»Bolj se moraš potruditi za dosego nekega cilja, večjo vrednost ima.«
Vladimir Habjan in Irena Mušič Habjan
Irena Mušič Habjan in Vladimir Habjan sta hribolazca in alpinista, ki sta prehodila in preplezala marsikatero goro v Sloveniji in v tujini. Vladimir Habjan je do zdaj podpisal že več planinskih vodnikov po gorovjih, kjer sta hodila oba, Vzhodne Alpe, ki pokrivajo izbrane vršace od Dachsteina v Severnih apneniških Alpah do štiritisočaka Bernine na meji med Švico in Italijo, pa sta podpisala skupaj. Ob izidu te izjemne knjige, Alpe brez meja, ki kar vabi v gore, smo z njima opravili kratek pogovor.
Bukla: Ko izhaja slovenski planinski vodnik o tujih hribih in gorah, je najbrž najprej na mestu vprašanje: Zakaj v tuje gore? Ali niso naše najlepše? :)
Irena Mušič Habjan: Seveda so naše gore najlepše. (smeh). Lepe so zato, ker so nam blizu, do njih imamo poseben odnos pripadnosti, ker imajo svetlo sivo kamenino namesto temne in rjave, ker so v primerjavi s tri- in štiri tisočaki hitreje dostopne. To je verjetno še bolj pomembno v današnjih časih, ko bi radi vse opravili na hitro. Doma srečujemo naše ljudi in se pozdravljamo po domače, v kočah se počutimo domače, v vodnikih imamo na razpolago vse možne opise, lahko se do neskončnosti pogovarjamo o pristopih na vrhove, možnostih dostopa, razgledih, ki pogosto segajo tja čez mejo … Vendar ravno zaradi teh razgledov na gore, ki ležijo onstran meje in jih lahko občudujemo, si želimo nanje povzpeti, kajti s teh gora se odkrivajo novi in novi pogledi naprej. Za prehod čez mejo moramo imeti nekaj raziskovalnega duha, ki nas žene tja, kjer še nismo bili.
Vladimir Habjan: Odgovor na to vprašanje nikakor ni preprost. Treba je priznati, da je tudi onkraj meje veliko gora, ki so nepopisno privlačne, pa naj se potikamo po odročnih Karnijcih, občudujemo nazobčane grebene in pokončne stolpe Dolomitov, plezamo po gladkih ploščah bergellskih gora, se razgledujemo s prostranih ledenikov Engadinskih in Ötztalskih Alp, Ortlerja, Silvrette, Visokih Tur ali pa plezamo po feratah divjih Lienških Dolomitov in skalnega grebena nad Orlovim gnezdom Hoher Gölla. Razlogov je toliko, kolikor je vrhov, vsak je po svoje privlačen in vreden našega obiska. Šele ko se bomo vrnili iz tujine in se ponovno zazrli v naše lepe vršace, bomo slovenske gore še bolj cenili. Z obiskom tujih gora dobijo naše gore večjo širino.
Bukla: To sta lepa odgovora. Kaj bi svetovali nekomu, ki še ni hodil v tujih gorah: na kaj mora biti najbolj pozoren? Kje naj začne?
Irena Mušič Habjan: Tudi za tuje gore je vprašanje, kaj bi kdo rad: ali bi se vzpel na vrhove po markiranih poteh, preplezal ferato, stopil na tritisočak ali opravil ledeniško turo. Težavo predstavlja jezik, večina opisov v tujih vod nikih je namreč v italijanščini ali nemščini, angleški vodniki so večinoma le za trekinge. Slovenski vodnik Tomaža Vrhovca (s sodelavci) Najvišji vrhovi v Alpah (2005) je specifičen in v tem času že nekoliko zastarel, posebej v svetu visokih ledeniških gora, kjer se svet hitro spreminja. Veliko tehničnih informacij najdemo tudi na svetovnem spletu. Za cilje, ki so od doma oddal jeni štiri ali več ur vožnje, si bo treba vzeti dva dneva. Koče v tujini je nujno predhodno rezervirati, saj se je tudi nama že zgodilo, da sva namesto v sobi prespala v »drvarnici«, kljub temu da sva prenočišče rezervirala. Če prenočimo v koči, po navadi naročimo polpenzion in s tem odpade nošnja odvečne hrane. Priporočljivo se je zavarovati za primer nesreče. Če nimamo veliko izkušenj, se je na tuje gore bolje odpraviti v družbi prijateljev ali vodnika.
Vladimir Habjan: V tujih gorah je vrsta zadev drugačnih, od jezika, daljše in pogosto zapletene vožnje, prehrane v kočah, ki je nismo vajeni, pogosto drugačnih razmer, posebej v ledeniškem svetu …, pa do pomanjkanja opisov. Ravno tu bo prav prišel novi vodnik, kjer je zbranih cela vrsta uporabnih podatkov, ne samo pri opisih, pač pa tudi v uvodnem delu, kjer sva nanizala veliko nasvetov iz prakse, na primer: članstvo v planinskem druš tvu, zavarovanje, kako do informacij, odločanje o cilju, s kom na turo, kje prespati, o vremenu, opremi, vožnji, razmerah na turi, ledeniškem svetu, aklimatizaciji, varnosti. Vse to naj uporabnik vodnika podrobno prebere, poišče na svetovnem spletu še dodatne informacije – tam je veliko tega, od slik do posnetkov, kjer bo dobil dovolj podatkov za na pot. Z vsako uspešno opravljeno turo bo lahko bolj samozavesten. Če pa si prvič ne upa na turo sam, naj si priskrbi spremstvo gorskega vodnika, kar večkrat priporočava tudi v vodniku. Tako bo tura potekala varneje, gost pa bo pridobil potrebne izkušnje. Za tujino velja preveriti delovanje mobilnega signala in dostopa do svetovnega spleta, saj imamo brez tega lahko težave s pridobivanjem informacij in s tem tudi potrebne varnosti.
Bukla: Katere pa so posebnosti hribolazenja po sosednjih alpskih državah?
Irena Mušič Habjan: Prva posebnost je, da so nekatere gore precej višje od 2864 metrov, kolikor je visok naš Triglav. Ledeniškega sveta pri nas nimamo, kar terja dodatna znanja. Na višinah nad 3000 metri lahko posameznika že muči pomanjkanje kisika, nastanejo glavobol, slabo počutje, vrtoglavica – kar so simptomi začetne višinske bolezni. Marsikje v Italiji vas ne bodo razumeli, če boste govorili angleško. Poti do izhodišč so dolge in lahko pogosto stresne (npr. zastoji na avtocestah). Na nekaterih vrhovih bomo lahko tudi sami na gori kljub visoki hribovski sezoni, na drugih pa se bo trlo obiskovalcev, na primer na Veliki Cini v Dolomitih ali na Groβglocknerju v Visokih Turah. Velik čar je srečevati domačine in tuje planince ter navezovati stike z njimi in tako spoznavati njihov način razmišljanja, kako se lotevajo tur, kako imajo organizirano planinstvo v njihovih deželah itn. Dragocenih izkušenj, ki jih pridobimo v tujih gorah, je nešteto.
Vladimir Habjan: Čim višji so vrhovi, daljše ture bodo, saj so dostopi daljši. To je prva posebnost, druga je ledeniški svet, ki ga pri nas ne poznamo več. Še najbolj podobne našim razmeram so Karnijske Alpe. A že v Dolomitih in bližnjih Visokih Turah nas bodo presenetile poti, ki niso tako dobro markirane, kot smo vajeni pri nas, in lahko se bo zgodilo, da bomo tudi na označenih poteh imeli probleme z iskanjem prehodov. V ledeniškem svetu pa je tako ali tako poti težko vzdrževati, saj jih voda, sneg in led pogosto dobesedno odplaknejo. V tako priljubljenih gorah kot so Dolomiti, se bomo na feratah še počutili podobno kot pri nas na zavarovanih poteh, čim pa bomo stopili v svet, kjer ni uhojenih poti, bomo imeli opraviti z brezpotjem in alpinizmom. Na celo vrsto pomembnih vrhov bomo namreč morali krepko poplezati, saj lažjih pristopov pač ni. Pri nas je tako npr. v Martuljkovi skupini ali v Loški steni, s tem da so v Dolomitih višine čez 3000 metrov.
Bukla: Kateri od vzponov, predstavljenih v knjigi, so najbolj ljubi vama osebno in zakaj?
Irena Mušič Habjan: Najbolj so se mi vtisnili v spomin vzponi, kjer sem doživela kakšno zanimivo izkušnjo ali pa je bilo bolj naporno, kot sem pričakovala. Npr. vzpon na Olperer naj bi po moje potekal v suhi skali, z lepim poplezavanjem, pa je bilo na koncu kar sitno zaradi novega snega. Pizzo Badile ima čudovito kamnino, vzpon na Hohe Gaisl je bil naporen, ker je bil tudi tehnično kar zahteven, greben Stüdlgrat, ki se zaključi na vrhu Groβglocknerja, pa izjemno lep in razgiban. Najbolj uživam v skalnem plezanju, čeprav je včasih kar sproščujoče samo hoditi.
Vladimir Habjan: Pri meni velja pravilo, bolj se moraš potruditi za dosego nekega cilja, večjo vrednost ima. Prisegam na Dolomite, kjer je res za vsakega nekaj, od pristopov na vrhove, do ferat in plezalnih vzponov na najzahtevnejše tritisočake. Tura »grande course« je bila na Hohe Gaisl celo malo potovanje, ki ga zlepa ne pozabiš. Podoben je Dreishusterspitze, ki pa je tehnično lažji. Ture v Karnijskih Alpah imajo zaradi redkega obiska in odročnega sveta prizvok raziskovanja. Tam mi je bil posebej všeč Duranno. Prisrčne so Zillertalske Alpe, ki imajo lepo pokrajino, blage ledenike in sladkorčke, kot je Zigmundyspitze. Štiritisočak Piz Bernina je pika na i dolgega potovanja po Vzhodnih Alpah.
Bukla: Kako pa se je v tretjem tisočletju spreminjalo zanimanje za planinske vodnike? Kaj je zdaj drugače, kot je bilo pred petnajstimi, dvajsetimi leti?
Vladimir Habjan: Drugače je to, da je veliko informacij na svetovnem spletu, česar pred leti ni bilo. Na voljo so opisi, fotografije, videoposnetki. Dobiš informacije o kočah, dostopih, celo jedilnikih. Rezervacijo lahko opraviš kar po spletu. Vse deluje. Ne glede na to je v tujini na razpolago cela vrsta tiskanih vodnikov, ki pa so večinoma izbirni. Svoje čase so izdajali največ enciklopedične, to pomeni da so opisani vsi vrhovi in vsi pristopi določenega območja, kar pa danes ni več praksa, saj jih tako rekoč ne najdemo nikjer več. Podobno je pri nas, čeprav Planinska založba takšne vodnike še izdaja. V tujini so priročni mali vodnički posameznih območij, kjer so na kratko opisani posamezni vzponi z veliko simboli, da uporabnik hitro dobi vpogled v zahtevnost in značilnosti ture. Nekaj podobnega je tudi najin vodnik, kjer pa založnik Sidarta vseeno prisega na bogatejšo podobo in večji format z veliko fotografijami, ki potegnejo in zvabijo tako na turo kot k nakupu.
Bukla: Bosta s pisanjem o tujih gorah nadaljevala? Kateri je vajin naslednji skupni projekt?
Irena Mušič Habjan: Mogoče bom napisala kak članek za najstarejšo slovensko revijo, ki še vedno izhaja, Planinski vestnik. Skupni projekt pa je kot vedno vsak konec tedna, izbrati hrib, kjer še nisva bila.
Vladimir Habjan: Zadnje obdobje sva se osredotočila na bližnje Karnijske Alpe. Kot vedno ko greva v svet, kjer še nisva bila, si sproti piševa opise. Kdo ve, če nama bo to kdaj prišlo še prav, do zdaj nama je. Sicer sem si že pred začetkom vodnika po Alpah rekel, da imam pisanja vodnikov dovolj. A vedno me potem zvabi kakšna dobra ideja. Moja želja je še vedno tudi nova leposlovna knjiga. Ideje so, vprašanje pa je, če bo v bližnji prihodnosti za to tudi dovolj časa.
Bukla: Hvala za pogovor. In vso srečo na vajinih poteh!