»Ta peterica je zgodovinski dogodek ...«
Orlando Uršič (1971) je že od ustanovitve pred več kot petnajstimi leti motor založbe Litera. Je leposlovni urednik, ki se razjezi, če mu kdo reče, da je Litera mariborska založba – čeprav je to res – saj nihče za kako drugo založbo, ki je denimo iz Ljubljane, ne reče, da je »ljubljanska«. Sam pravi, da je Litera slovenska knjižna založba, kar na svojstveno intenziven način tudi udejanja, saj je Litera v zadnjih letih postala izdajateljica pretežno slovenskih avtorjev, v katere Uršič iskreno verjame in jih išče, kjer se le da. Ta usmeritev se je letos še posebej obrestovala – Litera je imela med desetimi kresnikovimi nominiranci kar peterico svojih del (med petimi pa ima sedaj tri) – kar je bil več kot pravi trenutek za pogovor o njegovem videnju preteklosti, sedanjosti in prihodnosti slovenske knjige in založništva.
Rugelj: Založba Litera je imela letos med desetimi romani, nominiranimi za kresnika, kar pet predstavnikov. Kaj ste pomislili, ko ste izvedeli za to?
Uršič: Legendarni ameriški boksar italijanskih korenin, Rocky Marcianno, je v petdesetih dvobojih v karieri zabeležil petdeset zmag. Ob koncu kariere je izjavil, da je življenje sestavljeno iz porazov. Mislim, da vsi, ki delamo na področju knjige, beležimo več porazov kot pa zmag. Obseg prodaje knjig v panogi je padel na polovico, knjižni trg je v razsulu, sredstva za javno podporo področju knjige so od leta 2014 padla za 30 odstotkov, avtorji, ki imajo status samostojnih ustvarjalcev na področju kulture, so tako rekoč reveži, nimajo plačanega dopusta, nimajo regresa, nimajo bolniške, praktično so tlačani. Še dobro, da obstaja nekaj takega, kot je kresnik, da vsako leto vsaj opozori, da v Sloveniji obstajajo založbe in da obstajajo avtorji, ki ustvarjajo tisto, kar je v Nacionalnem programu za kulturo opredeljeno kot temelj slovenske države. Ta peterica je zgodovinski dogodek in ne pozabimo tudi to, da sta v maturitetnem branju za prihod nje leto dve knjigi iz založbe Litera, kar je tudi zgodovinski dogodek. Zame je to poplačilo za vztrajanje v predanosti uredniškemu delu, poplačilo za trenutke, ko človek kdaj zaradi razmer, v katerih deluje, obupa nad sabo. Predvsem pa sem slovenskim avtorjem hvaležen za zaupanje. Tudi tistima dvema, ki sta napisala svoj prvi roman.
Rugelj: Za trenutek se ozrimo v preteklost. Lahko morda v nekaj potezah zarišete nastanek in razvoj založbe Litera?
Uršič: Bili smo skupina študentov, ki je na ŠTUK-u prirejala literarne večere, in smo prišli na idejo, da bi ustanovili Študentsko založbo. In smo šli težit na Študentsko organizacijo za denar. Podprli so nas skoraj brez razmišljanja. Spomnim se, kako mi je marsikatera ljubljanska kulturna avtoriteta govorila, kaj boš imel v Mariboru založbo, saj jih je že v Ljubljani dovolj! Najbrž so Jožetu Košarju, direktorju in uredniku legendarne Založbe Obzorja govorili enako. Mislim, da mi ni treba opisovati, kaj je pomenila Založba Obzorja in kaj konec koncev danes pomeni Litera. A jaz sem vselej ne le verjel, ampak tudi delal, brez rezerve »sem nastavljal jajca in glavo«. Z leti sem pridobil zaupanje avtorjev, in ko imaš to, te ne more nihče knokavtirati. Če sem bil na začetku zaletav, sem se danes priprav ljen poučiti od drugih urednikov, založ nikov, teoretikov, poslušam jih, nič me ne boli ego, če me kaj naučijo.
Rugelj: Slovensko knjižno založništvo aktivno spremljate že dve desetletji. Katere so (bile) ključne spremembe v tem času? Kakšen je vaš pogled na stanje te panoge, ki je res v zadnjem desetletju doživela skrčenje na polovico? Ali vidite svetle točke in možnosti za njen pozitiven razvoj v prihodnje?
Uršič: Sam sem svojo založniško pot pričel z začetkom slovenske države. In spomnim se, kako sta se takrat politika in tudi gospodarstvo jasno opredeljevala za slovensko kulturo na splošno, pa tudi za knjižno založništvo. O javni (kot tudi zasebni) podpori v obliki donatorstva temeljem državotvornosti ni bilo dvoma. Jasno je bilo, da če imamo muzeje, galerije, gledališča, gradove itd., da imamo tudi založništvo in da je temu treba namenjati posebno pozornost. Knjiga je imela posebno mesto v Nacionalnem programu za kulturo, birokrati so iskali načine, kako knjigi, založbam in avtorjem pomagati. Neprijetno pa je bilo ob tem spremljati razglašanje tedanjih predstavnikov velikih založb (ki so v prejšnji državi imele status gospodarskih družb posebnega pomena, kar pomeni, da jih je država zelo ščitila!), da bo pa to zdaj biznis. Da jih ne zanimajo poezija, esejistika, humanizem »in podobna jajca«, pač pa da bodo od zdaj naprej delali biznis! In so za začetek potopili prav mariborsko Založbo Obzorja … Številni propadi teh gigantov so se končali z dejstvom, da je/bo država odkupila Mladinsko knjigo, ker bi sicer prišlo do katastrofe. Da je Modrijan moral zapreti svojo knjigarno, da je prodaja celotne branže padla na pol. Le zakaj? Očitno se bo treba sprijazniti, da knjige pač nikoli niso bile in ne bodo biznis. Seveda moramo tudi mi, založniki in knjigotržci, marsikaj pomesti pred svojim pragom, da ne bo pomote. Drugo pa je, če nas država po eni strani priznava kot izvajalce kulturnih programov v javnem interesu, s čimer nam pravzaprav priznava ranljivost in potrjuje, da knjige pač niso biznis, po drugi strani pa nam nastavlja ovire. S področjem knjige ravna kot svinja z mehom. Sredstva so se znižala, na subvencije čakamo tja do pet mesecev tekočega leta, honorarji so tik nad vodo in zdaj je Ministrstvo za kulturo (MZK) po dolgih letih obstoja JAK-a »ugotovilo«, da trenutni način izplačevanja subvencij založbam ni zakonit. 250 uradnikov, med njimi 7 pravnikov na MZK, je po desetletju dela ugotovilo, da moramo založbe programe, za katere naj bi v imenu javnega interesa prejele javno podporo, najprej izvesti, same poravnati vse stroške, šele potem pa lahko zaprosimo za delno subvencijo. Za letos se je sicer našlo neko kompromis no rešitev, a sprašujem se, koliko založb ima mož nost najprej vse plačati, šele potem zaprositi za subvencijo? Kaj to pomeni za revijalno produkcijo, kaj za DSP in Bralno značko? Katastrofo, zagotavljam.
Rugelj: Temelj knjižnega založništva so kakovostno domače in prevodno leposlovje ter komunikativna stvarna literatura in humanis tika. Je te vrste knjige po vašem mnenju še mogoče izdajati brez javne podpore?
Uršič: Teh knjig brez javne podpore ni. Tako kot gledališč, muzejev, galerij itd. brez javne podpore ni. Če torej država ne želi naroda »futrati« samo z ljubezenskimi romani, poceni duhovnimi priročniki itd., mora dati domačim avtorskim knjigam prioriteto.
Rugelj: Eno od zbirk domačih avtorjev Nova znamenja ste nedavno opustili. Kako to?
Uršič: Ko je dr. Robert Simonišek prejel Rožančevo nagrado za zbirko esejev iz te zbirke Trk prostorov, je niti v knjigarnah niti v knjižnicah niso hoteli imeti. V Londonu bi bila taka knjiga v izložbah najmanj en teden. Pri nas pač ne. Ker si to lahko privoščijo, ker je ene ustanovila, druge pa »kupila« država Slovenija. RTV me je povabil v neko oddajo v zvezi s tem, ker novinarka ne v knjigarnah ne v knjižnicah te knjige ni našla. Pa sem javno povedal kako in kaj. Nič se ni zgodilo. Takrat sem se odločil, da bom to zbirko za nekaj časa zamrznil, da vidim, ali bo to kdo opazil. Vi ste po dveh letih prvi, ki ste to omenili. Ukinjena ta zbirka ni, je pa zamrznjena.
Rugelj: V zadnjih letih ste se načrtno, za razliko od marsikoga drugega, usmerili v izdat no izdajanje slovenskega leposlovja. Zakaj?
Uršič: Ker se mi zdi smešno, da bi izdajal dvajset prevodnih knjig in tri, štiri slovenske, pa še to mainstream avtorje. In da bi se pri tem razglašal za pomembno slovensko založbo.
Rugelj: Kako izbirate avtorje za vašo založbo? Občutek imam, da sta na pohodu dve načeli: prvo je aktivno, torej vabljenje avtorjev z vaše strani, drugo pa dinamično, torej odzivanje na prispele ponudbe. Se motim?
Uršič: Ne motite se. Tako enim kot drugim namenjam enako spoštovanje. Vabimo jih in se odzivamo na njihovo pobudo.
Rugelj: Kako iščete in izbirate prvence?
Uršič: Ker je del Literine prepoznavnosti odkrivanje in plasiranje novih avtorjev, jih precej pride k nam. Velikokrat pa recimo kaka krajša besedila neznanih avtorjem preberem v Literaturi ali Sodobnosti, poiščem stik z avtorji in se pozanimam, ali imajo kaj več. Vselej me priteg ne en, dva detajla, potem pa je treba iz tega zgraditi knjigo. Izhajam iz besedila, ki ga imam pred sabo. Tam je treba iskati, ne pa po svojem uredniškem egu.
Rugelj: Slovenija bo leta 2022 častna gostja knjižnega sejma v Frankfurtu. Kako gledate na to? Vidite v tem kak izziv in priložnost za vaše avtorje in vašo založbo?
Uršič: Dokler država svojim založnikom, avtorjem, prevajalcem, lektorjem in tudi knjigotržcem ne bo uredila in omogočila normalnih razmer za delo na domačem trgu, se mi zdi ta Frankfurt »en velik nateg«. Mislim, da bi morali vsi mi Frankfurt 2022 bojkotirati, če država ne bo za 30 odstotkov povečala sredstev za področ je knjige in če ne bo omogočila človeš kih življenjskih pogojev slovenskim avtorjem s statusom samostojnih kulturnih ustvarjalcev.
Rugelj: Precej črnoglede misli. Kakšna pa je vaša osebna vizija za naprej?
Uršič: Osebno si želim, da bi doživel trenutek, ko bi odplačal kredit za stanovanje in poplačal lizing za avto. Da bi bili moji štirje otroci zdravi ter da bi se realizirali kot zadovoljni ljudje. Izračunal sem, da bi se to lahko »poklopilo« v istem času, ko bi dočakal penzijo. V tistem trenutku bi Literi lahko rekel: »Adijo, pa zdrava ostani.« Naj pridejo novi ljudje z novimi idejami. Do takrat pa upam, da se bo Litera vsaj malo približala tis temu, kar danes velja za nekdanjo Založbo Obzorja. To je bila tudi moja osebna zaobljuba Obzorjem ob njihovem pokopu. Obljubil sem, da bom naredil vse za to, da bo njihov duh in duh Jožeta Košarja živel naprej v Literi. Kdor se kaj spozna ali spomni, bo hitro našel vzporednice med tema dvema založbama.
Rugelj: Kaj bo v pomladno-poletnih dneh na vaši uredniški in kaj na bralni polici?
Uršič: Uredniško berem Boruta Goloba, roman z markantnim naslovom Pes je mrtev. Perfektna zadeva! Sicer pa berem preostalo peterico avtorjev v deseterici za Kresnika. Kakor koli obračam, mislim, da bi nas edino Möderndorfer lahko »knokavtiral«. Drugih se ne bojim.
S petimi avtorji iz založbe Litera, ki so se letos v veliki konkurenci (kar 172 romanov nosi letnico 2017) prebili v deseterico najboljših za nagrado kresnik, smo se pogovarjali o njihovem pisanju, bralcih, kaj jim pomeni nominacija za tako prestižno nagrado in drugo. Konec maja, ko zaključujemo to revijo je znano že tudi, da so se trije (Lipuš, Kardoš in Sosič) poleg Jančarja in Žabota prebili tudi med najboljših pet.
Florjan Lipu, Gramoz
»Nagrade in nominacije so lahko tudi starostni pojav, ko si dovolj dolgo na svetu, pač pridejo za tabo. Sam nerad govorim o svojih knjigah in svojem delu, ljubše mi je, če jih ljudje berejo in si sami ustvarijo mnenje. Knjiga Gramoz je nastala pod vtisom obiska Ravensburga v Nemčiji. Motivi druge svetovne vojne in usode koroških Slovencev pa se v mojih delih pojavljajo že ves ta čas. Se mi pa zdi, da se z Gramozom to delo na neki način zaokrožuje in končuje. Popisal sem svoj mali veliki svet. Želim si, da bi aktualna zgodba in posebnost jezika prepričala čim več bralcev, vseh starosti.«
Štefan Kardoš, Vse moje Amerike
»Kot učitelj književnosti in slovenščine ter hkrati pisatelj, ki lahko piše samo v prostem času, ponoči in med vikendi, sem vesel, da je moje pisanje opaženo. Glede na to, da je v lanskem letu nastalo več kot 170 romanov, vse kaže, da je slovenska pisateljska kondicija dobra. Če ne živiš v središču dogajanja, mislim, če nisi iz Ljubljane, so take nominacije edina pot, da avtor prejme vsaj malo pozornosti. Letos sem petič nominiran v deseterico (petič celo v peterico, za Rizling polko pa je Kardoš leta 2008 prejel tudi kres nika, op. ur.) in moj tokratni »roman v romanu« ima zdaj malo več možnosti, da prodre tudi zunaj domačega prekmurskega okolja.«
Anja Mugerli, Spovin
»Uvrstitev mojega prvenca med deseterico je bila zame v prvi meri presenečenje, hkrati pa tudi dobra referenca za nadaljnje delo in usmeritve. Kot predstavnica mlajše generacije piscev, sem vesela, da je Spovin, ki je bolj tradicionalna zgodba, naletel na dobre odzive tudi pri starejši publiki. Sicer me pri pisanju vedno zanimajo medčloveški odnosi, tokrat odnos oče-hči, zato sem se v zgodbi najbolj posvetila Arni, hčeri, ki ne more govoriti, lahko pa poje … Roman je bil kar velik izziv, saj se bolj domače počutim v kratih zgodbah, h katerim se zdaj tudi vračam.«
Sarival Sosič, Starec in jaz
»Vesel sem, da je bil roman opažen in da je doživel določeno pozornost. Biti med izbranimi je zame gotovo potrditev. Tudi založba Litera je bila veliko odkritje. Do literature razvija močno pripadnost in zavzetost. Ured nik Orladno Uršič je srčen in neposreden. Začutil sem, da do literature goji veliko spoštovanje. Moj roman je liriziran, ima nekoliko drugačno sintakso in zahteva bolj zbrano branje. Je intimna zgodba s poudarki na vztrajanju in veliki želji po učenju, tako glasbe kot umetnosti v celoti. Primerna se mi zdi za mlajše bralce, saj zahteva kar nekaj truda, predvsem bi znal biti zanimiv za tiste, ki berejo veliko, poglobljeno in strastno.«
Nataša Sukič, Bazen
»Vesela sem, da sem se že tretjič znašla med deseterico, tako zase, kot za založbo Litera, ki je letos res naredila preboj. Do zdaj je veljalo prepričanje, da je roman vendarle bolj moška disciplina, zato me veseli tudi, da počasi v ospredje vsaj malo vstopamo ženske avtorice in se naš odstotek med deseterico dviguje. Zadnje čase bolj redno sledim domači produkciji in zdi se mi, da je po kvaliteti povsem primerljiva s svetovno. Vsak moj roman je drugačen od prejšnjega. Tok ratna zgodba govori o treh odraščajočih prijateljicah, o prvem prebujanju erotike, prevpraševanju identitete, … in mislim, da je zaradi univerzalnosti aktualna za vse odrasle bralce.«