»Roman mora biti tako ali drugače resničen – drugače nima smisla, da je!«
Prozni prvenec vsestranskega Andreja E. Skubica Grenki med je bil okronan z dvema literarnima nagradama – »kresnikom« in z nagrado za »najboljši prvenec«. Tudi druga njegova dela, denimo Fužinski bluz, Neskončni šteti dnevi, Popkorn, Koliko si moja?, so požela nagrade in navdušenje – tako med literarno stroko kot med njegovimi zvestimi bralci, ki jim je še posebej všeč ustvarjalčev živi, gibki in neposredni jezik.
Prepoznavnemu proznemu slogu ostaja Skubic zvest tudi v svojem najnovejšem romanu Samo pridi domov, ki bralca prepričljivo potegne v svet korupcije, boja z moralo in vestjo ter bitke za obstanek. Skubic pač pri ustvarjanju že od nekdaj prisega na preprosto formulo: tudi če že gre za fikcijo, mora biti delo prepričljivo in osnovano na resničnih temeljih!
Bukla: Pogled na vaše dosedanje literarne nagrade pravi, da skoraj ni vašega dela, ki ne bi bilo nagrajeno s pomembnim literarnim odličjem. Si upate napovedati, ali bo tudi vaš najnovejši roman Samo pridi domov ovenčan z literarno lovoriko?
Skubic: Ne.
Bukla: Literarni kritiki označujejo večino vaših proznih del kot »urbano prozo«, sami pa tega izraza menda ne marate preveč. Se vam zdi, da vas tako prehitro stlačijo v kalup in vam jemljejo svobodo gibanja med žanri, ki so vam v resnici pri srcu?
Skubic: No, saj tista razprava o »novi, urbani prozi« je bila, hvala bogu, modna samo kaki dve leti. Meni se je predalčkanje take sorte zdelo nepotrebno. »Urbano« se sliši frajersko. »Joj, kako smo urbani, veste, nismo kmetavzarji ...«
Bukla: A vendar se zdi, kot da ste leta 2006 svoj prozni opus namenoma pretrgali s potepom v dramske vode. Ali pa je vse skupaj predstavljalo le logično nadaljevanje in širjenje ustvarjalskih obzorij? Verjetno ste dodatno potrditev, da je bil izlet v druge žanre prava odločitev, dobili tudi z uprizoritvama svojih del, tako drame Neskončni šteti dnevi kot romana Fužinski bluz?
Skubic: Tisto je bila dramatizacija romana, leta 2006, namreč, in pri njej nisem imel dosti večje vloge kot to, da podpišem pogodbo in poberem honorar. Mojo predlogo je dramatizirala Ana Lasić. Me je pa dogajanje začaralo: doživetje je, ko tvoje besede in liki zaživijo skozi usta živih ljudi. Prej o dramatiki sploh nisem razmišljal. Rekel sem si: to moraš biti zmožen narediti tudi sam. Iskal sem idejo, ki bi bila že od začetka dramska, ne romaneskna. Prvi poskus je še temeljil na že napisani kratki zgodbi. Janez Pipan je bil potrpežljiv mentor, komentiral je tekst ... Na žalost ga je politika odpihnila prej, kot bi lahko prišlo do kakšne razrešitve. Neskončni šteti dnevi so potem čakali na oder do 2009 v Novi Gorici. Tako rekoč sočasno sem napisal tudi prvi tekst, ki je bil že od začetka dramski, z naslovom Hura, Nosferatu, ampak ta je kljub raznim komplimentom potem precej let ležal v predalu ... K pisanju Pavle nad prepadom za SMG sem bil 2013 povabljen, ampak jeseni 2015 bo na ExPontu končno uprizorjen tudi Nosferatu. Dramatika je naporen, ampak zelo vabljiv in hvaležen žanr.
Bukla: Vrniva se spet k vaši prozi: bralcem vaših del je menda še posebej pri srcu tako imenovani »skubičevski slog«, ki zajema marsikaj, od prožnega, živega jezika, ki odslikava duh sodobnega časa, do svojevrstne forme pisanja in realnih orisov junaka, s katerim se lahko bralec identificira. Tudi v novem romanu Samo pridi domov ostajate zvesti vsemu naštetemu. Zato, ker se v tem počutite »zelo doma«?
Skubic: Kaj pa vem, če bi mogel pisati drugače. V dramatiki mogoče ... Pavla je stilno zelo drugačna, ker je zgodovinski tekst. V glavnem pa se hočem izražati z jeziki, ki obstajajo, to je danes relevantno: to je svet, v katerem živimo. Kričeč. To so jeziki vseh medijev, ki se z nami prerekajo s plakatov, z računalniških in TV-zaslonov, jeziki političnih mitov, časopisov, prijateljev, žene, otrok ... Zdijo se mi bistveni, da lahko zgodbo vpnem v svet, ki me fascinira. Ali pa odbija. S svojim jezikom vred.
Bukla: Glavni junak vašega najnovejšega romana, Leon, je neke vrste nadaljevalec junakov iz drugih del: mali človek, ki se za razliko od nekaterih svojih romanesknih predhodnikov ne bori samo z notranjimi demoni, ampak tudi z zunanjimi silami v obliki države in vsega, kar ta prinaša s seboj. Bi lahko rekli, da odvetnik Leon, ki se (vsaj na videz) zagreto bori proti korupciji, na koncu ni le »žrtev«, ki vzroke za svojo usodo išče v zunanjem svetu, ampak neke vrste »storilec«? Morda prav zaradi zunanjega sveta, ki ga »prisili« h konformizmu?
Skubic: Leon je mogoče od vseh mojih glavnih likov doslej res še najbolj dejaven: in, ja, tudi on je »storilec«. Vsaj bil je do trenutka, ko je počilo. Takrat je pač izkoristil svoje veščine »storilca«, da je postal nasprotnik. Po tistem svojem ključnem, odločnem dejanju, ki ga izvede, pa obvisi v nekak šni pasivnosti: dejaven je samo še na sodišču, v vsem drugem pa nekako drsi. Ni žrtev: samo njegovo dejanje visi nad njim, nikomur ga ne more povedati več kot pol. Bilo je preveč noro. Ni prave sorte človek za to. Slovenec je bil, bi rekel Mazzini. Lahko bi roman posvetil Borutu Hriberšku.
Bukla: Junakovo vsesplošno zmedenost, ki vlada v njegovem notranjem in zunanjem svetu, stopnjujete tudi z menjavanjem prvo in tretjeosebnega pripovedovalca ter celo s krajšimi scenarističnimi dialoškimi izseki, ki poskrbijo za dodatno pojasnilo nekaterih vzrokov in posledic. Ste se za tako tehniko in ritem pripovedi odločili zato, da bi še bolj plastično prikazali vsesplošno kaotičnost dogajanja okrog Leona, ali še zaradi česa drugega?
Skubic: Bistveno pri menjavanju prvo in tretjeosebne perspektive je bilo, v katerih situacijah se on počuti kot on, v katerih pa sam sebe doživlja kot statista, postavljenega v dogajanje, nad katerim nima nadzora. Prvooseben je med svojimi pravniškimi kolegi, na sodišču, ki ga dobro obvlada, v pogovoru s prijateljem iz otroštva, na obiskih pri očetu, v spominih. Tretjeoseben je v družbi žene (razen v redkem, izjemnem trenutku, ki lažno obeta vsaj trenutni preboj), celo ljubice, tašče ... Ravno nasprotno od pričakovanj. Odtujil se je svojim najbližjim, ki jim ne sme zaupati svojega dejanja. Redki scenaristični trenutki pa so samo drobni »flashbacki«, hipni spomini na kak prizorček.
Bukla: Zelo realni opisi junakov in dogodkov se mešajo tudi s prikazi Leonovih pogovorov z angelom. Je vsakdanja resničnost glavnega junaka na trenutke res že tako banalna, da mu lahko pomagajo le še prividi, »višji svet«?
Skubic: Angel je neke sorte zaupnik v stiski, ki prehaja v delirij. Nekomu lahko pove vse. Lahko pa je ta angel tudi bralec, ki vstopi v Leonov svet kot neka prosojna pojava in posluša njegove zagovore.
Bukla: Pred bralca ste med drugim postavili tudi zelo precizen odblesk sveta prava. Menda ste dali svoje delo najprej prebrati pravnici, da bi bilo »vse na svojem mestu«, vendar vam verjetno opisani svet že v osnovi ni bil tuj. Vas svet prava, gospodarstva in politike zanima samo toliko, kot ga (nehote) zaužijemo pri vsakodnevnih poročilih, ali še kako več?
Skubic: Samo po sebi me svet prava nič kaj preveč ne zanima, to ni način, po katerem razmišljam. Po naključju je bilo za osebo v tisti situaciji, ki me je pritegnila – navdih je bila novička v časopisu – bistvenega pomena, da je pravnik. Tako da sem moral ogromno preštudirati, organizirati gradivo. Ne maram šlampastega izmišljevanja. V bistvu sem načrtno prinesel noter drobce celega kupa resničnih finančnih in pravnih malverzacij iz Slovenije zadnjih dveh desetletij, o katerih smo lahko brali (in jih že pozabili): so sicer prosto predelane za potrebe zgodbe, s prirejenimi poteki in spremenjenimi imeni, ampak so odmev tistih koščkov tekstov, ki so nam dejansko tekli skozi možgane in formirali mišljenje točno v tem družbenem in pravnem sistemu. Roman je fikcija, ampak vsak roman mora biti tako ali drugače resničen, drugače nima smisla, da je.
Bukla: Svoje življenje ste popolnoma zapisali družboslovju, čeprav ste menda v najstniških letih oboževali tudi naravoslovne predmete in ste se navduševali nad kemijskimi poskusi. Si kdaj pa kdaj, za zabavo in sprostitev, še privoščite izlet v te vode?
Skubic: V bistvu sem življenje zapisal bolj humanistiki. Imam pa šestletnega sina, ki je prav tako zvedav, kot sem bil jaz, in mu z veseljem kažem različne vrste kamnov, travniških rastlin, skupaj »mikroskopirava«, učim ga imena zvezd ... Rad bi spodbujal to njegovo radovednost. Grozno bi se mi zdelo, če bi se zaprl v tipkanje po pametnem telefonu ali klikanje na Facebooku. Ja, prijetno se je vračati v čas tistega odkrivanja sveta okrog sebe.
Bukla: Nekoč ste izjavili, da se samo s pisateljevanjem ne bi mogli preživeti, zato veliko tudi prevajate. »Umetniki smo za državo paraziti,« ste dejali in dodali, da so vaši prihodnji ustvarjalski projekti odvisni od vaših prihrankov. Boste torej zdaj – glede na trenutne čase po izidu novega romana, morali za preživetje nekaj časa spet več prevajati ali pa se boste vendarle takoj prepustili ustvarjanju lastnih del?
Skubic: No, nismo paraziti za državo kot táko, samo za mentaliteto nekaterih političnih primerkov, občasno tudi vladajočih, ki v nas ne vidijo praktično uporabne, manipulacijske vrednosti. Seveda bom moral prevajati, niti približno si ne bi mogel privoščiti pisanja. K sreči imam trenutno napeljane projekte nekje do sredine 2015. Sem pa angažiran s predelovanjem Hura, Nosferatu za končno uprizoritev prihodnje leto. To delo je pravzaprav neke vrste šok: ta tekst sem pred sedmimi leti napisal o neki hipotetični situaciji v zvezi z boleznijo moje hčerke. Ima redek in težek epileptični sindrom, ki je v katastrofični fazi nekje med prvim in sedmim letom starosti vnesel v naše življenje pravi kaos; zadnjih šest let je situacija dosti boljša in odrašča v srečnega, čeprav kognitivno prizadetega otroka. Ko danes spet berem vse tiste žive zapise situacij, kakršne so se takrat občasno res pojavljale med nami, me kar presune. To so stavki, posamezne prakse, ki sem se jih šele skozi branje spet spomnil. Kako z lahkoto ljudje potlačimo, praktično pozabimo najbolj boleče stvari! Kaj vse smo počeli, kaj so počeli drugi! Skoraj težko verjamem, kako sem bil kakšno stvar v določenem trenutku sploh zmožen napisati, razgaliti svoje obnašanje, svoje strahove. Prav z nestrpnostjo, malo pa tudi z muko čakam na to uprizoritev.