»Lisbeth Salander, kot vedno, ukrepa v svojem lastnem tempu ...«
Ob izidu prevoda zadnjega romana v seriji Millennium, ki jo je zasnoval Stieg Larsson, je s prevajalko Danni Stražar nastal kratek intervju. Danni je rojena na Švedskem slovenskim staršem, a se je z bratoma in mamo vrnila v Slovenijo, tukaj hodila na osnovno šolo in ohranila stik s slovenskim jezikom. Po zaključeni Pedagoški fakulteti se je vrnila na Švedsko, kjer se je po študiju švedščine na Univerzi v Lundu začela ukvarjati s prevajanjem. V času od 2007 do danes je prevedla iz švedščine v slovenščino vrsto romanov. Najbolj znan je gotovo prvi, katerega avtor je Stieg Larsson – Moški, ki je sovražil ženske (bolj znan pod naslovom Dekle z zmajskim tatujem). Zadnji roman Dekle v pajkovi mreži je na podlagi že zasnovanih likov Stiega Larssona napisal David Lagercrantz.
Bukla: Zanimivo je, da Larsson v svojih romanih večkrat omenjal Piko Nogavičko, ki ga je očitno očarala. Njegova glavna junakinja Lisbeth Salander se pri reševanju težkih življenjskih položajev zanaša predvsem nase in ne na obstoječe državne službe. Pri tem je očitna težava v slabi komunikaciji med žrtvijo in uradniki, ki se obnašajo pokroviteljsko in ne prisluhnejo zares tistemu, ki išče pomoč. Kako ti vidiš Lisbeth?
Stražar: Res je, da jo (Piko Nogavičko, op. a,) je veliko omenjal. Tako se v tem delu Lisbeth profesorju Balderju predstavi kot Pika, svoje stanovanje pa poimenuje V. Kulla, kar v prevodu pomeni vila Čiračara. Vzporednica s Piko Nogavičko je dejansko zelo očitna, če ju začneš globlje povezovati. Lisbeth Salander je prav tako upornica, samostojna, pravičniška v smislu, da opazi krivice in jih želi popravljati. Poleg tega pa je tudi pri njeni fizični moči opaziti vzporednice – ob tem da trenira boks, je skorajda neuničljiva. Svojo telesno moč uporabi vedno le v obrambi, če se znajde v podrejenem ali ponižujočem položaju, ob tem pa se nikogar ne boji, saj ne prizna šibkosti. Vendar ne gre le za fizično moč, saj Lisbeth obvlada tudi računalniški svet, v katerem zanjo ni nobene ovire – je izjemna hekerka, ki izbrskane podatke uporablja izključno za boj proti kriminalu. Tako kot pri Piki Nogavički jo je usodno oblikovalo njeno otroštvo, ko je zase skrbela dejansko sama, saj je sistem zatajil na celi črti.
Bukla: Kakšna je sodobna Švedinja oz. njeno počutje in položaj v družbi, ki jo imamo za naprednejšo in bolj emancipirano?
Stražar: Sicer je res splošno znano, da je Švedska ena najbolj enakopravnih držav na svetu, vendar, kot sami pravijo, je na tem treba narediti še veliko. Opozarja se na določeno diskriminacijo glede plač in zasedanja visokih položajev, ki so še vedno bolj v moških rokah. Poleg tega imajo ženske zaradi nege in vzgoje otrok krajši delovnik (50 %, 75 %, 80 % delovnik), kar posledično zanje pomeni nižjo plačo in manjšo pokojnino. Na tem področju, pravijo, bo treba še veliko narediti.
Bukla: Zaupajte nam, o čem govori zadnje nadaljevanje Millenniuma?
Stražar: Časopis Millennium je dobil novega delničarja in zlobni jeziki namigujejo, da je Mikaela Blomkvista povozil čas, saj naj bi bil konec z njegovim novinarskim delom kot tudi medijskim uspehom. Neke noči profesor Frans Balder, vodilni na področju raziskovanja umetne inteligence, telefonira Mikaelu Blomkvistu in trdi, da ima podatke o ameriški obveščevalni službi, ki bodo pretresli svet. Poleg tega je imel stike s hekerko, za katero se izkaže, da je zelo podobna osebi, ki jo pozna Mikael Blomkvist. Blomkvist začne upati, da bo odkril senzacionalno zgodbo, ki jo potrebujeta on in časopis Millennium. Lisbeth Salander, kot vedno, ukrepa v svojem lastnem tempu in počne svoje stvari. Vendar se njune poti znova srečajo.
Zadnji del Millenniuma torej tematsko govori predvsem o umetni inteligenci, krajah inovacij s tega področja, ameriški obveščevalni službi NSA in še o čem.
Bukla: Glede na dejstvo, da je Stieg Larsson zapustil tri dokončane romane in nekaj nadaljevalnih zapisov, je založba morala poiskati avtorja, ki bo nadaljeval njegovo delo. To je David Lagercrantz, prav tako popularen švedski novinar in pisatelj uspešnic, tudi avtor biografije Zlatana Ibrahimovića. Kakšna je razlika v pripovedovanju med prejšnjim in sedanjim avtorjem, ki je od Stiega Larssona (oziroma založbe) dobil rokopis v dodelavo?
Stražar: Če dobro pomislim o razliki v pristopu med Larssonom in Lagerkrantzem, bi rekla, da je slednji bolj neposreden, prej preide k dogajanju in manj ovinkari, sploh v primerjavi s prvo Larssonovo knjigo. Nekaj je tudi slogovnih razlik in je seveda opazno, da je to delo drugega avtorja, vendar v resnici zgodba zelo pritegne in je zanimivo zastavljena. Seveda je težko vedeti, koliko so ohranili Larssonov osnutek (oz. celotno besedilo – če sploh) – konec koncev sta 2. in 3. Larssonova knjiga tudi vsebinsko glede dogodkov »hitrejši«, vendar je v tej knjigi mogoče manj opisovanja in pride hitreje do »akcije«. Torej se zdi, da ima vseeno hitrejši tempo, in to kljub temu, da je kar obsežna.
Dela, ki so izšla v Danninem prevodu: poleg že omenjenih romanov iz serije Millennium (založba Učila) še devet uspešnih kriminalk Camille Läckberg, (od Ledene princese do Krotilca levov), knjige za otroke Martina Widmark o mladih detektivih Lovru in Maji, pa mladinski romani (Zvezde sijejo v temi Johanne Thydell), še posebej pa je svoje bogato prevajalsko znanje izrazila v knjigi Märte Tikkanen Veliki lovec (izšla pri Cankarjevi založbi).