Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 35 €
041 670 666(pon.-čet.: 8.30-16.00, pet.: 8.30-14.30)
0
Intervjuji Bukla plus

»Nobena družba ne more napredovati, če ne spoštuje svoje lastne zgodovine!«

Samo Rugelj, foto: Borut Krajnc, Bukla 107-108, 4.2.2015

»Nobena družba ne more napredovati, če ne spoštuje svoje lastne zgodovine!«

Vesna V. Godina je profesorica antropologije in ena najbolj dejavnih intelektualk zadnjega obdobja v Sloveniji. V svoji knjigi Zablode postsocializma, ki bo nedvomno postala eno od obveznih branj letošnje pomladi, brezkompromisno analizira družbeni razkroj Slovenije v času po njeni osamosvojitvi in v času krize, pri tem pa izhaja iz antropoloških temeljev in se tranzicijske Slovenije loti kot nekakšnega antropološkega terena. To pomeni, da pri analizi izhaja tako iz citiranja antropoloških klasik kot iz ugotovitev na terenu, ki si jih je pridobila s številnimi intervjuji. Z njo smo se pogovarjali tik po izidu knjige.

Rugelj: Kakšne so ključne razlike med ekonomskim in antropološkim preučevanjem ekonomskega življenja?

Godina: Prva ključna razlika je, da je v antropologiji ekonomija videna kot določena z vsakokratnimi kulturnimi, zgodovinskimi in socialnimi razmerami, ne pa kot nekakšna naddružbena sfera, v kateri vladajo objektivni zakoni, ki so za vse družbe isti, kot je to pogosto v ekonomiji. Druga ključna razlika je razumevanje odnosa med ekonomijo in družbo: v antropološki perspektivi je ekonomija podrejena družbi, ji služi za njeno preživetje, in je, če hočete, s strani družbe instrumentalizirana, kar je nasprotno od razumevanja odnosa med ekonomijo in družbo, ki prevladuje v ekonomiji. Tam se družba podredi ekonomskemu in se ureja oz. instrumentalizira skladno z ekonomskimi cilji. Ta logika je lepo vidna pri varčevalnih ukrepih, ki vodijo v destrukcijo družbe le zato, da se doseže neki ekonomski cilj. Tretja razlika je, da se v antropološki perspektivi dobro stanje družbe ne meri z ekonomskimi kazalniki, ampak z dobrobitjo njenih članov, npr. z odsotnostjo lakote, revščine.

Rugelj: Procesi družbenih sprememb v postsocialističnih družbah po ugotovitvah antropologov teh družb niso spremenili v družbe razvitega kapitalizma zahodnega tipa. Po njihovih ugotovitvah je v njih do uveljavitve kapitalizma sicer prišlo, a gre za nov tip kapitalizma.

Godina: Res je, v postsocialističnih družbah je prišlo do uveljavitve t. i. neokapitalizma, ki se bistveno razlikuje od kapitalizma v razvitih kapitalističnih družbah. Ključne razlike zadevajo uveljavljanje razmer, ki so na Zahodu nepredstavljive: v primerjavi z Zahodom so se do nezamisljivih in nesprejemljivih razsežnosti povečale podplačanost delovne sile in njena eksploatacija ter brezpravnost zaposlenih, ki so ostali brez vseh pravic, ki so na Zahodu samoumevne, tudi brez pravice do sindikalne organiziranosti (članom sindikatov lastniki v postsocializmu odkrito grozijo, sindikalisti so pogosto odpuščeni itd.), povečala se je brezposelnost, skrajšala življenjska doba, naraslo je število ljudi, ki umirajo za boleznimi, ki so na Zahodu rutinsko ozdravljive, milijoni ljudi so umrli od lakote, prostitucija se je razrasla in postala sprejemljiva strategija preživetja, mladi na ilegalnem trgu prodajajo svoje notranje organe itd.

Rugelj: Zakaj je prišlo do tega?

Godina: Do tega je prišlo, ker so se postsocialistične družbe po padcu socializma umestile v obstoječi svetovni kapitalizem kot nove periferije oz. kot kolonije novega tipa, ki jih sama imenujem neoneokolonije. Same so sicer načrtovale umestitev v skupino razvitih kapitalističnih držav, pri tem pa niso razumele, da države v centru ter multinacionalke narekujejo igro tako, kot to ustreza njim. Njim seveda ni ustrezalo, da bi postsocialistične družbe postale države, ki bi jim konkurirale pri delitvi profita, ki ga ustvarja današnja svetovna kapitalistična ureditev. Postsocialistične družbe so svojo naivnost plačale z nepovratno umestitvijo v položaj neoneokolonij, kar se lepo kaže v uničenju lastne industrije in lastnega agrarnega sektorja. Za Zahod so zanimive ne kot proizvajalci, ampak kot potrošniki. In kot področja podplačane delovne sile, bega možganov, prostitucije, nakupa notranjih organov ipd.

Rugelj: Katera je torej ključna ugotovitev antropoloških študij postsocializma?

Godina: Ključna ugotovitev poleg že naštetega je ta, da je v postsocialističnih družbah kriza, v kateri so se znašle, rezultat neustreznega načina vpeljevanja kapitalizma. Namesto da bi zahodne rešitve prilagodile lastnim že obstoječim socialnim in političnim institucijam ter lastnemu socialnemu, kulturnemu in zgodovinskemu kontekstu in kapitalu, so ukinjale lastne nativne institucije in prakse, češ da gre za ostanke socializma, in jih nadomeščale z uvoženimi. To pa je tista praksa, ki v vseh družbah vodi do socialne, ekonomske, politične in moralne krize. To antropologi poznamo iz številnih nekdanjih kolonij, vemo pa tudi to, da je vpeljava kapitalizma uspela le tam, kjer je bila prakticirana po logiki indigenizacije.

Rugelj: Zakaj je problematična težnja po opustitvi lokalne socialistične zgodovine, ki smo ji bili priča v Sloveniji?

Godina: Antropologi so ugotovili, da družbene spremembe, ki temeljijo na diskontinuiteti z lastno preteklostjo, kakršna koli že je bila, družbo pahnejo v krizo. Antropologi postsocializma so tako ugotovili, da je recept za uspešni postsocializem naslednji: manj kapitalizma počasnejše socialne spremembe več socializma več kontinuitete z lokalno zgodovino.

Rugelj: V tem smislu navajate, denimo, primer prehoda tradicionalne japonske družbene ureditve v kapitalizem in ugotavljate, da kljub temu da ima Japonska eno največjih gospodarstev na svetu, med njimi skoraj ni najbogatejših ljudi. Kaj nam to pove o japonski poti v kapitalizem in njihovi modernizaciji od sredine devetnajstega stoletja naprej?

Godina: Japonska je šolski primer indigenizirane modernosti. Japonska se je spremenila iz fevdalne v kapitalistično družbo tako, da je uvažala zahodne rešitve in institucije, ki pa jih je prilagajala lastnemu družbenemu ustroju in lastni kulturi. Zato Japonska nima zahodnega, ampak japonski kapitalizem. Ta kapitalizem je ohranil kontinuiteto s številnimi tradicionalnimi elementi japonske kulture in socialne organizacije, npr. s tradicionalnim japonskim gospodinjstvom ie, ki je ostal model socialne organizacije tudi v največjih podjetjih, z vrednotami samurajske etike, s tradicionalnim paternalizmom, kolektivizmom itd. Ta kontinuiteta s preteklostjo je bila tista, ki je Japonski omogočila izjemno hiter in učinkovit prehod v razviti kapitalizem. Japonski kapitalizem je ostal kolektivističen, kar pomeni, da lastniki in menedžerji razumejo, da je cilj podjetja preživetje vseh zaposlenih, ne pa njihovo individualno bogatenje. Prav zato med najbogatejšimi ljudmi na svetu ni Japoncev.

Rugelj: Kaj se je torej, gledano antropološko, dogajalo v Sloveniji po letu 1991? Kaj je šlo narobe, sploh v kontekstu slovenske družbene preteklosti od staroslovenskih časov in župe ter hube pa vse do kresij in zakona o zaščiti kmetov (leta 1932) in naprej? Katere so značilne zgodovinsko izoblikovane slovenske družbene matrice, ki bistveno določajo tudi današnje procese v slovenski družbi? Kako se v slovensko družbeno stvarnost na primer vpenja arhetip Martina Krpana?

Godina: Ključna napaka je bila, da se je slovenski postsocializem gradil na diskontinuiteti s preteklostjo. To je bila politično in ideološko motivirana odločitev, ki je vodila v destrukcijo v vseh sferah družbe, saj je kršila tisto pravilo, ki ga je Morishima ubesedil v stavku, da nobena družba ne more napredovati, če ne spoštuje svoje lastne zgodovine. Mi je nismo. Zato ker smo jo politično kriminalizirali in zlorabljali. V tej zlorabi so bila zgodovinska dejstva falsificirana, saj so se kot ostanki socializma prikazovale temeljne matrice slovenske socialne organizacije, ki so se vzpostavile že stoletja, morda že tisočletje prej, kot so npr. kolektivzem, egalitarnost, nedopuščanje socialnih razlik, neposredna demokracija ipd. Skozi zgodovino se je namreč pri Slovencih kot enota preživetja uveljavil kolektiv, ki je imel obliko domačije. Zgodovinsko se je torej uveljavilo preživetje kolektiva kot temeljna logika socialne organizacije, kar je povezano tako s socialnim partikularizmom kot temeljnim socialnim načelom delovanja Slovencev kot tudi s preživetjem kot najpomembnejšo vrednoto in kriterijem razsojanja.
Kot širši preživetveni kolektiv se je uveljavila skupnost domačij na isti lokaciji, torej soseska in/ali hubna vas. Ta logika je povezana še z nekaterimi drugimi značilnimi slovenskimi matricami. Zemlja v hubni vasi je bila razdeljena na način, da posamezni kmet ni mogel do svojega kosa zemlje, ne da bi ob tem uporabil zemljo drugega. Zato se je bilo treba o delu na zemlji skupno dogovarjati. V tem leži zgodovinski temelj neposredne demokracije in značilnega libidinalnega ustroja, ki je znan kot orientiranost v druge.
Zgodovinsko se je uveljavila praksa, da morajo širše socialne in politične enote – zemljiško gospostvo, država – pomagati kmetom, kadar sami ne zmorejo preživeti. To so stoletja tudi počele, saj si niso mogle privoščiti, da bi kmetje umrli od lakote, ker bi s tem izginila »hubna substanca«, od katere so bile preživetveno odvisne. Zato med Slovenci danes slovenska država, ki jemlje, namesto da bi dajala, ne more dobiti legitimnosti.
Po preživetveni logiki pa je bil oblikovan tudi pravni red. Logika »Dajmo se zmenit!« je bila stoletja temeljni pravni ustroj slovenskega socialnega sveta. Formalni pravni red države dolgo ni obstajal, ko pa je začel obstajati, so ga Slovenci razumeli kot sekundaren in neobvezujoč. Upoštevalo se ga je le, če je bil skladen z dogovori. V tej luči je bila kršitev zakonov samo umevna, še posebej, če je šlo za preživetje. To logiko pooseblja Martin Krpan.
Vse te matrice – preživetje kot temeljna logika delovanja, kolektivizem, partikularizem, razumevanje države kot podporne instance, dogovarjanje kot način reševanja problemov, razumevanje pravne države kot neobvezujoče in sekundarne, samoumevnost kršenja pravnega reda, če gre za dogovore in preživetje – so ostale delujoče matrice tudi v današnji slovenski družbi.

Rugelj: V knjigi ugotavljate, da privatizacija v postsocialističnih družbah ni bila le ekonomski ukrep, ampak je imela vrsto ideoloških in drugih dimenzij. Kakšno je vaše mnenje o dosedanji privatizaciji v Sloveniji in kaj menite o njenem nadaljevanju?

Godina: Za privatizacijo v Sloveniji velja, kar so ugotovili antropologi postsocializma za druge postsocialistične družbe: da je namreč eden od izvorov ekonomske, socialne, politične in moralne krize v postsocialističnih družbah. Kljub razlikam v izvedbi v nobeni državi ni bila ustrezno indigenizirana, in ker je bila povsod predvsem ideološki ukrep, ni prinesla ekonomskih in socialnih rezultatov, v imenu katerih je bila vpeljana. Poleg tega pa je bila tudi ključni ukrep umeščanja postsocialističnih družb v položaj neoneokolonij. Kot v vseh kolonijah je zmanjšala zmožnost postsocialističnih držav, da bi odplačevale svoje dolgove in poskrbele za javno zdravstvo, šolstvo in druge potrebe svojega prebivalstva, saj so se dobički državnih podjetij namesto v državni proračun začeli zlivati v privatne, pogosto tuje žepe. Zato sem proti privatizaciji najbolj dobičkonosnih slovenskih podjetij. A hkrati za vpeljavo učinkovitega upravljanja le-teh. Za to, kako se to dela, ni treba po nasvete v tujino. Imamo svoje indigene uspešne primere, npr. Krko.

Rugelj: Kot eno bistvenih stvari, ki so zdaj glede na slovensko preteklost narobe kodirane, navajate zaprtost odločanja, torej to, da lahko odločajo le »oni« (oblast, država, vodilni, lastniki itd.), kar je po avtomatiki videno kot ena ključnih napak današnje slovenske družbene ureditve.

Godina: Res je, glede na zgodovinsko vzpostavljeni obrazec odločanja je predstavniška demokracija v Sloveniji obsojena na neuspeh iz več razlogov. Najprej zato, ker ji velik del ljudi odreka legitimnost. Moji opazovanci redno trdijo, da to, kar imamo, ni nobena demokracija, ker lahko odločajo le enkrat na štiri leta. Drugi problem je, da je ta sistem del pravne države, ki je videna kot neobvezujoča sfera dogovarjanja. Tretji problem je, da je ta sistem odločanja postal sredstvo za doseganje partikularizmov posameznih političnih strank in skupin, ne pa sredstvo za reševanje problemov. Če gledate prenose iz parlamenta, je to jasno: poslanci večino časa porabijo za medsebojno obračunavanje, ne pa za reševanje problemov. In četrto: zaradi dis kontinuitete z vzpostavljeno zgodovinsko matrico ta sistem blokira tisti človeški potencial, ki bi ga bilo treba za izboljšanje stanja v slovenski družbi aktivirati, ne pa blokirati.

Rugelj: Domačijska logika družbene organizacije je po vašem mnenju ostala prevladujoča tako v socializmu kot tudi v postsocialistični Sloveniji, kar vidite tudi kot razlog, da zahteve po nagrajevanju in stimuliranju kakovostnega dela ostajajo le na papirju. Kako to preseči?

Godina: Tega ni mogoče preseči ne hitro ne z ukrepi, ki jih uvajamo danes. Kar bi bilo mogoče storiti, je uveljaviti avtonomijo preživetvenih enot, ki so še vedno organizirane po domačijski logiki, in prepustiti njenim članom, da dogovorno oblikujejo pravila za nagrajevanje uspešnejših, ki bi jih morali tudi sami izvajati in nadzirati. To bi spet uveljavilo red in nadzor, kajti proti lastnemu preživetvenemu kolektivu Slovenec ne gre, pravila, sprejeta in nadzorovana na ta način, pa ne morejo biti izigravana več kot do določene mere, saj vsak v preživetvenem kolektivu ve, koliko je drugi delal, kako dela, kdaj je kršil pravila, kakšne kršitve so to bile itd.

Rugelj: Podobno je po vašem mnenju v krizi z domačijsko logiko morale. Kakšna je ta po vaši oceni? Kako se proti njej boriti in kaj spremeniti, če sploh?

Godina: Domačija kot preživetvena enota je v vseh družbah, v katerih se je uveljavila – in teh družb je veliko, praviloma gre za vse kmečke družbe, sem je sodila tudi tradicionalna Japonska – , povezana z izoblikovanjem značilne domačijske preživetvene morale, v kateri je najvišja vrednota preživetje vseh članov domačije. To se dosega z združevanjem dela in proizvodov dela članov domačije in z delitvijo proizvoda po potrebah članov domačije. Ker se preživetveno nagrajuje članstvo v skupini, ne pa količina in kakovost dela, ta logika spodbuja pripadnost in dobre odnose, ne toliko dela. Kar pa ne pomeni, da ta morala ni ekonomsko učinkovita. Ta morala zaradi močne pripadnosti preživetveni skupini omogoča visoko motiviranost delovne sile, če in ko gre za izboljšanje položaja celotne preživetvene skupine. Japonci so ta tip morale odlično ekonomsko uporabili. Naknejeva celo meni, da je ta tip morale ena primerjalnih prednosti japonskega kapitalizma pred zahodnim. Zato menim, da bi se bilo boriti proti njej nesmiselno, čeprav mi domačijska morala, enako kot domačijskost sploh, ne leži. Morali bi jo učinkovito uporabiti.

Rugelj: Kaj torej storiti v naši prihodnosti? Tu citirate Veljka Rusa, ki predlaga: »Namesto socializma potrebujemo egalitarni kapitalizem. Delavci naj bodo udeleženi pri dobičku, uvesti moramo torej delavske delnice. Vsem nezaposlenim pa ostane temeljni državljanski dohodek. To je vse.« A kako »delavske delnice« vpeljati v sedanji kapitalizem in podjetja, ki so v zadnjega četrt stoletja nastala iz nič z avtonomno podjetniško pobudo?

Godina: Res je, na ravni teorije alternative so. Če so te danes sploh še uresničljive tudi v praksi, pa je drugo vprašanje. Če ostaneva v okvirih kapitalistične ureditve, je tisto, kar je mogoče narediti, začeti cepiti zahodne rešitve na tradicionalne slovenske socialne matrice. Ob tem je treba tudi v konkretnih primerih upoštevati konkretne kontekste. Podjetje, ki je bilo izgrajeno v socializmu, seveda ni isto kot podjetje, ki je nastalo v postsocializmu iz nič z avtonomno podjetniško pobudo. A zdi se mi, da Slovenci ne bi imeli težav z upoštevanjem teh in drugih razlik v konkretnih situacijah. Ta logika je namreč skladna z že omenjeno logiko socialnega partikularizma.

Rugelj: Kakšne pa so po vašem mnenju makromožnosti prihodnjega položaja Slovenije in njene umestitve v širši družbeni prostor?

Godina: Te so v osnovi tri. Prvo predstavlja nadaljevanje poosamosvojitvene logike, kar pomeni, da se bo iz Slovenije še naprej iztekal dobiček, da se bo nadaljeval beg možganov, Slovenija bo še naprej ne proizvodna, ampak potrošna lokacija, ekonomsko, politično, pravno in upravno odvisna od kapitalskih centrov. Če se bodo ti trendi nadaljevali – in politična elita dela vse, da bi se nadaljevali kar se da uspešno za kapitalske centre – , to za Slovenijo pomeni prihodnost brez dobička, kapitala, možganov in dela. Ta prihodnost pa je že znana: imenuje se revščina.
Druga slovenska alternativa je izstopiti iz položaja neoneokolonije. S tem bi se ustavili procesi siromašenja Slovenije. Teoretično je tak izstop mogoč na dva načina. Prvi je izstop iz EU z osamitvijo in samooskrbo. Te rešitve večina Slovencev verjetno ne bi podprla, ker bi pomenila radikalno poslabšanje njihovega osebnega položaja, čeprav bi na dolgi rok pomenila boljšo prihodnost za njihove otroke od tiste, ki jim je namenjena v sedanji ureditvi. Druga teoretična možnost izstopa pa je tista, o kateri razpravlja svetovna levica in se imenuje reformiranje ali odprava sodobne svetovne kapitalistične ureditve. V tej rešitvi Slovenija deli položaj in usodo preostalih kolonij in držav na periferiji. V tej različici je Slovenija le nekakšna kolateralna žrtev poteka globalne zgodovine.

Rugelj: Upajmo, da se uresniči najboljša od vseh možnosti.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...