»Zadnja desetletja tečem na kratkih progah mnogih pesniških oblik in na epsko dolgi maratonski progi!«
Boris A. Novak (1951) je redni profesor, ki predava na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ter pesnik, ki ima za seboj bogat pesniški in književni opus. Oboje, torej literarna teorija in njegovo pesniško ustvarjanje v teh mesecih doživlja nov vrhunec, saj je pravkar izšla Novakova monografija Oblike duha, ki prinaša najpopolnejšo zakladnico pesniških oblik, pred izidom pa je še tretji del njegovega eposa Vrata nepovrata z naslovom Bivališče duš, ki ima kar okoli 20.000 verzov. Vse to je bilo več kot dober razlog, da smo z njim opravili daljši pogovor.
Rugelj: Zakaj je bila po knjigah Oblikah sveta in Oblikah srca potrebna še tretja, razširjena in dopolnjena pesmarica, naslovljena Oblike duha? Kaj ta knjiga prinaša novega v primerjavi s prejšnjima dvema izdajama?
Novak: Razlogov je več: prvi je moja lastna poezija, v kateri je iskanje in raziskovanje pesniških oblik pomemben impulz za videnje mojega sveta oz. točneje – svetov, za uglaševanje mojega glasu oz. glasov. Po Oblikah sveta iz leta 1991, ki so na 140 straneh vsebovale 70 pesniških oblik (med njimi 17, prvič uporabljenih v slovenščini) ter po Oblikah srca iz leta 1997, ki so na 310 straneh obsegale že 140 oblik (od tega 40 takih, ki so prvič zaživele v slovenščini), sem naprej raziskoval in v slovenščino »prevajal« mnoge še nepreizkušene pesniške oblike iz literarne zgodovine različnih jezikov in narodov, kar je klicalo po novi, bistveno razširjeni izdaji. Oblike duha tudi z rimanjem prejšnjih dveh naslovov – Oblik sveta in srca – opozarjajo na povezanost teh treh pesmaric in rast projekta, ki je zdaj zvrstno podnaslov ljen kot zakladnica pesniških oblik. Oblike duha na 530 straneh prinašajo – skupaj z vsemi obravnavanimi zvrstmi, podzvrstmi in postopki – kar 220 oblik (med njimi 60 v slovenščini prvič upesnjenih form in 16 takih, ki sem jih sam izumil). V novi knjigi sem med drugim predstavil tudi novo pesniško obliko, ki sem jo izumil in poimenoval ruska babuška: podobno znani ruski igrački gre za pesem, ki vsebuje manjšo pesem, ki vsebuje manjšo pesem in tako do najmanjše. Enako je tudi z mojimi tremi Oblikami: Oblike duha vsebujejo Oblike srca, ki vsebujejo Oblike sveta. Zveni zelo hegel jansko, metafizično, a ta metafizika temelji na trdni podstati, edini podstati človeškega sveta, srca in duha – Besedi, ki je v ritmični raznovrstnosti, zvenih in pomenih slovenskega jezika našla enega svojih najbogatejših pesniških poligonov. Oblike so odprte pesniškim zakladom širnega sveta, ki znova zazvenijo, zahvaljujoč srčnemu utripu slovenskega jezika: tako operira univerzalni Duh, tako se ohranja in razširja Beseda. V tem smislu, brez lažne skromnosti, Oblike sveta, srca in duha služijo v čast in slavo slovenskega jezika. Te patetične besede izrekam jaz, ki sem kozmopolit in ki sem prepričan, da slovensko kulturo najbolj ogrožajo prav – nacionalisti. Princip teh »pesmaric« oz. »zakladnice pesniških oblik«, kot sem podnaslovil Oblike duha, je, da vsako obliko predstavim z vsaj eno lastno pesmijo ali ciklom (kar pri sonetnem vencu pomeni dobesedno – sonetni venec) ter postrežem s komunikativno, po možnosti duhovito razlago, ki naj te »umetelne školjke« – lepa metafora Aleša Bergerja za pesniške oblike – približajo radovednim, predvsem mlajšim bralcem. Gre za sintezo poezije, literarne vede in pedagogike. Naj citiram pohvalo Matjaža Kmecla, da ne bi izzvenelo, da se moja lastna hvala pod mizo vala: take knjige na svetu ni! Obstajajo številni leksikoni in kvalitetne literarnoteoretske analize, obstajajo učbeniki pesniških oblik z antološkimi primeri iz zgodovine poezije – skrajno redke pa so sinteze, da bi razlagalec bil obenem pesnik in bi obravnavane oblike predstavil z lastnimi primeri. Na tej ravni sem daljni dedič ambicioznih iskalcev in raziskovalcev, kakršni so bili Dante, islandski pesnik Snorri, avtor Mlajše Edde, ali ruski simbolist Brjusov. Kot omenjam v uvodu k Oblikam, je podobno, a bistveno krajšo knjigo napisal ameriški pesnik John Hollander, s pomenljivim naslovom The Rhyme\'s Reason (Razlog rime), ki je poleg jedrnatih in posrečenih komentarjev sam napisal tudi duhovite primere obravnavanih pesniš kih oblik; vendar pa se je pri tem Hollander – sledeč srednjeveški tradiciji verzificiranih mnemotehničnih pravil – omejil na upesnjevanje zakonitosti tvorjenja pesniških oblik. Meni verzificiranje zgolj zaradi formalnih učinkov nikoli ni zadostovalo: zato sem pri tu zbranih pesmih imel umetniške ambicije – v različnih oblikah upesniti svet in tako doseči estetske in čustvene učinke, različna po-etična in etična sporočila, značilna za te forme. Podobno kot Hollander so pesniške oblike analizirali člani francoske avantgardistične skupine OuLiPo (okrajšava za Ouvroir de Littérature Potentielle – Delavnica Potencialne Literature), ki je na ploden in zabaven način sintetizirala avantgardistične jezikovne in matematične igre. Nekatere izmed oulipojevskih oblik sem vpeljal tudi v Oblike duha.
Drugi razlog za tretjo, razširjeno izdajo Oblik je povpraševanje »na trgu«. Obe prvi izdaji v skupni nakladi 15.000 izvodov sta že zdavnaj pošli, tudi v antikvariatih ju ni več dobiti. Torej je skrajni čas za Oblike duha. Toliko bolj, ker je poezija v slovenski družbi – družbi, ki je svojo identiteto vzpostavila na jeziku in poeziji kot njegovem najvišjem izrazu – potisnjena na rob, enako pa se je žal zgodilo tudi v izobraževalnem sistemu.
Tretji in odločilni razlog za to, da so Oblike duha izšle zdaj, pa je bilo nadvse prijazno vabilo urednice Mladinske knjige Irene Matko Lukan, s katero sem pri pripravi zahtevne knjige zelo lepo sodeloval, enako z likovnim uredništvom MK (Pavle Učakar, Jernej Rodica, Sanja Janša). Posebno zahvalo pa dolgujem dolgoletnemu sodelavcu, mojstru Marjanu Mančku, ki je po Oblikah sveta in srca s svojimi humornimi in poetičnimi ilustracijami iluminiral (razsvetlil) tudi Oblike duha. Kajti, ni Duha brez duhovitosti. Nastala je izjemno lepa knjiga, ki jo je kljub obsegu prijetno vzeti v roke, jo listati in jo – kot to rad počnem – tudi poduhati. Kajti, pesniški Duh se najrajši kaže skozi dišečega duha.
Rugelj: Se strinjam. Gre res za unikatno in tudi izjemno lepo oblikovano knjigo. Kako pa so se pesniške oblike razvijale skozi zgodovino? Kaj je najpogosteje porajalo njihovo nastajanje?
Novak: Večina starejših pesniških oblik vseh narodov in civilizacij izkazuje, da so bile ključno določene s prvotno sintezo besedila in glasbe (pogosto tudi plesa). Zvočnost pesniškega jezika nosi to pradavno materno znamenje, znamenje glasbe. Kot to sam nenehno ponavljam: V poeziji zven besede pomeni in pomen zveni. Prav pesniški zven razširi in poglobi pomen besed do razsežnosti, ki jih te iste besede v vsakdanji ali npr. znanstveni rabi nikoli nimajo in ne morejo imeti. Pesniški zven, predvsem ritem, je opravljal tudi nepogrešljivo mnemotehnično vlogo pri prvotnih epskih besedilih, saj so si v oralni kulturi pesniki in njihovi poslušalci lahko zapomnili tisoče verzov le s pomočjo močnega ritma. K tej prvotni izkušnji pripovedovanja zgodb v verzih se vračam s svojim epom Vrata nepovrata. Tudi v tem smislu sem zelo, zelo star pesnik. Tri tisoč, morda celo sedem tisoč let, ne spomnim se več natančno.
Rugelj: V knjigi so zbrane pesniške oblike z vsega sveta. Kako bi najlaže opredelili razlike v pesniških oblikah med poezijo Vzhoda in Zahoda?
Novak: Obstajajo seveda močne razlike na ravni vrednostnih sistemov, kulturne in religiozne simbolike, na ravni funkcioniranja pesniškega jezika pa jih paradoksalno ni. Prav to je bilo moje največje, svetlo presenečenje pri razis kavah pesniškega jezika različnih narodov, civilizacij in jezikov. Naj kot primer dam japonsko poezijo, tradicionalno petvrstično tanko in nam bolj znan in izjemno priljubljen haiku. (Prvi mojster slovenskega haikuja je bil Milan Dek leva, prelepe ljubezenske haikuje je v zadnjih letih pisal Josip Osti, z balad no ubranimi haikuji pa me je v zadnjem času presenetila in presunila Svetlana Makarovič.) Ker v japonščini zloge praviloma sestavljata po en soglasnik in en samoglasnik, je tvorjenje rim lahko, prelahko, zato zvočnost japonskega pesniškega jezika temelji na asonancah in aliteracijah, ta vrsta zvena pa je pomensko in simbolno obarvana s kontekstom japonskega čustvovanja in kulture. Vse, kar je (pre)lahko, ne more biti umetniški postopek. To zakonitost mi je moja gospa, flamska pisateljica Monika b. van Paemel, razložila v francoščini: Qu\'est ce que c\'est, l\'art? – L\'art, ce sont les choses qui sont rares. V dobesednem prevodu, žal brez rime: Kaj je umetnost? – Umetnost so stvari, ki so redke. Prav zaradi (pre)lahkosti tvorjenja glagolske rime v slovenščini in podobnih jezikih ponavadi zvenijo plitvo, klišejsko, kar ne pomeni, da jih ni mogoče uporabiti, vendar mora raba glagolske rime biti pomensko in sporočilno motivirana. Podobno kot glasba ima tudi jezik določeno število strukturnih možnosti za tvorjenje ritma: to so načeloma trajanje zvoka, moč (dinamika) in višina glasu. Vsi jeziki na svetu na tak ali drugačen način izkazujejo vse tri navedene značilnosti, a kot osnovo verznega ritma si izberejo le eno: tako trajanje (razlikovanje med dolgim in kratkim zlogom) postane temelj »kvantitativne« verzifikacije starih Grkov in Rimljanov, moč (razlikovanje med naglašenim in nenaglašenim zlogom) postane temelj verznega ritma v angleščini, nemščini, nizozemščini, italijanščini, ruščini in slovenščini, višina glasu pa bistveno soustvarja naravo kitajskega jezika, tudi pesniškega. Vselej pa imamo na delu, kot je temu rekel lingvist Roman Jakobson, binarno opozicijo med močno in šibko pozicijo. Izbira metričnih zakonitosti, ki uravnavajo verzni ritem, je seveda vselej odvisna od fonetičnih značilnosti vsakega posameznega jezika, vendar te niso edine, ki odločajo o verznem ritmu – zelo pomemben je tudi kulturnozgodovinski kontekst. Slovenščina je jezik, ki spričo palete raznovrstnih možnosti pri naglaševanju besed sodi med za poezijo »najsrečnejše« jezike na svetu; ima tudi veliko število enozložnic, ki pri variabilnosti verznega ritma igrajo še posebno vlogo. (Prav ti dve značilnosti nam pesniški kolegi, ki pišejo v drugih jezikih, močno zavidajo.) Slovenski pesniški ritem je izjemno trden in bogat, omogoča široke izrazne registre.
Rugelj: Poglejmo sedaj na domača tla. Kako so bile različne pesniške oblike skozi čas uporabljene s strani naših pesnikov? Ali tukaj naletimo na kakšne posebnosti?
Novak: Pesniške oblike sva v slovensko poezijo uvajala predvsem dva pesnika, Prešeren in jaz (ne da bi se sicer umetniško kakorkoli primerjal z našim v vsakršnem smislu prvim pesnikom). Prešeren je to storil v času, ko so tradicionalne pesniške oblike bile še organsko vraščene v življenje poezije in družbene kulture, jaz pa že v »ubožnem času«, ko te forme veljajo za mrtve in je njihovo ponovno oživljanje zaznamovano s temnozlato barvo nostalgije. Slovenski pesniki so se skozi generacije slepo klanjali in posnemali prešernovski model soneta, ker pa niso bili kos Prešernovemu mojstrstvu, so ga večinoma poenostavili. Zato je drugih, enako regularnih sonetnih oblik pri nas malo; pravzaprav sem jih večinoma vpeljal šele jaz. Ne glede na ta formalna vprašanja pa smo v vseh pesniških generacijah doslej imeli izjemno močne sonetiste, kakor je tudi nasploh slovenska poezija presenetljivo kvalitetna, z velikim številom osebnih, izvirnih glasov. Ne glede na dejstvo, da gre za »jezik z manjšo difuzijo«, kot se učeno reče, sodi slovenska poezija na svetovni vrh. Kot pesnika in pedagoga pa me skrbi, da mlajše generacije, ki nikoli niso izkusile nobene druge »pesniške šole« razen prostega verza (tudi avantgardističnih eksperimentov ne), uporabljajo prosti verz, kakor da bi šlo za skrajšano prozno vrstico, kar je vseskozi napačno. Prepričani so, da prosti verz pomeni odsotnost ritma, zvena, podobja, vsega pesniškega. Kakšna zmota! Sleherna dobra pesem temelji na močnem, živem ritmu, na bogastvu zvena in pomena, četudi gre za prosti verz. Razlika med klasičnim in prostim verzom je le v tem, da je pri klasičnih oblikah treba spoštovati vnaprej postavljena pravila. Zato je vprašanje oblike pri prostem verzu po svoje še bolj zaostreno kakor pri klasičnih pesniških oblikah, saj mora sleherna pesem najti svojo in samo-svojo, enkratno obliko, tako glede zvočne kot glede likovne podobe. Najbrž je že sam izraz prosti verz zavajajoč, saj sugerira popolno umetniško svobodo. Svoboda je nedvomno imperativ umetniške etike, vendar ne na ravni verza. Velik del tega, kar se danes prodaja na Slovenskem kot poezija, je second hand prežvekovanje ameriške pripovedne poetike, pri čemer akutno nenadarjeni posnemovalci ne razumejo, da navidezno vsakdanji ton ameriške poezije temelji na mojstrskih, čeprav diskretno uporabljenih pesniških postopkih. Tukaj je na delu le lenoba, provincialni copy & paste, brez poetike in brez etike.
Rugelj: Bi lahko imeli katero od pesniških oblik za najpopolnejšo iz perspektive literarne teorije?
Novak: Sleherna izmed pesniških oblik je po svoje popolna, vsaka služi svojemu in samosvojemu namenu. Tisto, kar se da povedati z ritmom balade, ni povsem izrekljivo v sonetni obliki, in obratno.
Rugelj: Katera pa je po vašem mnenju najbolj estetska in lahko da že s svojo formalno zasnovo največ poleta pesniškemu duhu?
Novak: To je odvisno od narave jezika: verzni ritem aleksandrinca je skozi stoletja najlepše utelešal francoski esprit, jambski enajsterec – endecasillabo giambico, celeberrimum carmen, najslavnejša pesem, kot je ta verz definiral Dante – pa je dejansko proslavil italijansko srednjeveško, renesančno in baročno poezijo, dal pa je ritmični polet tudi Shakespearu in Prešernu, ne nazadnje tudi Cirilu Zlobcu, Kajetanu Koviču, Niku Grafenauerju, Milanu Jesihu, Miklavžu Komelju in meni.
Rugelj: Katera je najbližja vam osebno? Ali obstaja povezava med avtorsko poetiko posameznega pesnika in pesniško obliko (oziroma oblikami), ki jo (jih) ta uporablja?
Novak: V vseh oblikah, ki sem jih kdaj uporabil, sem se naselil kot v svojih ljubih, toplih bivališčih, najbližje pa so mi seveda tiste, ki sem jih sam zgradil – že na začetku svoje pesniške poti preproste definicije, ki so 40 let po nastanku izšle v istoimenski zbirki, pozneje pa npr. zamirajoči sonet, kjer kvartinama in tercinama italijanskega soneta sledita še dvostišji in dva osamljena verza, kar ustvari vtis pojemanja, venenja, izginjanja besedila v belino in tišino – nadvse primerno za upesnjevanje spominov. Kakor je s svojo globoko intuicijo ugotovil Dane Zajc, je ritem zmeraj oseben. To je tudi razlika med metrom, ki je zakonitost, in ritmom, ki je vselej individualen, enkraten, neposnemljiv.
Rugelj: Komu je v prvi meri namenjena knjiga Oblike duha? Jo lahko imamo tudi za nekakšen kreativni pesniški priročnik?
Novak: Namenjena je širokemu krogu bralk in bralcev, od ljubiteljev poezije do pedagogov na različnih stopnjah izobraževanja, od srednješolske mladine do študentov ustreznih študijskih smeri, od začetnic in začetnikov na poti pesniškega ustvarjanja do tistih literarnih stokovnjakov, ki ob široki vednosti še zmeraj premorejo tudi kanček radovednosti. Določene oblike igrivega značaja in njim primerni komunikativni komentarji utegnejo pritegniti že višje razrede osnovne šole, spet druge oblike in zapletena verzološka vprašanja, ki se ob njih odpirajo, pa nagovarjajo visoko izobraženo in kultivirano občinstvo. Prav zato sem v pričujoči izdaji vpeljal dve velikosti črk – v večjih črkah so natisnjene laže razumljive razlage, namenjene mlajšim, ki se z vprašanji pesniškega jezika prvič srečujejo, v manjših črkah pa analize, primerne za univerzitetno raven. Oblike duha lahko seveda s pridom služijo tudi kot priročnik za delavnice kreativnega pisanja. Razveselila me je pobuda študentskega društva Koridor, ki letos organizira tekmovanje v pesniških oblikah, kakor so ga lani v literarni teoriji. Naslov lanskega tekmovanja se je glasil Kosajmo se s Kosom (referenca na patriarha naše literarnoprimerjalne vede, akad. Janka Kosa), zato sem letos predlagal naslov Prenovačimo Novaka!, ki so ga z navdušenjem sprejeli.
Rugelj: Kako vam je, na splošno, ne samo pri tej knjigi, preklapljati med teoretskim pisanjem o poeziji in pisanjem pesmi samem? Kako kot teoretik opazujete samega sebe kot pesnika v praksi?
Novak: Pravzaprav razlike zame skorajda ni. V pesniški praksi in literarni teoriji sem tako rekoč dvojezičen, ta občutek pa mi je zelo dobro, naravnost telesno znan, ker sem kot otrok slovenskih staršev končal osnovno šolo v Beogradu. Moj materni jezik je poezija. Jezik literarne teorije enako dobro obvladam, ni pa moj materni jezik. Kakor pri vsaki dvojezičnosti lahko bliskovito preklapljam iz enega v drugi jezik in spet nazaj; tudi tu gre za »kontrolirano jezikovno shozofrenijo«, kot sem dvojezično izkušnjo opredelil v svojem teoretičnem delu Salto immortale: študije o prevajanju poezije (2011). Na pesniški način sem ta občutek izrazil v sonetu Moj dvojnik iz zbirke Obredi slovesa (2005). Kar pa zadeva vprašanje, kdo komu gleda čez hrbet in kdo koga kontrolira, je resnica naslednja: prof. Novak sploh ne more kukati pesniku Borisu A. čez ramo, ker slednji tega ne dovoli oz. točneje – ko Boris A. piše, je prof. Novak v globoki komi in ga pravzaprav sploh ni, raztopi se, izgine v zrak. Boris A. je sicer malce zatežen, a v osnovi dobrosrčen fant, zato se za svoje izbruhe sebičnosti profesorju Novaku oddolži z bogatimi izkušnjami: najboljše, kar ve prof. Novak povedati študentom (ki pa tega ne znajo dovolj ceniti), izvira iz praktične modrosti pesnika Borisa A. In ker se prof. Novak, racionalen in korekten, kot je, ponižno zaveda svojega dolga, hrani s profesorsko plačo ubogega pesnika Borisa A., ki bi sicer umrl od lakote. Tako je to s tema dvema. Pravzaprav sta kar zabavna, čeprav mi gre na živce njuna tečnoba, oba sta – vsak na svoj način – grozno živčna, naporna. Težko je živeti z njima, nad tem se protožujejo vsi, ki so jima blizu; kako hudo je šele meni, ki moram v svojem gospodinjstvu nenehno prenašati ta dva idiota ter jima celo kuhati in za njima pospravljati?! Nimate pojma, koliko knjig in papirjev ta dva hranita – preveč, preveč, nečloveško!
Rugelj: V bistvu ste torej trije! (smeh) To sprašujem tudi zato, ker se bo z izidom tretje knjige vašega pesniškega eposa Vrata nepovrata sklenil vaš največji pesniški projekt. Kdaj se bo to zgodilo – slišal sem, da je obseg pri tretjem delu močno narasel?
Novak: Zemljevidi domotožja, prva knjiga Vrat nepovrata, je obsegala 9.000 verzov (v lepi izdaji založbe Goga na 470 straneh), druga knjiga, Čas očetov, je narasla na 15.000 verzov oz. 720 strani. Sedanji, delovni obseg tretje in zadnje knjige, Bivališče duš, se giblje okoli 20.000 verzov. Skupaj torej dobrih 40.000 verzov. Če upoštevamo, da sta Iliada in Božanska komedija obsegali dobrih 15.000 verzov, se vsiljuje besedna igra, da so Vrata nepovrata – Triliada! Hecam se. Jaz sem Guliver, le vajenec, palček na sledi starih, velikih mojstrov. V času pritlikavcev in njihovih majhnih, preprostih, neambicioznih igračk pa sem ...
Rugelj: Kako je bilo končevati ta pesniški veleprojekt in ob tem pripravljati tako koncizno delo, kot so Oblike duha? Sta se teorija in praksa kdaj »stepli« med seboj?
Novak: Teorija in praksa se nista stepli, kajti, kot sem že rekel, pesnik Boris A. in prof. Novak živita v naporni, a nujni in plodni simbiozi, hranita in neusmiljeno parazitirata drug drugega. Jaz moram oba prenašati in se – kot da ni že vsega dovolj – še tepsti s časom. V tej tekmi trenutno kaže, da utegnem zmagati jaz, vendar to ni povsem zanesljivo, v vsakem primeru pa bo veliki zmagovalec na koncu – Čas. Če mi trenutno dobro kaže, pa je to le posledica dolgoletnega ropanja lastnega življenja in lastnega telesa. Umetnost se drago plačuje, in če je ne plačaš drago, ponavadi tudi ni veliko vredna. Valuta, s katero se plačuje, je strašna in edina možna: plačuje se najvišji možni davek na področjih intime, ljubezni, telesa. To tekmo s Časom in z lastnim telesom Vi, Samo, zelo dobro poznate; nadvse poučne in odlično napisane so Vaše strani o teku. Moja izkušnja teka je bila drugačna. V otroštvu sem bil v beograjski osnovni šoli in daleč naokrog najhitrejši na kratke proge; dva-tri leta me ni nihče prehitel, končno pa je to uspelo dečku iz sosednje hiše, ki se je pisal Dragan Zarić in je pozneje postal državni prvak v teku in jugoslovanski reprezentant na mednarodnih atletskih tekmovanjih. Rad sem tudi plesal; ples je tek na najkrajši in najslajši progi, z ljubim najbližjim telesom, na vse strani, v krog. Rad sem plesal tudi kazačok, a mi je na maturantskem izletu v Splitu na spolzkih tleh diska spodrsnilo in je operacija meniskusa na dolge proge omejila mojo ljubezen do teka in plesa. Zadnja desetletja tečem na kratkih progah mnogih pesniških oblik in na epsko dolgi maratonski progi. Samo, Vi kot tekač boste dobro razumeli moje počutke. Pravkar sem po letih naporov pritekel na prag 42. kilometra, vse me boli, zadnji kilometer pa bi moral preteči v sprintu, z vso močjo, kot bi tekel na 100 metrov. Prof. Novak je izčrpan in paničen, intelektualec pač, ni vajen takih fizičnih naporov. Pesnik Boris A. je bolj priseben, ker je pač bolj ozemljen, njemu v nevarnostih tudi bolj zaupam; ta mi prišepetava: Hiti počasi! Hitreje tudi ne morem, ker šepam in na koncu epa le še šepetam. Kaj pravite Vi, Samo, ki o teku veste vse?
Rugelj: Pravim, da je bilo vredno čakati in vas z veseljem pričakujemo na cilju! Čestitke tako za Oblike duha kot epos Vrata nepovrata in vso srečo naprej.