»Mnogi slovenski kmetje so bili manj kmetje in bolj poslovneži kot povprečen tip evropskih kmetov!«
Marko Vidic je zgodovinar in urednik pri založbi Modrijan, ki je bdel nad letos največjim izvirnim zgodovinskim knjižnim projektom – Slovensko zgodovino, ki je ravnokar izšla pri Modrijanu. Delo v dveh knjigah, ki so ga napisali priznani domači zgodovinarji Peter Štih, Vasko Simoniti in Peter Vodopivec, je zelo dopolnjena in predelana izdaja knjig, ki sta izšli že pred časom, odlikuje pa ga bogato grafično gradivo, ki šteje več kot tisoč enot. Ob izidu Slovenske zgodovine smo z Vidicem opravili kratek pogovor, kako je uredniško potekal ta projekt in kaj novega prinaša v slovenski prostor.
Bukla: Kako je prišlo do ideje, da izdate Slovensko zgodovino?
Vidic: Leta 2009 je založba Modrijan izdala delo Petra Štiha in Vaska Simonitija Na stičišču svetov – Slovenska zgodovina od prazgodovinskih kultur do konca 18. stoletja, že leta 2006 pa knjigo Od Pohlinove slovnice do samostojne države – Slovenska zgodovina od konca 18. stoletja do konca 20. stolet ja, ki jo je napisal Peter Vodopivec, in ideja se je porodila sama od sebe – združiti obe besedili. Če ocenjujemo prednaročniški odziv, je bila odločitev pravilna.
Bukla: V čem se Slovenska zgodovina razlikuje od prejšnjih dveh knjig istih (so)avtorjev, ki sta predstavljali nekakšen temelj zanjo? V čem so bistvene dopolnitve?
Vidic: Posamezni deli besedila so spremenjeni in dopolnjeni do obdobja okoli leta 2010, prvot no besedilo Petra Vodopivca je namreč seglo do osamosvojitve Slovenije. Bistvena razlika pa je v slikovnem gradivu, ker sta zgornji izdaji imeli le štiri oziroma pet črno-belih zemljevidov. Slovenska zgodovina ima namreč več kot 1000 enot fotografskega gradiva, zgodovinskih zemljevidov, arhivskih dokumentov, časopisnih člankov, razglednic, portretov, reprodukcij umetniških del in drugega gradiva, od arheoloških predmetov do fotografij iz 21. stoletja iz Slovenije, zamejstva in območij po svetu, kjer živijo Slovenci.
Bukla: V čem je (bila) posebnost uredniškega dela, koliko časa in kako je potekalo sodelovanje z avtorji na tako obsežnem projektu?
Vidic: Delo na samem besedilu in opremljanju z ilustrativnim gradivom je potekalo vzporedno. Predlogi avtorjev so bili upoštevani v največji možni meri, deloma pa so na odločitve vplivale finančne zahteve posameznih institucij v Sloveniji, ki hranijo gradivo. Prav neverjetno je, kako se te zahteve razlikujejo, včasih so višje od zahtev tujih ustanov. Dinamika nastajanja knjige je bila različna, delo pa se je intenziviralo v zadnjem letu, ko smo se dokončno odločili za izdajo.
Bukla: Ali Slovenska zgodovina prinaša kaka nova spoznanja o zgodovini Slovencev, ki jih do zdaj še nismo imeli možnost prebrati kje drugje?
Vidic: Lahko bi rekli, da je to delo višek sedanje generacije zgodovinarjev, ker na slovenskem knjižnem trgu že dolgo ni bilo pregledne zgodovinske sinteze, to je zgodovine slovenskega ozem lja in Slovencev, ki bi zajemala čas od najstarejših sledov človeka v tem prostoru pred okoli 250.000 leti pa do leta 2010, ki ga še pomnijo sedanje generacije. Torej v eni publikaciji, v tem primeru razdeljeni v dve knjigi. Objavljenih je mnogo zgodovinskih virov, ki jih slovenski bralci ne poznajo. Novi so npr. zemljevidi nastanka posameznih slovenskih zgodovinskih dežel in drugih območij, zemljevid in seznam prikritih grobišč, ki so bila po osamosvojitvi Slovenije potrjena s terenskimi raziskavami, tudi tistih, kjer so bile žrtve ekshumirane …
Bukla: Katere so po vašem mnenju ključne prelomne točke v slovenski zgodovini?
Vidic: V arheoloških obdobjih je to halštatska doba, ker se v njej pojavijo samonikle prvine materialne in duhovne kulture na slovenskem etničnem ozemlju (situlska umetnost). Tudi vključitev današnjega slovenskega ozemlja v rimski svet pomeni veliko prelomnico, prav tako sprejem zahodnega tipa fevdalizma in krščanstva karolinške Evrope skoraj tisočletje kasneje. Nastanek samostojnega slovenskega jezika, v reformaciji tudi knjižnega jezika, razsvetljenstvo (Anton Tomaž Linhart) in program Zedinjene Slovenije leta 1848 so prelomnice, ki so postopno pripeljale do narodnega ozaveščanja predvsem po prvi svetovni vojni v obeh jugoslovanskih državah. Samostojno Slovenijo leta 1991 pa je večina Slovencev »doživljala kot izpolnitev smisla narodne zgodovine«. Pomembna prelomnica je bila tudi leta 1869 v dunajskem državnem zboru sprejet novi šolski zakon. Prinesel je modernizacijo in razmah osnovnega šolstva, nepismenost je naglo upadala in pred prvo svetovno vojno so prebivalci na slovenskem ozemlju po pismenosti v monarhiji zaostajali samo za Nemci, Čehi in Italijani.
Bukla: Za Slovenijo in slovenščino se pogosto trdi, da je utemeljena na kulturi. Kakšno se vam, če gledamo skozi zgodovino, zdi ravnotežje med političnimi in kulturnimi silnicami na poti do lastne države?
Vidic: Oblikovanje slovenskega naroda ni samo rezultat kulturne ustvarjalnosti. Iz naše zgodovine je jasno razvidno, da razumevanje nastanka slovenskega naroda ni mogoče brez poznavanja širšega političnega, družbenega, gospodarskega in tudi kulturnega razvoja na ozemlju s slovenskim prebivalstvom in odnosov s sosednjimi narodi. Zelo stereotipna in tudi popolnoma enostranska je predstava, da je narod plod ustvarjalnosti pesnikov in pisateljev. Narodi niso le kulturne in jezikovne, ampak tudi družbene skupnosti. Večkrat se tudi poudarja, da smo bili Slovenci v najdaljšem obdobju svoje zgodovine v veliki večini kmetje. To ni nikakršna izredna lastnost, po kateri bi se razlikovali od drugih Evropejcev. Mnogi slovenski kmetje so bili kvečjemu manj kmetje in bolj poslovneži (tovorniki, prekupčevalci, obrtniki) kot povprečen tip evropskih kmetov.
Bukla: Kaj vas osebno pri slovenski zgodovini najbolj intrigira ali fascinira?
Vidic: Kot zgodovinarja me najbolj intrigira ujetost v zgodovini. Vsakodnevno ločevanje duhov, predvsem pa ujetost v tokove polpretekle zgodovine, ker se zamolčana preteklost vedno znova vrača kot travma. Fascinantna je odpornost narodnega telesa kljub izgubi narodnostnega ozemlja (tudi zaradi plebiscita v Benečiji in na Koroškem) in neprestanega izseljevanja. Samo od osemdesetih let 19. stoletja do prve svetovne vojne se je s slovenskega ozemlja izselilo 300.000 Slovencev, to je tretjina tedanjega naravnega prirasta na slovenskem ozemlju. V kriznih časih nastajajo, predvsem na obrobju etničnega ozemlja, različne teorije o avtohtonosti Slovencev, ki imajo odmev predvsem v publicistiki in tudi podporo v javnosti (venetska teorija).
V zgodovini je pomembna tudi vloga fascinantnih osebnosti, predvsem političnih. V obdobju po drugi svetovni vojni sta bila le dva, ki ju imam za državnika – Stane Kavčič in Jože Pučnik.