Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 35 €
041 670 666(pon.-čet.: 8.30-16.00, pet.: 8.30-14.30)
0
Intervjuji Bukla plus

»Mandala – obkroženje katerega koli bitja z lepoto!«

Samo Rugelj, Bukla 127-128, 23.11.2016

»Mandala – obkroženje katerega koli bitja z lepoto!«

Zmago Šmitek (1949) je redni profesor za etnologijo in kulturno antropologijo v pokoju, v širšem slovenskem prostoru pa ga poznamo po odmevnih knjigah Mitološko izročilo Slovencev (2004) in Poetika in logika slovenskih mitov (2012), v katerih je poglobljeno analiziral preteklost in širšo zgodovinsko vpetost slovenskih mitov. S knjigo Mandale je segel širše, v azijski kulturni in duhovni prostor, in napisal obsežno monografijo, ki je nekaj posebnega tudi v mednarodnem prostoru. O mandalah in njegovem zanimanju zanje smo z njim opravili kratek pogovor.

Bukla: Poznamo vas predvsem kot razis kovalca slovenskih mitov. Zakaj so vas pritegnile mandale?
Šmitek: Pri preučevanju slovenske mitologije se je znova potrdilo dejstvo, da miti niso bežne domislice, fantazijske blodnje ali kratkočasne zgodbice, pač pa izraz globoke izkušnje o odnosih človeka z naravo in družbo. Jezik mitov je poseben in je edini primeren svojemu namenu; miti bi izgubili čar in pričevalnost, če bi jih želeli »prevesti« v drugo dikcijo. Jezik mitov je »zakodiran« podobno kot jezik poezije. Posamezni miti se povezujejo v širše komplekse, ki kažejo celoten »svetovni nazor« svojih nosilcev. Preveva jih posebna logika, ki se razlikuje od našega sedanjega modela povezovanja podatkov.
Mandale so v principu nekaj sorodnega: nastale so iz kozmogramov, ki imajo še starejšo zgodovino in so izraz mitološkega pogleda na svet. Tudi mandale nam, tako kot miti, govorijo v jeziku simbolov, le da so v tem primeru uporabljeni predvsem vizualni simboli. Vendar so indijske in vzhodnoazijske mandale pri svoji obredni in meditacijski namembnosti tesno prepletene tudi s simboliko tipa, vonja, okusa in zvoka (v slednjem primeru glasbe in jezika, npr. pri ponavljanju molitev ali invokacij, manter). V krož nem diagramu mandale nas pričakuje kompleksen sistem simbolov, ki je domišljen tako, da ima v njem svoje določeno mesto vsak delček našega mikro- in makrokozmosa.
To je bilo, kratko rečeno, dovolj, da sem se odločil prestopiti kulturni prag in v azijskem okolju preveriti teoretične pristope, ki sem jih delno uporabil že doma.
Ob medkulturnih primerjavah so se pokazale zanimive podobnosti v načinu mišljenja, ki so dejansko univerzalne in vodijo do samih začetkov človeškega kognitivnega doživljanja okolja.

Bukla: Kako ste se odločili, da jim posvetite tako obsežno delo?
Šmitek: Dosedanja literatura o tej tematiki je po svoji metodologiji, tematskem obsegu in namembnosti dokaj ozko profilirana. Mandale obravnava bodisi po geografskem poreklu (monografije o nepalskih, ali tibetanskih ali japonskih mandalah itd.), po pripadnosti določenim tokovom budizma (npr. peščene mandale Kalačakre, bonske mandale, japonske mandale dveh svetov), po kraju hranjenja (npr. mandale na stenah posameznih svetišč, v zbirkah posameznih galerij in muzejev), bodisi skozi optiko posameznih znanosti (filologija, zgodovina umetnosti, arheologija, antropologija itn.).
Namen moje knjige je povezati vse te dragocene, a parcialne dosežke v širšo celoto in jo ovrednotiti spomočjo lastnega razumevanja. Zato tudi zajema ves kulturnozgodovinski kontekst azijskih mandal. Čeprav se v dobršni meri posveča jeziku simbolov, je vezno tkivo vsebine vendarle koncept (svetega) prostora, h kateremu se v različnih situacijah nenehno vrača. To fenomenološko prostorsko izhodišče ima pomembno prednost, saj so simboli po pravilu večplastni in večpomenski, v primeru mandal pa tudi vezani na različne ali celo nasprotujoče si doktrinarne interpretacije.

Bukla: Kako bi pomen mandale najlaže razložili nepoučenemu zahod njaku?
Šmitek: Tistim, ki imajo radi malce bolj učene definicije, bi dejal, da so mandale omejeni sveti prostori z jasno določenim središčem, obrobjem in geometrično simetrično strukturo, ki se največkrat kaže v kombinaciji dveh osnovnih likov, kroga in kvadrata. V tem pogledu so podobne indijskim hinduističnim jantram. Ker pa za razliko od janter vsebujejo množico vizualnih simbolov (npr. hierarhično razporejenih bogov z najvišjim božanstvom v sredini), so v bistvu nekakšni ilustrirani teološki priročniki z izredno gostoto in ekonomičnostjo shranjenih informacij. Lahko bi jih primerjali z zemljevidi ali upodobitvami »miselnih vzorcev«.
Drugim, ki so jim ljubše kratke in bolj poetične opredelitve, pa bo gotovo bližja misel tibetanskega modreca iz 14. stoletja, da je mandala obkroženje katerega koli bitja z lepoto. Dodajmo še, da so to lepoto videli predvsem v simetriji mandale, ki pomeni popolnost in uravnoteženost vsega obstoječega.

Bukla: Kaj pomenijo mandale v različnih azijskih deželah in državah?
Šmitek: Mandale so produkt indijskega ezoteričnega budizma, ki se je v zgodnjih stoletjih po trgovskih in romarskih poteh širil v sosednje dežele, še zlasti v Nepal, Tibet, Mongolijo, na Kitajsko, v Korejo, prek nje na Japonsko in še dalje do Indonezije. Ker budizem ni bil izrazito doktrinaren in je bil sposoben asimilirati lokalne tradicije, so se uveljavile lokalne in pozneje nacionalne različice. Zato lahko govorimo o indijskih, nepalskih, tibetanskih in še vseh drugih tipih mandal. Budizem je dal azijskim kulturam, ki se jih je dotaknil, svoj specifični pečat. Prepojil je vse pore in postal način živ ljenja. Pri tem pa je tudi idealni mandalski vzorec pokazal svojo raznovrstno uporabnost, od obrednih in meditacijskih praks, do arhitekture, različnih umetnosti, filozofije in zgodnjih poganjkov znanosti. Brez pretiravanja lahko rečemo, da so bile mandale v vseh teh okoljih neizčrpen vir navdiha in kreativnosti.

Bukla: Kako pa se razlikujejo med seboj?
Šmitek: Indijska tradicija pozna številne tipe mandal in njihovih različic, tako da lahko govorimo o stotinah. Vsaka od dežel »severnega budizma« pa je k tem osnovam v stoletjih razvoja dodala še kaj svojega. Zelo raznolike so zlasti japonske mandale. Mandale lahko razvrstimo v več kategorij glede na njihovo ikonografijo (npr. »palačni« tip mandal z upodobitvijo vladarske rezidence, »individualne mandale« posameznih božanstev in »skupinske mandale« celotnih panteonov, mandale s praznimi prostori, v katerih je treba božanstva vizualizirati, takšne, ki so popisane z sanskrtskimi zlogi ali mantrami itd.). Ločimo jih tudi po namembnosti (daritvene, iniciacijske, meditacijske, pogrebne mandale, mandale kot amuleti idr.), po pripadnosti različnim smerem učenja (mahajanske, tantrične, bonske idr.) in seveda tudi po materialni izvedbi (naslikane na papir, platno ali na stene svetišč, začrtane z barvnimi praški na tla, sešite iz tkanin kot aplikacije in krpanke, izdelane kot lesene, kamnite ali kovinske skulpture, sezidane kot arhitekturni spomeniki). Vendar so vse te fizične predstavitve le pomagala, opore za najbolj cenjeno in edino »pravo« vrsto tridimenzionalnih mandal, ki so skonstruirane mentalno, med vizualizacijami in meditacijami ali v sanjah.

Bukla: Ali na podobno temo pripravljate še kak knjižni projekt?
Šmitek: Posamezne teme in probleme, ki jih načenja pričujoča knjiga, bi bilo mogoče še nadgraditi in izostriti, vendar bo pravi čas za to prišel takrat, ko bom lahko na svoje delo pogledal s primerne distance. Medtem pa se bom spet nekoliko bolj posvetil slovenski mitologiji.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...