»Moj cilj so bralci; vedno sem stavil nanje!«
Tadej Golob je – čeprav je pred tem napisal že knjigo o Karničarjevem smučanju z Mount Everesta ter biografiji o Petru Vilfanu in Zoranu Predinu – nase odločilno opozoril pred šestimi leti, ko je za svoje delo Svinjske nogice prejel prestižnega kresnika. Od takrat, se zdi, sta njegova pisateljska motivacija in želja po ustvarjanju avtorskih del še narasli; bralcem je v preteklih letih ponudil mladinsko delo Zlati zob, knjigo za otroke Kam je izginila Brina? in roman za odrasle Ali boma ye!.
Pred dnevi je pri založbi Goga izšlo njegovo najnovejše delo Jezero, ki ga je ustvarjal dobro leto dni. Gre za kriminalni roman, zvrst, ki se je je avtor, kot nam je zaupal, lotil z velikim spoštovanjem, a obenem z željo, da bi z njo navdušil in prepričal čim več svojih bralcev.
S pisateljem, sicer zapriseženim alpinistom, ki velja za enega boljših v Sloveniji, in novinarskim kolegom, zaradi česar sva pred pogovorom prešla na tikanje, se dobiva na hladen deževen dan, prav tak, kakršnega avtorji kriminalk radi vzamejo za kuliso svojih napetih zgodb.
Bukla: Voda lahko naplavi marsikaj, česar sicer ne vidimo, marsikaj ždi na dnu, in tako je prav sredi deževnih jesenskih dni naplavilo tudi tvoj novi roman Jezero. Kako in zakaj je v tebi vzniknila želja, da se tokrat lotiš ustvarjanja kriminalnega romana?
Golob: Za to obstaja več motivov; eden glavnih je zagotovo ta, na katerega ljudje morda včasih pozabijo, in to je, da narediš nekaj finega, lepega. Ta motiv – da ustvarim nekaj, kar bo vplivalo na ljudi – me nenehno žene naprej. Seveda lahko ustvarjaš tudi umetnost, pa ta nikogar več ne doseže. Žal je ta svet postal zelo banalen: lahko se zapiramo v slonokoščene stolpe Vilenice in podobnega, ampak tisto, se mi zdi, je vedno bolj samemu sebi namen. Ob tem se mi v glavi vedno simbolično pojavlja fraza še iz časa služenja JNA, ko si pisal pošto drugemu vojaku in ti ni bilo treba pisemske ovojnice opremiti z znamko. Gor si preprosto napisal le »vojnik vojniku«. No, in približno v tem smislu – da so same sebi namen – imajo doseg knjige, ki niso žanrske.
Moj zadnji roman za odrasle Ali boma ye! se je, denimo, prodal v tristo izvodih. In tega sem se malo naveličal. Drugi razlog, zakaj sem se odločil za žanrsko literaturo, pa tiči tudi v dejstvu, da sem si preprosto zaželel napisati kriminalni roman, ker sem nekako slutil, da je to zelo zahtevna reč. In res je! Ko sem poleti v Novem mestu vodil pogovor z Mazzinijem in sva se pogovarjala o njegovi najnovejši kriminalki Zemljevidi tujih živ ljenj, je ta takrat lepo povedal, da se morajo pri tej zvrsti literature vse stvari ujemati. Če, recimo, pri bolj umetniških delih v zgodbi kaj zafrkneš in bralec kasneje to tudi ugotovi, bodo pač vsi rekli, v redu, to je umetnost, pri kriminalki pa to preprosto ne gre skozi. Tako sem tokrat ogromno časa pred pisanjem porabil za to, da sem uskladil vsa časovna sosledja dogajanja v zgodbi in izpilil vrsto drugih pomembnih malenkosti.
Bukla: Torej je bilo ustvarjanje te zvrsti zate novo tudi v smislu tvoje težnje, ki te usmerja in vodi med pisanjem: ko te motiv ujame in te nikakor ne pusti pri miru, začneš, kot si nekje izjavil, pisati, potem pa se prepustiš ustvarjalnemu procesu in sproti vidiš, kam te bo vse skupaj peljalo.
Golob: Res je. Osnovno idejo za samo zgodbo sem sicer imel, me je pa bilo kljub temu zelo strah, ali bodo bralci prekmalu ugotovili, kdo je morilec. Toda zdaj, po odzivu prvih bralcev, sem ugotovil, da je bil strah odveč in da mi je uspelo. Pri kriminalkah me je namreč od nekdaj najbolj zanimalo, kako pisatelju uspe, da ustvari zgodbo, ob kateri šele na koncu presenečeno ugotoviš, kdo je morilec. Ko potem v mislih nazaj prevrtiš celotno dogajanje, si rečeš, seveda, saj je vse skupaj res logično. S tega stališča me je vedno navduševala Agatha Christie: v njenih kriminalkah imaš po navadi šest osumljencev, nato je pa šele ta sedmi pravi (smeh).
Bukla: Omenil si Agatho Christie, katere vsa dela si v mladosti požiral kot za stavo, v zad njem času pa te, kot sem nekje zasledila, navdušujejo predvsem sodobni skandinavski pisci kriminalk. Kolikšen delež so vsi omenjeni pustili pri snovanju kriminalnega romana Jezero?
Golob: S tem mojim branjem je tako, da imam čuden spomin; v življenju sem že ogromno prebral, a vse sem pozabil. Nekaj časa sem se močno vznemirjal, zakaj čez mesec ali dva po branju ne znam niti v grobem opisati knjige, kaj šele da bi se spomnil imen ali drugih podrobnosti. A očitno vse skupaj vendarle leži nekje v tebi in potem pride na dan kot nezavedno; no, vsaj upam, da je tako, sicer sem vse to bral zastonj (smeh). Od Agathe Christie, recimo, se spomnim samo Umora na Orient ekspresu in tega, da so v zgodbi vsi morilci; pa še potem, ko sem prebral knjigo, nisem čisto zares vedel, ali so res ali ne (smeh). No, zdaj Christiejevo bere moja skoraj petnajst letna hči, in ko vidim, kaj bere, ugotavljam, da se teh knjig ne spomnim ne po naslovih ne po čem drugem. Sem se pa, priznam, pri pisanju Jezera res še najbolj zgledoval po skandinavskih pisateljih. Prebral sem nekaj Nesbøja in drugih; ugotovil sem, da nekatere od teh knjig sploh niso napisane pretirano bleščeče. Pri nekaterih Nesbøjevih delih sem, recimo, že sto strani pred koncem ugotovil, kdo je morilec. Zato sem imel pred sabo na mizi namenoma kakšno njegovo knjigo; vsakič, ko sem med pisanjem Jezera morda malce obupal, sem si potem rekel: »Zagotovo bo tole vsaj tako dobro, kot je njegovo (smeh).« In potem sem pisal naprej.
Bukla: V knjigi, kot se spodobi za pravo kriminalko, nastopa veliko oseb, precej od njih vel ja za potencialne morilce. Tu so potem še vsi dogodki, ki si morajo ustrezno časovno slediti, da zgodba trdno stoji, in podobne podrobnosti. Kako si se lotil snovanja celotnega poteka dogajanja v knjigi, da je to izpadlo kar se da prepričljivo?
Golob: Na začetku sem si naredil neke šablone in risal na papir neke strukture, a potem se mi je vse to podrlo in sem določene stvari celo izgubil. Zato sem se kasneje preprosto držal železnega pravila, da če bo posamezno poglavje v redu in se bo vse med seboj ujemalo, kot se mora, potem bo tudi knjiga v redu. Zdi se mi, da je najslabše, če imaš vmes neka odvečna mašila; vsako poglavje mora preprosto stati sámo zase, v tem smislu, da bralca z zanimanjem vleče naprej.
Bukla: Osrednje dogajanje zgodbe se odvija ob Bohinjskem jezeru. Si ga izbral zato, ker morda tudi sam sodiš med tiste ljubljanske vikendaše, ki so opisani na začetku knjige in pri katerih se začne odvijati celotna zgodba?
Golob: Ne, preprosto sem ga izbral zato, ker je zaprto z enega konca in tako je v sami zgodbi že takoj omejen nabor potencialnih morilcev. Če bi bilo to jezero zelo odprto na vse strani, bi lahko nekdo truplo z začetka zgodbe odložil in se odpeljal, tako pa to ni mogoče. Nihče pa ne bo po drugi strani od zunaj, od nekod drugod, pripeljal tja trupla in ga odložil, da ga bo jezero znova naplavilo proti njemu. Zato mi je torej Bohinjsko jezero že čisto geografsko in morfološko gledano najbolj ustrezalo za prizorišče dogajanja.
Sicer pa sem ta konec Gorenjske bolje spoznal v obdobju, ko sta bila moja otroka še majhna in smo pogosto zahajali tja na kopanje in pohode na bližnje hribe. Vse druge lokalne podrobnosti, opisane v knjigi, kot so na primer vaška pokopa lišča in podobno, pa sem odkrival in raziskoval šele v zadnjem času, ob nastajanju knjige.
Bukla: Si poleg povedanega izbral Bohinjsko jezero kot prizorišče kriminalke morda tudi zaradi njegove mističnosti, o kateri so pisali že nekateri drugi pisatelji in pesniki in o kateri razpredajo tudi tvoji junaki?
Golob: Meni osebno to jezero predstavlja zanimiv kontrast, ki ga je ustvarila narava; stvari, ki na prvi pogled delujejo ali jih poznamo kot prijetne, se lahko nenadoma prelevijo v čisto drugačne. Ko smo se, recimo, kasneje na založbi pogovarjali o naslovu knjige, so nekateri menili, da bi moral ta jas neje izražati dejstvo, da gre za krvavo kriminalko. Toda oblikovalec knjige je takoj rekel, da se s tem ne strinja in da po njegovem zadostuje, če v naslovu pustimo samo besedo »jezero«, brez pridevnikov »skrivnostno«, »krvavo« ali kaj podobnega.
Tudi Nesbø je eno od svojih kriminalk naslovil preprosto Snežak; snežake vsi poznamo kot nekaj prijetnega, vsi smo jih delali kot otroci. A ko prebereš to knjigo, začneš nanje gledati drugače. Zdaj imam ob pogledu nanje, recimo, vsakič v glavi to kriminalno zgodbo (smeh). Podobno je tudi z Bohinjskim jezerom: predstavlja nam nekaj prijetnega, v njem se poleti kopamo, po drugi strani pa je to jezero zelo globoko, na najglobljem delu meri celo 40 metrov. In če ga greš pogledat sredi jeseni ali zime, v vlažnem, mračnem vremenu, ti ni ob njem prav nič prijetno. V takem v jutranjem mraku se tudi sam zagotovo ne bi rad sprehajal tam naokrog.
Bukla: Literarni poznavalci so že ob tvojih prejšnjih knjigah poudarili, da zgodbe vedno opremiš z veristično dodelanim ozadjem. Ta težnja je prisotna tudi v Jezeru, sploh pri opisih odlomkov, ki zahtevajo poznavanje področja genetike, farmacije, medicine. Od kod si črpal vse te informacije?
Golob: Preden sva se dobila za tale intervju, sem se ravno sestal z direktorjem Nacionalnega forenzičnega laboratorija, ki mi je zelo pomagal z opisi s svojega področja dela in s katerim sem zdaj napravil kratek intervju za spremljevalno brošuro k moji novi knjigi. Poleg tega sem se pred pisanjem pogovarjal še s predstojnikom Inštituta za sodno medicino, imam pa tudi kolega, soplezalca, s katerim greva še zdaj včasih skupaj plezat; po izobrazbi je doktor mikrobiologije in predavatelj na fakulteti v Ljubljani in Innsbrucku, in zelo mi je pomagal s podajanjem številnih informacij s področja svojega dela. Teh stvari si, če želiš, da zgodba stoji, preprosto ne moreš izmisliti. Poleg tega sem bil tudi pri upravnici pokopališča na Blejski Dobravi, ki mi je skupaj s sodelavcem razložila precej stvari, ki so mi bile do takrat povsem tuje.
Bukla: Preden si se lotil pisanja svojega prejšnjega romana za odrasle Ali boma ye!, ki se odvija v svetu boksa, si se tudi sam začel ukvarjati s tem športom. Kako si se potemtakem v tej maniri tokrat pripravil na pisanje, da si lahko suvereno opisoval svet svojega glavnega junaka, kriminalista Tarasa Birse?
Golob: Pred pisanjem me je bilo prav tega najbolj strah; da lik in njegovo delovno okolje ne bi bila verodostojna. Zato sem moral resnično opraviti ogromno pogovorov. Z vprašanji sem veliko nadlegoval dr. Dorijana Keržana, direktorja Nacionalnega forenzičnega laboratorija, da mi je natančno razložil vse o njihovem delu, tudi takšne banalnosti, kot so ura prihoda na delovno mesto, kakšno orožje uporabljajo pri svojem delu in podobno. Nekatere opisane stvari, ki so splošnejše narave, pa sem preprosto prestavil iz drugih poklicev. Odseke, v katerih, recimo, opisujem odnose med nadrejenim in podrejenimi, sem v zgodbo preprosto prenesel iz novinarskega poklica, ki ga dobro poznam.
Bukla: Je v glavnem protagonistu Tarasu Birsi tudi kaj tebe osebno, vsaj če sodimo po tem, da so mu pri srcu podobni športi kot tebi?
Golob: Po mojem je prej obratno. Med pisanjem sem namreč v nekem trenutku ugotovil, da sem vse bolj postajal podoben svojemu glavnemu liku (smeh). Bolj kot on meni. Kot alpinist sem imel namreč zelo visoke cilje, ki so se mi na neki način podrli s prihodom družine. Kar je tudi logično. Moj lik je bil prav zaradi družine prisiljen plezanje odrezati iz svojega življenja, jaz pa ga vendarle nisem. Še naprej sem plezal, ampak vmes me je včasih popadla misel, kaj vse bi lahko dosegel, če ne bi imel družine. Del knjige, v katerem se Taras zagrenjeno sprašuje, kaj vse je v življenju zamudil, sem pisal letos poleti na morju. Med delom sem zato postajal blazno zamorjen, začutil sem, da postajam vse bolj podoben Tarasu. Prav vesel sem bil, ko sem ta del zgodbe končal, saj ni imel zaradi mojega dela letos nihče v družini kaj dosti od počitnic (smeh).
Bukla: Si potem morda to nezadovoljstvo, ki se je naselilo v tebi, nekako načrtno predelal v obliki romaneskne romance za eno noč, s katero se potolaži tvoj junak?
Golob: Ne, ne (smeh). Že v svojih prejšnjih knjigah sem pisal o prevarah, preprosto zato, ker je to izjemno močan motiv, o katerem se mi resnično da pisati. Močnejše stvari so samo še kakšni umori otrok, ampak za takšno pisanje pa preprosto nimam želodca.
Bukla: Ravno v času najinega pogovora so v javnost prišli podatki, da je James Patterson, avtor priljubljenih kriminalk, znova pristal na prvem mestu svetovne lestvice pisateljev z najvišjimi zaslužki od prodanih knjig. Kaj bi se moralo po tvojem v Sloveniji premakniti, da bi pisatelj lahko dobro zaslužil in živel od kriminalke (ali pa tudi od kakšnega drugega žanra)?
Golob: Pisatelj bi moral imeti predvsem neko usklajeno podporo pri prevodih; ta hip namreč še ne vem, kaj se bo zgodilo z mojim Jezerom. Je pa res, da denarja za to, da bi dal prevesti knjigo, nimam. To sem dal narediti pri otroški knjigi Kam je izginila Brina?. Za prevod te knjige sem porabil tri tisoč evrov, a potem mi knjige ni uspelo spraviti nikamor, kar je velika škoda. Moral bi imeti neko podporo, neki tim, ki bi to poskušal spraviti v beli svet.
Bukla: Misliš na podporo založbe?
Golob: Ne, ne to. Mislim, da bi morala za vsem tem stati Javna agencija za knjigo, ki bi poskrbela za promocijo prevedenega dela in podobno. Ampak zdi se, da smo pri nas – od mikročloveške ravni do organizacije – še nekje v fevdalizmu ali pa socializmu. Srž problema je razmišljanje v slogu, da ne smemo dopustiti, da si bo kdo mislil, da je vrednejši od drugih.
Bukla: Ko ravno omenjaš vrednost ustvarjenega, ne morem mimo dejstva, da si bil menda po koncu pisanja Svinjskih nogic, še preden si prejel kresnika, z narejenim zadovoljen do te mere, da si sam pri sebi menda pomislil, da bi si ta knjiga pa res lahko zaslužila omenjeno literarno nagrado. Si torej kaj podobnega upaš napovedati tudi za Jezero?
Golob: Ne, kje pa. Naslednji kresnik bo šel v roke Vojnoviču za njegovo Figo. Vsi tako govorijo in tako bo. Bom kar direktno povedal: če ga je dobil za Jugoslavijo, mojo deželo, potem ga bo tudi za Figo. Sicer pa sem že takoj, ko sem se lotil pisanja kriminalke, vedel, da sem se poslovil tudi od takih nagrad, in konec koncev te tudi niso moj cilj. Ampak odločitev, da se lotim drugačnega žanra, v resnici sploh ni bila težka. Tudi zato, ker vem, da ne bom več dobil nobene nagrade.
Bukla: Zakaj?
Golob: Po kresniku tako ali tako ni bilo nobenih nagrad več. Bile so neke nominacije, nagrad pa ne. Preprosto nimam za sabo okolja, ki bi me razumelo kot dobrega pisatelja. Tega mi pač ni uspelo doseči, ampak, iskreno, glede tega se tudi kaj dosti ne vznemirjam. Moj cilj so bralci; vedno sem stavil nanje. Prav zaradi njih, kot sem povedal že na začetku tega pogovora, sem šel v ta žanr. Denar, ki bi ga sicer dobil z more bitno nagrado, bi mi sicer prišel prav (smeh), kaj drugega pa od tega ne bi imel. A če pustim pri strani vse to z nagradami, mi je iskreno najpomembnejše to, da sem z napisanim zadovoljen. Zdi se mi, da mi je pri Jezeru uspela dobra, klasična in zanimiva kriminalka, in na to sem res ponosen.