Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 35 €
041 670 666(pon.-čet.: 8.30-16.00, pet.: 8.30-14.30)
0
Intervjuji Bukla plus

»Ali je mogoče iz satiričnega izhodišča poseči v nekatere najkrutejše teme? Poskusil sem!«

Samo Rugelj, foto: Jože Suhadolnik, Bukla 138-139, 22.11.2017

»Ali je mogoče iz satiričnega izhodišča poseči v nekatere najkrutejše teme? Poskusil sem!«

Andrej E. Skubic (1967) je pisatelj in prevajalec, trikratni dobitnik kresnika, prejemnik Sovretove nagrade, virtuozni roko hitrec z jezikom, ki še posebej rad lomi trde anglosaške besedne orehe, pri slovenščini pa preizkuša njene meje. Njegov najnovejši roman Permafrost je žanrski hibrid, ki se odvija na preseku intimne problematike in družbene kritike, v njem pa upokojeni častnik izraelske vojske Avishai Bronfman med raziskovanjem podatkov za družinsko drevo naleti na dosje, ki ga je o njegovem dedu Levu zbrala izraelska varnostna služba. V dosjeju odkrije tudi del, posvečen Marku Potokarju iz Slovenije, učitelju kemije z uničenim zakonom in težavnimi odnosi s sinom, pri čemer je bil njegov oče med drugo svetovno vojno vpleten v pustolovščino, ko je kot mlad partizan med spremljanjem člana ruske misije na tajajočem se ledeniku našel zmrznjeno truplo iz bronaste dobe, ki so ga kasneje odpeljali na genetski inštitut v Sovjetsko zvezo. Z avtorjem smo se o romanu in pisateljevanju nasploh pogovarjali tik pred začetkom knjižnega sejma.

Bukla: Malce humorno za uvod: kdaj ste bili nazadnje na Triglavu? Sprašujem zato, ker ste enega od pomembnih motivov, zmrznjeno truplo, postavili na Triglavski ledenik? :)
Skubic: Recimo, da je to podvig, ki me še čaka. Bil pa sem pa več kot enkrat na Šmarni gori, pa pomagal podžgati družino Pavle Jesih, da so njen pepel končno raztresli s Špika. :) Resno: Triglav je v zgodbi seveda simbol slovenstva. Njegov ledenik se zaradi podnebnih sprememb taja, iz njega pa se razkrivajo različne naše davno pokopane skrivnosti.

Bukla: Se vam kdaj morda zdi, da s svojim življenjem ponavljamo življenje nekoga drugega, da gre včasih za občutek déjà vuja?
Skubic: Če kaj, se mi mogoče zdaj, ko se bližam kakor srednjim letom, zdi, da v sebi odkrivam podrobnosti ljudi, za katere si nisem nikoli mislil, da se bom z njimi identificiral. Še danes sem alergičen na tisti ženin: »Zdaj se pa obnašaš kot tvoj foter!« ker jasno absolutno nisem tak kot on – hkrati pa vem, da sem (ali pa, mogoče, bolj kot mama). Recimo, da prihajam v leta, ko postaja srhljivo, kako ponavljam zgodbe, ki so jih dali skoz že drugi. Svoje čase bi se temu absolutno upiral, hotel bi biti popolnoma čisto svoj, danes pa sem zmeraj bolj sprijaznjen. Čisto v redu je pripadati svoji vrsti. Če bodo otroci kaj po meni, pričakujem, da se mi bodo absolutno upirali biti podobni, lahko pa upam, da bodo na koncu pristali nekje v pripadanju moji vrsti. Da se bodo spomnili mojih zgodb, kako zmešan je bil foter.

Bukla: Kako je torej prišlo do geneze tega romana, ki vzporeja več zgodb s podobnimi vsebinskimi elementi?
Skubic: V izhodišču je bila enostavno ideja: neki noriški Praslovenec, od nekdaj pričakovani odrešenik vseh fetišistov slovenske prazgodovine, se čudežno odtaja iz Triglavskega ledenika … in ukradejo ga Rusi, pa seveda Židje. To truplo je središče vsega, kar je najbolj idiotskega v slovenski obsesiji z lastno avtohtonostjo. Potem je prišel preblisk o vzporeditvi zgodb v razmiku sedemdesetih let, ki omogoči čisto drugo perspektivo. In omogoči pokazati, da se ljudje tudi v razmiku dveh generacij, par tisoč kilometrov, sedemdesetih let, osupljivih novih tehnoloških iznajdb ostajajo v osnovi enaki. Ljudje.
Potem so se seveda sprožale vedno nove asociacije … Vse nikdar prebav ljene slovenske travme. Moje izhodišče je bilo satirično, ampak ali je mogoče iz satiričnega izhodišča poseči v nekatere najkrutejše teme? Poskusil sem. Vsaj toliko, da razčistim svoj lastni odnos do njih. Pisanje je potem šlo svojo pot.

Bukla: V knjigi se čuti kozmopolitski duh, suvereno prehajanje med slovensko in rusko-izraelsko zgodbo, med sedanjostjo in zgodovino. Kako je potekalo raziskovanje snovi za roman in kako njegovo prepletajoče pisanje?
Skubic: To je bolj moja osebna obsesija … Po osnovni vzgoji in srednješolski izobrazbi sem naravoslovec, in vsa genetika in njene legende v romanu štimajo. Dajte mi nekaj zlogov adenina in gvanina, pa mi bo domiš ljija podivjala … Res, vse je že tam zunaj, v srednješolskih učbenikih, če jih seveda otroci pozorno preberejo. Pa na Googlu tudi.

Bukla: Koliko je roman, govorimo seveda o segmentu Marka Potokarja, učitelja kemije s težavnimi družinskimi odnosi, avtobiografski? Gre morda za nekakšno alternativno osebno zgodovino?
Skubic: Če že, potem je vsekakor zelo alternativna, ker je moj zakon prav srečen, z ženo te dni proslavljava tridesetletnico zveze, in oče je še zmeraj živ. Kar pa seveda ne pomeni, da ni v knjigi kopice anekdot s sinom, hčerko, ženo, očetom, bratom, tastom in taščo, prijatelji … Razna moja osebna mnenja so tako ali tako raztresena že po vseh prejšnjih knjigah, ampak vedno relativizirana z različnimi absurdnimi situacijami, v katerih so izrečena. Končno sporočilo knjige pa je nazadnje zmeraj točno v tisti nezmožnosti dokončne rešitve, ko se vse kategorične trdit ve izkrešejo, ostane samo še neka želja po človečnosti, po bližini.

Bukla: V zadnjih letih vaša dela izhajajo tudi v prevodih. Se je v tem smislu začelo spreminjati tudi vaše pisanje? Permafrost čutim tudi kot roman, ki se spogleduje tudi z mednarodnim knjižnim prostorom. Se motim?
Skubic: To se mi sploh ne zdi … V bistvu se mi zdi izhodišče tako osredotočeno na slovenske fiksacije, da bi si lahko samo želel, da bi tudi kakšni drugi bralci lahko sprejeli njeno univerzalnost. Recimo možnost tega, da bi bilo mogoče »katalonski gen« ali »škotski gen« ali »nemški gen« uporabiti kot biološko orožje.

Bukla: Kakšni nasploh so odzivi na vašo literaturo v tujini?
Skubic: Še kar sem bolj v fazi, ko mednarodne prevode zbiram bolj za točke pri domačih razpisih za štipendije. Večina, ki nismo ravno težkokategorniki tipa Jančar ali Šteger, nas sicer nabere kopico prevodov v vrsto jezikov, ampak pri majhnih nišnih, butičnih založbah, ki nimajo posebnega dosega. Mogoče je to problem politike promocije slovenske literature v tujini – ali res velja, da je treba podpirati vse prevode pri vsakomer, ki je to pripravljen izdati, pa bo nekoč že neki avtor doživel presenetljiv uspeh? Zdi se mi odlično, da JAK vzdržuje solidno mrežo dobrih prevajalcev slovenske literature v številne jezike, to so res ambasadorji, odlični poznavalci in vneti entuziasti, ampak prepogosto končni izdelki obtičijo v kakšnih založniških rovtah, izdani samo zato, ker so bili podprti. Seveda vsi ustvarjamo popolnoma iskreno, vlagamo vso svojo dušo, pišemo stvari, ki so usodnega pomena za ves svet, ampak na koncu potrebuješ nekoga, ki bo to prodal, spravil med ljudi, ne samo bil tvoj sočudak. Prodaje ne mislim v smislu, da »se prodaš«, ampak v smislu, da sploh prideš do sočloveka, bralca, sogovornika. Menda sem imel neznansko srečo, da mi je uspelo dobiti nemškega literarnega agenta, ki je Igre brez meja spravil do resnega založnika, in zdaj kar iznenada prvič dobivam resne odzive, recenzije, intervjuje; občutek, da mojo ironijo vsaj kdo razume. Medtem ko je sicer za moje pojme tehtnejši roman Lahko, katerega prevod je objavila majhna avstrijska založba, obtičal znotraj regionalnih okvirov. Dobro bi bilo razmisliti, kakšno bi bilo smotrno razmerje vlaganj v kvantiteto (mrežo prevajalcev, ki seveda morajo preživeti) in kvaliteto (izbiro založb, pri katerih je smiselno podpreti slovenski prevod). Tak premislek bi bil nujen za novo vodstvo JAK. Vsi se tega zavedajo, ampak kako to praktično izvesti, to pa terja genija.

Bukla: Lahko poveste še kaj o svojih prihodnjih projektih? Slišali smo, da v angleščino prevajate svoje Igre brez meja?
Skubic: To je samo majhna riskantna investicija viška prostega časa … Rad bi koval železo, dokler je vroče. Bolj na pobudo nemškega agenta, ki je namignil, da ima zveze tudi v Franciji, ampak tam se jim ne ljubi brati nemško … Tudi to je eden od paradoksov uveljavljene tradicije promocije slovenske literature – ti »vzorčni prevodi«. Noben normalen založnik se ne bo odločil za izdajo knjige na osnovi avtorske pole vzorčnega prevoda, ne? Ali si kdo v realni življenjski situacij predstavlja urednika, ki bo prebral deset, petnajst strani nekega romana in rekel: »To je super, fenomenalno, ta roman bomo nujno objavili«? Z Igrami brez meja sem imel posebno srečo, da se je Erwin Köstler prav zaradi kratkosti (in viška prostega časa) odločil, da prevede kar cel tekst, v bistvu je investiral »na lepe oči«, in nazadnje je tekst urednike prepričal. Se pravi, prevajam bolj v interlinguo za mednarodne ured nike, ni mišljeno kot pravi angleški prevod, čeprav se imam za nekako srednje v redu angleškega prevajalca. Pravi prevod bi moral delati angleški domači govorec. Šele zdaj vidim, kako je tekst … res zahteven za prevajanje.

Bukla: Morda še eno družbeno aktualno vprašanje za konec. Že dolgo časa živite kot samostojni kulturni ustvarjalec. Kakšno pa je bilo za vas zadnje desetletje?
Skubic: Postaral sem se za deset let. Dobil sina, kupili smo hišo … Honorarji so šli v kapitalizmu v maloro … Ne vem, kako bomo odplačali kredite. Ampak trudimo se. Otroci v šoli, midva pa doma za računalniki … V glavnem, samostojni kulturni ustvarjalci so enaki kot vsi.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...