»Pri drami je dialog moje najmočnejše orožje!«
Dušana Jovanovića (1939) sem v živo prvič videl sredi osemdesetih let pred Slovenskim mladinskim gledališčem. Obut v visoke škornje je nam, gledalcem, ognjevito pojasnjeval, zakaj bomo morali počakati še pol ure na začetek njegove drame. Trideset let pozneje ima še vedno močan in sugestiven glas, eruptivno energijo in neusahljiv vir ustvarjalnosti, s katerim poslušalca prikuje na stol. Njegovo vsestransko literarno ustvarjanje se je (do zdaj) gibalo od dramatike (najbolj znan je sicer kot gledališki režiser) do esejistike (vmes je bila tudi kaka poezija), z njim pa smo se pogovarjali ob izidu knjige njegovih izbranih del z naslovom Boris, Milena in Radko, ki prinaša prerez njegovega polstoletnega dramskega dela.
Rugelj: Od vaše drame Norci (1963) do drame Boris, Milena in Radko je minilo skoraj natanko pol stoletja. Kako bi v tem času opredelili spremembe v dramatiki in v gledališču?
Jovanović: Podnebje, tehnologija, politika, ekonomija, umetnost in skladno s tem človeška družba se ves čas spreminjajo. V petdesetih letih, kolikor je preteklo od Norcev do Borisa, Milene in Radka, je naša materialna in duhovna krajina doživela take transformacije, da je tako rekoč neraspoznavna. Vedno novi časi spodnašajo, reciklirajo in presnavljajo stare resnice, mite, ideje, prakse in verovanja. Še nikoli doslej se ni zgodovina tako bliskovito prehitevala. Živimo v eri inovacij. Digitalizacija odpira okna v nove svetove, globalizacija ustvarja nova poslovna okolja, finančni kapital pa hipermetastaze profitov. Svet Velikega brata je na velikem osvajalnem pohodu: prisluškovalne agencije v službi gospodarjev sveta so sposobne razkriti najskritejše utripe človeškega uma in srca. Dolgotrajne krvave vojne s strahotno rušilnimi vojaškimi potenciali brišejo z obličja sveta nekoč uspešne države in narode. Ni več odmorov med prekopici, ni več časa, da bi se slika na zaslonu ustalila in razbistrila, da bi zajeli sapo in razmislili, kaj se je pravzaprav zgodilo in kaj to pomeni za svet, v katerem živimo. Sodobni človek se projicira ali v preteklost ali prihodnost ali pa išče svojo podobo v razbitem ogledalu shizofrenega časa. Vprašanje, kaj se dogaja z nami, kje smo in kdo smo, pa je ključno vprašanje, ki si ga dramatika in gledališče zastavljata od nekdaj. Edino to se v resnici ni spremenilo. Tehnični vidiki pisave in uprizarjanja pa se bohotijo, plastijo, mnogotijo. Ne bi znal opisati niti glavnih tokov teh procesov, kaj šele vseh obstranskih praks.
Rugelj: Vaše dramsko ustvarjanje se je raztezalo prek različnih konceptov dramskega pisanja od družbeno angažiranih prek družbenopolitičnih do intimno izpovednih dram. Zdi se, kot da ste s svojimi dramami skušali ves čas slediti duhu časa in svojega intimnega pogleda nanj. Kako se po navadi odločate za snov nove drame? Kje iščete motive in zaplete, iz česa gradite like in njihove motive?
Jovanović: Ja, vedno je neki sprožilni moment. Neki klopčič, ki se, ko potegneš nit, začne razpletati. Ali zapletati. Neka misel, ki me obseda, neki izjemen lik, neka situacija, neka ideja. V Osvoboditvi Skopja je to vprašanje, kako devetleten fant doživlja čas vojne. Vojno gledamo skozi njegove oči, skozi prizmo njegovih doživetij in občutkov. Njegov pogled postane pogled gledalca. V Karamazovih je to politična prevzgoja partijskega vernika, pranje s stalinizmom okuženih možganov, kar se pokaže kot metoda, ki je na moč podobna bolezni, ki jo poskuša ozdraviti. Živega človeka stre in izbriše. V Zid, jezero je to dvojna zanka usodne ljubezni in bolestnega ljubosumja, ki se je zadrgnila krog nepomirljivo sprtih zakoncev. Pri tem je bila ključna ideja, da Lidija in Rudi živita vsak v svoji polovici hiše, ki je na pol pregrajena z zidom. Sta skupaj in nista skupaj. Na videz živita v sedanjosti, v resnici pa je ta sedanjost še vedno njuna preteklost. V Boris, Milena, Radko je to moment, ko se poročena, 66-letna igralka nenadoma do ušes zaljubi. Kaj zdaj in kako naprej? Kdo sta njena partnerja, kakšna je dinamika njunih odnosov in kako se vse skupaj razplete? In tako naprej – da ne razlagam vrtilnih momentov vseh besedil iz pričujoče zbirke. Vsaka drama ima zgodbo. Zgodba se zaplodi v zanosu nekega trenutka in dopolni skozi proces pisanja.
Rugelj: V vsem tem času ste več svojih dram tudi režirali. Kako bi opredelili razliko med režiranjem svojih dram in pa tistih, ki so jih napisali drugi?
Jovanović: Ni bistvene razlike. Veste zakaj? Zato, ker je režija neke vrste ponovno pisanje besedila. Režiser, ki v svoji glavi besedila ne napiše ponovno, ni ustvarjalno opravil svojega dela. Pri tem seveda ne more delati razlike med besedilom, ki ga je napisal kdo drug, in tistim, ki ga je napisal on sam. To ponovno pisanje predpostavlja popravke besedila, črtanja, tudi radikalna črtanja celih prizorov in morda celo drugačno montažo besedila. Ali pa vsaj vsebinsko nadgrajevanje drame v interpretaciji, ki potencialno pripelje do novih poudarkov in pomenskih odtenkov na eni in situacijskih rešitev, ki se odmikajo od avtorskih predlogov, na drugi strani. Do te filozofije sem prišel postopoma, v dolgem in včasih tudi mučnem procesu emancipacije. Ni se lahko odcepiti od svojega avtorskega brata dvojnika. Ta proces se je de facto dopolnil in radikalno realiziral šele z režijo igre Boris, Milena, Radko.
Rugelj: Čemu ste bolj zavezani: režiranju dram ali njihovem pisanju? Zakaj?
Jovanović: Teater je zame celota. Ko pišem, si stvar predstavljam v prostoru, v situaciji, v gibanju, v slikah. Slišim glasove in slišim tišino. Vidim obraze in vidim grimase. Vidim svetlobne atmosfere in vidim zamračitve. Kaj je to drugega kot režija? Prva režija, režija v glavi. In ko režiram na odru, tokrat kot najeti režiser krstne uprizoritve, spet pišem in občasno tudi igram. Zelo rad igram. Igram doma, za mizo, ko analiziram besedilo, in včasih tudi na odru, ko igralcem nakazujem, v katero vsebinsko smer bi rad zasukal prizor. Uživam, ko se mi igralci smejejo, ker to razumem kot pohvalo. In dober igralec počne natančno isto kot dramatik in režiser. On v svoji glavi tudi piše in režira besedilo. Ti trije akterji se ukvarjajo s popolnoma istimi stvarmi, čeprav je navzven videti, da so hudo specializirani in da vsak dela le svoj posel. Ampak predstava je kolektivno delo celotnega tima, in šele ko se vsi prispevki zlepijo v celoto, je uprizoritev uspešna.
Rugelj: Večina vaših dram je izšla tudi v knjižni obliki, kar ni nujno značilno za slovensko dramatiko. Ste si za to prav posebej prizadevali ali je prišlo do tega bolj samo od sebe? Kakšen odnos imate do drame, ki je v osnovi živo literarno delo, v pisni, tiskani formi?
Jovanović: Tiskana drama ni ravno popularno branje. Naklade so nizke, kljub temu pa se zgodi, da kar nekaj izvodov obleži v skladiščih. Tudi nagrajene drame in odrske uspešnice ne gredo bistveno laže v promet. Nisem še doživel, da bi moja drama postala knjižna uspešnica. Priznam, zelo zavidam kolegom, ki pišejo prozo. Vseeno pa mislim, da si dobro napisana igra zasluži knjižno objavo. Tudi pri nas so dramske edicije kulturni standard založniških hiš, ki se zavedajo pomena dramske produkcije za nacionalno kulturo. Naši dramski klasiki so obvezno šolsko berilo, razvejena slovenska gledališka produkcija – sicer bolj poredko, a vendarle – sega po izvirnih domačih igrah, dramsko pisanje je osnova za filmsko, radijsko in televizijsko scenaristiko, tiskane izdaje pa so tudi pogoj za prevajanje naših iger v tuje jezike. Moja dela so objavljena v številnih jezikih, bodisi v samostojnih izdajah ali pa v antologijah slovenske in jugoslovanske dramatike. Skratka, smotrno in lepo je imeti knjigo. Ponosen in vesel sem tudi ob izidu pričujočega zvezka izbranih dram, ki ga je zasnoval in uredil Zdravko Duša.
Rugelj: Poleg dramskega ustvarjanja imate tudi bogato publicistično, esejistično kariero. Kaj vam pomeni tovrstno delovanje? Aktivno poseganje v družbenokulturni prostor še na drug način? Realno delovanje v primerjavi s »fiktivnim«, ki ga ponujajo drame? Ali kaj drugega?
Jovanović: Slovenščina ni moj materni jezik. In dolgo časa sem se prekleto mučil s pisanjem. Še danes nisem prav vešč slovenskega jezika. Če bi znal napisati dober roman, bi bil srečen, ampak proza je zame enostavno pretežek zalogaj. Dramska forma mi bolj ustreza, ker premi govor dopušča izražanje v kratkih, jedrnatih, udarnih, dobro zaokroženih replikah. Dialog je moje najmočnejše orožje. V drami praviloma ni prvoosebnega pripovedovalca ali njegovega pooblaščenega portparola. Celo v monologu avtorja tako rekoč ni mogoče identificirati kot govorečo osebo. Avtor je skrit v množici dramskih likov. Povsod je in nikjer. Razcepi se, porazgubi v premem govoru, ki ne dopušča dolgih meditacij, intelektualiziranja, opisov atmosfere, opisov življenjskega vrveža in barvitosti, podrobnega poročanja o okoliščinah, času in strukturi resničnih ali izmišljenih dogodkov. Kompozicija drame mora imeti nenehno pred očmi rdečo nit, drveti mora po strugi hudournika proti svojemu koncu, roman se lahko po mili volji razleze čez čase in prostranstva. Drama lahko govori o celem življenju, ampak v ravni realnega časa traja smo par ur. Pisanje esejev je zame predvsem nadomestek za pisanje proze. Esejistika je moj način orientiranja v času in prostoru, raziskovanja, kje sem in kdo sem, malo pa tudi spoznanja, da lahko mislim samo, kadar pišem. Ko ne pišem, nič ne mislim. Ali pa samo mislim, da nič ne mislim.
Rugelj: V knjigi izbranih iger z naslovom Boris, Milena in Radko lahko beremo prerez polstoletnega ustvarjanja. Ste z njim zadovoljni? Ste uresničili tiste projekte, ki ste si jih intimno najbolj želeli? Ali je ostalo še kaj, kar ni postorjeno?
Jovanović: Na vsa vprašanja, vključno z zadnjim, ponižno odgovarjam: da. Nisem še opustil upanja, da bom napisal berljiv roman.
Rugelj: Lahko poveste še kaj o svojih prihodnjih projektih?
Jovanović: Rad bi napisal filmski scenarij na podlagi knjige, ki jo snuje Mitja Čander o svojem vidnem hendikepu. To je tema, ki me fascinira. To bo zgodba o mladem Tereziasu, o junaku, čigar junaštva se ne opazi, o inteligentnem zmagovalcu.