. Ni na primer vedela, da je isto verigo, prav tako kot jo je nameravala ona, nekoč nosil njen oče … Vedela ni niti tega, da je bil oče nekoč panker … Tista veriga je zdaj na naslovnici knjige.

Bukla: Knjiga odpira veliko problemov. Od nasilja v šoli, naraščajočega elitizma med mladimi in lukenj v šolskem sistemu do samo navideznega priznavanja drugačnosti, odrinjenosti drugačnih itd. Torej ste se držali vašega mota, ki drži že za vaše prejšnje knjige, da »globlje vsebine podajate sproščeno, \'nezateženo\'«?
Štefanec: Res je, težjih tematik nimam navade še dodatno obteževati z literarnim patosom, vsaj praviloma je tako. Četudi so pri meni zadeve glede tega v različnih knjigah zastavljene različno … V knjigi, namenjeni mlajšim najstnikom, pa je to po moje tako rekoč nujno. Oni so pač izjemno občutljivi na »teženje«, zaznajo ga tudi tam, kjer ga odrasli ne, in to je treba upoštevati. Hkrati naj bi knjiga tekla v enotnem, ne ravno počasnem ritmu, ki bi ga pretirano vrtanje v določene probleme ustavljalo. Ob tem pa so vsi v knjigi načeti problemi preprosto del vsakdanjika mladih, tako kot tudi manj zoprne in prijetne stvari. To, da se problemov ne izpostavlja pretirano, naj bi v besedilu torej pričalo tudi o tem, kako žalostno vsakdanji so …

Bukla: Nekoč ste omenili, da se vam zdi prijateljstvo izumirajoča vrednota, ki jo velja ohraniti, in jo zato radi zagovarjate v svoji literaturi. Tudi v vaši novi knjigi je čutiti to vašo željo. Daša zaradi svojega zunanjega videza in umikanja konfliktom namreč ne sodi med osrednje, priljubljene v razredu, zato je tudi brez pravih prijateljev. A na koncu se stvari vendarle začnejo premikati …
Štefanec: Na koncu nekako najde svoje mesto, kot ga končno v življenju vsak, kjer koli že to mesto je. Ali pa je nanj potisnjen, postavljen zaradi okoliščin … Prijateljstvo je za mlade še toliko pomembnejše, a zdi se mi, da so danes resnična prijateljstva pogosto ogrožena, vse teže dosegljiva. Zdi se mi, da se v njih že v otroštvu pogosto prikradejo različni interesi, preračunljivosti, da nanje vplivajo socialne in vse preostale družbene danosti, razlike … Pristni stiki med vrstniki se marsikje zdijo mogoči le znotraj vedno bolj omejenih okolij, v katerih vladajo določene vrednote, ki nekatere seveda vnaprej izključijo. Pojavljajo pa se tudi nekakšna »prijateljstva iz nuje«, prijateljska zavezništva izključenih, »manj priljubljenih« mladostnikov. Recimo, da gre v knjigi tudi za nekaj takšnega.

Bukla: Še vedno pišete osnutke knjig »na roke« in se šele potem lotite pretipkavanja? In ali je tudi ta roman kot vaši prejšnji, nastajal, če je tako naneslo, tudi med čakanjem v avtu, na parkirišču itd.?
Štefanec: Še vedno pišem »na roke«, ja. Tipkovnica se mi še vedno zdi moteč vmesnik, vsaj pri pisanju prve različice rokopisa, ki pa je navadno že zelo podobna končni. Tudi ta knjiga je bila napisana tako, je pa, vsaj kar se pisanja tiče, nastajala med štirimi stenami. Trenutno sem v mirnejšem obdobju in ne pišem v avtih … Morda to pride z leti, z »okroglimi rojstnimi dnevi«. Kaj pa vem …

Bukla: Menda si po vsaki knjigi radi vzamete premor, da začnejo ideje spet zoreti in se v vas nabere ustvarjalna napetost. Ste torej že v fazi zorenja idej in že vsaj približno veste, kam vas bo odpeljala prihodnja knjiga?
Štefanec: O prihodnjih knjigah sicer nimam navade govoriti, a zdi se, da je glede tega tokrat že vse dokončno odločeno, saj je moja nova knjiga, roman za odrasle s tematiko iz sodobnega življenja, že napisana, v pripravi na založbi. Izšla naj bi letošnjo jesen. Okroglo obletnico bom torej vsekakor obhajal delovno … In tudi ustvarjalne napetosti ne manjka ...


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...