»Bele pritlikavke nisem napisal, da bi ugajal.«
Po Telesih v temi (Aleph, 2013), romanesknem prvencu, nagrajenem s kresnikom, je Davorin Lenko izdal zbirko zgodb Postopoma zapuščati Misantropolis (Aleph, 2016), nominirano za nagrado novo mesto za najboljšo zbirko kratkih zgodb. Z romanom Bela pritlikavka (Cankarjeva založba, 2017) pa nadaljuje v smeri raziskovanja teles in telesnosti, a je zgodba tokrat vpeta v ljubezenski odnos med dvema junakoma, ki ne kažeta nikakršnega zanimanja za sodelovanje v svetu, hkrati pa vse zanimanje za življenje, pri čemer se njun odnos pokaže kot edina skupnost, ki ji želita pripadati. Njuna pripoved se odvija na dveh celinah in v treh državah (na kratko tudi v Ljubljani), zabeljena je z drogami in podložena z glasbo.
Bukla: Pet let je minilo od objave romana Telesa v temi, nagrajenega s kresnikom, romana Bela pritlikavka pa ste se menda lotili takoj, ko ste nehali pisati prvega. Za kakšen prehod je šlo?
Lenko: Prehod je bil precej »non-event«, vendar pa sem si že na samem začetku želel izziva. Ali drugače: nisem hotel napisati še enih Teles v temi, zato sem se omejil na (bolj ali manj) linearen potek zgodbe. Prav tako sem se želel odmakniti od postmodernističnih, poststrukturalističnih teorij, saj protagonista Bele pritlikavke nimata pojma o teh stvareh. Sta bolj … praktična tipa človeka.
S tem ko je Bela pritlikavka manj post-, meta- in inter- kot Telesa v temi, pa je v njej tudi skoraj sorazmerno več mene kot osebe. Temu se niti nisem mogel niti zares hotel izogniti. Dejstvo, ki sem ga sprejel in zaobjel ter delal na njem.
Bukla: Belo pritlikavko ste napovedali kot ljubezensko zgodbo in jo končno v romanu tudi udejanjili. Ob tej zgodbi pa se odvije še en ljubezenski odnos – med junaki in glasbo in s tem med vami in glasbo. Branje je ves čas podloženo s soundtrackom – referencami na številne metal in pop komade. Ljubezenski odnos in glasba, zakaj sta »svetišči«?
Lenko: To sta dve sferi, ki me neizmerno zanimata in tekom let (in dela) sta se začeli med sabo povezovati. Potem pa je tu še povsem praktični vidik: zakaj bi izumljal toplo vodo glede kakšnega občutja ali stanja, če je v neki skladbi to že odlično ubesedeno?
Komadi kot na primer The Reflecting God (Marilyn Manson), Unforgiven (Metallica) ali Snuff (Slipknot) so me vodili pri pisanju; k njim sem se vračal v trenutkih dvoma in negotovosti in nikdar me niso pustili na cedilu. Podobno nekateri kristjani pravijo za Biblijo: k njej se vračajo po nasvete, po vodstvo. Isti nameni, drugačne poti. Žal mi je le, da bo nekdo, ki so mu te glasbene reference (in angleščina) res popolna neznanka, zamudil določen del karakterizacije in motivacije obeh protagonistov. Ne veliko, pa vendar … Temu se zaradi narave teksta preprosto ni dalo izogniti.
Bukla: Večji del romana je v ospredju ženska junakinja, Maria – njen odnos do telesnosti, spolnosti, potomstva, družine. Prvi dve področji z zanimanjem raziskuje in skozi njiju sebe, tradicionalne družbene vloge pa zavrača. Ob tem artikulira slepo pego feminizma: »Feminizem zanima samo razmerje moči. Jaz pa si želim samo svobode.« Zakaj pot do svobode vodi skozi telesnost?
Lenko: Meditacija o telesih je pač ena izmed stvari, ki jih počnem v svojih tekstih. Pravzaprav ta nastopi pred dejanskimi teksti: v mojem imaginarnem, simbolnem ali celo metasvetu. Verjamem, da je bolj kot sredstvo (transporta) važna pot. In kot pisatelju se mi človeško telo zelo naravno riše kot ena izmed poti. To je, preprosto povedano, »moja stvar«, »my thing«.
Mario sicer čutim izjemno blizu. Vidim jo kot osebo, ki je hkrati izjem no ognjevita in zemeljska, materialistična – resnično ji je le to, kar lahko prime, kar lahko obdeluje, hkrati pa se hoče »izumiti na novo«, ne pripadati nobeni skupini ali ideji, vede ali nevede pa v svojem življenju išče tudi nekakšno duhovno komponento. V tem, menim, leži jedro njene ljubezenske zgodbe. Zaradi tega »duhovnega manka«, se je sploh sposobna odpreti ljubezni. In v tem je prisoten tudi obet njenega preseganja materializma.
In po premisleku … Iskreno povedano, niti ne vem, ali v tem zadnjem odstavku govorim o njej ali o sebi.
Bukla: Louis, junak Bele pritlikavke, ne more imeti spolnih odnosov: posledica zlorabe. Maria mu ponudi klavrno tolažbo: »Zaradi tega, kar ti je tisti model naredil, boš vedno moralni zmagovalec.« Ironiziranje statusa žrtve, ki jih je današnjik poln?
Lenko: Ne. Vsaj ne na zavedni ravni. Kot je prikazano na primeru Louisa, se z žrtvami ni »za zajebavati«. Ranjene zveri so pač izjemno nevarne – ljud je pa tudi. Mogoče pa se mi zdi še bolj pomembna neka druga replika, tista, v kateri se Maria sprašuje, kaj bomo »storili« z žrtvami. In pomembneje: »Kaj bodo one z nami?« Je pač tako, da se moralne zmage včasih čutijo izjemno klavrno; tolažilna nagrada za udeležbo.
Bukla: Roman je tudi sijajna upodobitev »belčkov«, kot jih imenujejo junaki oziroma kakor imenujejo sami sebe. Louis reče: »Vsi imajo svojo zgodovino aktivizma in študije, samo navaden belček tega nima. In to ga tepe. In to ga žre.« Kaj takšnemu »belčku« preostane? Iskanje moči v nasilju, kot to sprva počne Louis?
Lenko: Pogojno: da. Ampak ključna beseda je »sprva«. Mislim, da je iskanje moči ali smotra v nasilju in agresiji pač ena izmed faz, ki jih mora posameznik prebroditi, izkusiti, predelati, da postane polnejša, zrelejša oseba. Sam sem bil prav tak, prav tam. Večji del otroštva in najstništva so me zanimale samo raznovrstne nasilne vsebine: akcijski filmi, grozljivke, serijski morilci, ameriški wrestling … Da ne omenjam metalske faze, ki je prišla konec najstniških let in se potegnila krepko v moja dvajseta leta. Na neki način je ta roman tudi moje soočenje s temi (pogosto vsiljivimi) mislimi, impulzi, kar pa je rezultiralo v neki nenavadni stvari, ki se je nisem nadejal in bi jo najlaže opisal na primeru ikone in dela Marilyna Mansona. Ta denimo velja za (odvisno od tega, koga vprašamo) kar koli med zadrogiranim ekscentrikom na eni strani in malodane samim Antikristom osebno na drugi. A če podrobneje pogledamo, vidimo, da gre za izjemno ranjeno osebo, katere tragedija je to, da jo je nekaj pripeljalo tako daleč, da se v svoji umetnosti poslužuje tako ekstremnih sredstev in izrazov. Nenadoma se nasilje transformira v sočutje. Izjemno lep, krhek, a tudi boleč občutek. Hkrati pa moram priznati, da sem ga raje poslušal, ko sem ga dojemal še bolj črno-belo. Zdaj preveč boli.
Bukla: Ob prvem romanu – ravno zato, ker je bil prvi – niste vedeli, kakšne odzive pričakovati, kot ste povedali na nekaj mestih. Je ob drugem drugače? Če si priznanega kritika (še lahko) predstav ljamo kot nekakšnega varuha (malo)meščanskosti, kako bo po vašem sprejel roman, ki tematizira stanja primitivnosti, seks, nasilje, droge, umazanijo?
Lenko: No, prvič, upam, da je povprečni kritik prerasel 19. stoletje in ne deluje več v službi varuha (malo)meščanskosti. Odziv, ki so ga prejela Telesa v temi (pa tudi zbirka kratke proze Postopoma zapuščati Misantropolis), to nekako ugodno potrjuje. Ter drugič: občutek imam, da bodo šle kritike Bele pritlikavke v oba ekstrema. S tem sem – menim, upam – nekako sprijaznjen. Če kaj, Bele pritlikavke nisem napisal, da bi ugajal. To je zgodba, ki se je morala zgoditi. In če ob njej še vsaj malo uživamo – toliko bolje. (D. M.)