Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 35 €
041 670 666(pon.-čet.: 8.30-16.00, pet.: 8.30-14.30)
0
Intervjuji Bukla plus

»Jaz v sebi nosim vse skrivnosti svoje zemlje …« (C. Zlobec)

Renate Rugelj, Bukla 138-139, 22.11.2017

»Jaz v sebi nosim vse skrivnosti svoje zemlje …« (C. Zlobec)

Blaž Vehovar in Maja Jug Hartman

Kmalu po prvi predstavitvi velike barvne dvojezične umetniške monografije Kraški ovčarji – sinovi burje, ko so strokovna javnost, ljubitelji te avtohtone pasme in mediji do zadnjega kotička napolnili čudovito dvorano v Narodni galeriji, smo se pogovarjali z avtorjem knjige Blažem Vehovarjem, predsednikom Kluba kraških ovčarjev Slovenije, in Majo Jug Hartman, urednico knjige in direktorico založbe Hart. Zanimalo nas je predvsem, kakšna zgodba se skriva za knjigo in kaj nam lahko kraški ovčar pove o naši preteklosti, sedanjosti in prihodnosti.

Bukla: Za začetek povejte kaj o nastanku tako obsežne in precej edinstvene monografije, kakšno je bilo njeno rojstvo in v kakšen »žanr« bi lahko uvrstili to knjigo?
Blaž Vehovar: Knjiga je nastajala več kot dve leti in pol. Fotografije sem pos nel sam, skorajda izključno na območju Krasa, moram pa poudariti, da so člani Kluba kraških ovčarjev Slovenije (KKOS) zelo pomagali pri fotografiranju. To izjemno skupno delo in velika pripadnost naših članov ter ne nazadnje naše iskreno prijateljstvo je poglaviten razlog za tako izjemen končni izdelek. Gre za sploh prvo monografsko izdajo knjige, posvečene naši edini (preostali) avtohtoni pasmi psov – kraškim ovčarjem. Ta knjiga v marsičem presega okvire standardnih monografij, saj je sestavljena podobno kot izvorno okolje našega kraškega psa. Tako kot na Krasu se tudi v knjigi prepletajo specifična pokrajina, kraška arhitektura, kultura in umetnost. Vse to pa daje dober vpogled v okolje, ki je skupaj s kraškim človekom izoblikovalo našo edinstveno, prečudovito pasmo kraškega psa – odličnega varuha čred drobnice in človeku zvestega prijatelja. Kljub temu, da je danes ta pes v največji meri družinski pes, pa mu je uspelo ohraniti vse odlike pastirskega psa. Okoli trideset kraških ovčarjev v Sloveniji varuje črede ovac, koz in konjev na območjih, kjer domujejo tudi naše velike zveri; volk, medved in, sicer skorajda izumrli, ris. In prav noben kmet, ki poleg električnega pastirja uporablja tudi kraškega ovčarja, ne beleži napadov na čredo. Pogosto rečemo, da so monografske knjige neke vrste fotoalbumi, zato je treba tukaj posebej poudariti, da ta knjiga vsebuje veliko zanimive vsebine. Pristop k besedilu je pripoveden, anekdotičen in tako kot fotografije nam prek starih citatov in opisov podrobno izrisuje vizualno in karakterno podobo našega kraškega ovčarja. Sam pa sem, kot akademski slikar, dodal še nekaj slik in grafik, tematsko vezanih na varovanje čred in prikaze boja psov z zvermi in podobno.
Maja Jug Hartman: Knjiga je umetniška monografija, z besedilom v slovenskem in angleškem jeziku. Bogastvo fotografij in umetniških del, ki zadihajo v razkošju beline velikega formata, jo uvršča med monografije, pripovedno, tudi kronološko zapisano in ponekod anekdotično besedilo z vključenimi citati, pa ji podeljujejo tudi vrednost zgodovinskega vira (kraškega ovčarja ne nazadnje omenja tudi Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske). Lahko rečemo, da gre celo za referenčni dokument o obstoju naše edine avtohtone pasme psov. Želeli smo, da bi bil naš Kras in z njim tudi »kraševec« predstavljen še zunaj meja Slovenije, zato je slovensko besedilo pospremljeno z odličnim angleškim prevodom. Tako prestižna izdaja nacionalnega pomena dobiva tudi mednarodni pomen.

Bukla: Kako ste k sodelovanju pritegnili gospoda Cirila Zlobca?
Blaž Vehovar: Prepričan sem, da mora za odličnim izdelkom stati ravno tako odličen tim. Štejem si v veliko čast, da je Maja Jug Hartman predstavila naš projekt cenjenemu kraškemu pesniku Cirilu Zlobcu, ki je za to knjigo napisal uvodni nagovor in nam podaril rokopis pesmi Avtoportret, kar smo uporabili tudi kot del naslovnice.
Maja Jug Hartman: Ob nastajanju tako izrazito »kraške« knjige, kot je monografija Kraški ovčarji – sinovi burje, se je spontano porodila misel, da bi bilo prečudovito, če bi se tega dela dotaknila tudi poezija našega kraškega pesnika Cirila Zlobca. Ta je bil naši ideji naklonjen, še več, podal je nekaj uredniških predlogov in celo zapisal besedilo knjigi na pot. Pesem Avtoportret je zapisala mojstrova roka prav za objavo v tej knjigi. Posamezni segmenti besed iz pesmi so reliefno vtisnjeni na naslovnici kot tihi spremljevalci kraške pokrajine. Zlobčeva pesem izjemno lepo zveni tudi v angleškem prevodu. Iskrena zahvala Cirilu Zlobcu za ta dragoceni prispevek.

Bukla: Kakšno pa je bilo avtorjevo osnovno vodilo pri snovanju knjige?
Blaž Vehovar: Želel sem narediti knjigo, ki ne bo namenjena le kinološki, strokovni javnosti, temveč bo nagovorila kar se da širok krog ljudi, tudi prek meja Slovenije. Kot kinolog sem profesionalno vpet v to pasmo in jasno mi je, da moramo nekaj storiti za promocijo kraškega ovčarja in ga približati ljudem. Vse prevečkrat opazim, da ljudje sploh ne poznajo pasme ali pa imajo o njej povsem napačno, zgrešeno mnenje. Zavedati se moramo, da imamo čudovitega psa, ki mu po lepoti in značaju ni para. Je del naše naravne dediščine in zato je naša naloga, da ga spoštujemo in ohranimo tudi za naše zanamce. Pogosto je naš odnos do kraškega ovčarja še vedno preveč mačehovski!

Bukla: Katere pa so značilnosti glavnega junaka te knjige in kakšna je vloga kraškega ovčarja pri ohranjanju naravne dediščine?
Blaž Vehovar: Na srečo je v zadnjem času več govora o avtohtonih vrstah živali in pomenu biotske pestrosti pri nas. Morda se počasi začenjamo tudi mi zavedati, da nas kot narod ne determinirata le jezik in okolje, temveč tudi naša naravna in kulturna dediščina, na katero moramo biti ponosni in jo ohranjati, tako kot to počno normalno razviti narodi. Veseli me tudi, da smo navezali pristen stik z Ministrstvom za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano oz. z ministrom Dejanom Židanom, ki je za knjigo napisal tudi posvetilo.
Naš kraški ovčar nikakor ni hlapec, je suveren pes, ki zna misliti s svojo glavo, svoji družini pa je povsem predan in jo je pripravljen zaščititi tudi za ceno lastnega življenja, tako kot bi to storil na pašniku za svoje ovce ali koze. Sam imam doma dva kraška ovčarja in leto in pol staro hčerkico Brino. Lahko vam zagotovim, da ni bilo prav nobene potrebe po kakem posebnem seznanjanju psov z dojenčico. Takoj, ko smo jo pripeljali iz porodniš nice, sta jo domača kraševčka Cvetka in Mak povohala in polizala, kar je pomenilo, da bo del njune družine, in od tistega dne se plete med njimi zares posebno prijateljstvo, polno iskrene ljubezni, ki jo premorejo le živali in otroci. Zdi se, da psa nagonsko čutita otrokovo ranljivost in sta zato do nje zelo zaščitniška.

Bukla: Kako ste zadovoljni s končnim knjižnim izdelkom in komu je namenjena knjiga?
Blaž Vehovar: Zares si ne bi mogel predstavljati ali želeti lepšega novolet nega darila, kot je ta knjiga! Maja Jug Hartman (založba Hart) ima zares izjemen smisel za to tematiko in takoj je bilo videti, da ima iskreno rada pse in jih razume. V hipu je vedela, kaj bomo naredili in kako, zato je v ekipo povabila tudi izjemno oblikovalko Nino Hercog (oblikovalski studio Hercog Martini), ki je svoje delo opravila več kot odlično! Ko so podporo potrdili še Kinološka zveza Slovenije (KZS), ministrstvo, pa ne nazadnje že omenjeni pesnik Ciril Zlobec, smo vedeli, da bo iz te moke nastal izjemen kruh! S knjigo sem izjemno zadovoljen in upam, da bodo tudi bralci.
Želim si, da bi bila pot knjige kar se da dolga in svetla in da bi na svoji poti pomagala pri ohranjanju ter razumevanju našega kraškega bisera, ki sta ga izoblikovala in krepila kraška burja in kraški človek na skalnatih tleh Krasa. Naš kraški ovčar si to prav gotovo zasluži!
Maja Jug Hartman: Knjiga ni le vsebinsko, pač pa tudi oblikovno, tehnično in tiskarsko dovršena izdaja (natisnjena na slovenskem papirju), zato lahko rečem, da je vsakdo, ki se je je pri nastajanju dotaknil, pustil svoj pečat. Njen izid je bil napovedan kar nekaj časa, vendar nihče ni pričakoval tako lepega končnega izdelka. V ponos je tudi kraškim občinam, katerih pokrajina je ujeta v brezčasnosti čudovitih fotografij. Poleg Pivke, Lipice, Komna, Sežane, če naštejem samo nekatere kraje, kjer bo v prihodnje knjiga tudi predstavljena.
Monografija je berilo za danes in za prihodnje rodove, ter seveda »obvezna« literatura za vse lastnike (in prihodnje lastnike) »kraševcev«. Za Slovenijo pa spodbuda in opomin, da smo lahko, ne, da moramo biti, na svojo kulturno in naravno dediščino zares ponosni!


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...