»Slej ko prej nas zadene – spraševanje o bistvu življenja«
V poklicnem življenju Toneta Peršaka, tega vsestranskega ustvarjalca številnih gledaliških, radijskih, proznih, esejističnih in drugih del, od lanskega maja zaseda prvo mesto vloga ministra za kulturo. A kljub temu se še vedno rad predaja tudi pisanju. Piše počasi, po posameznih etapah, lahko tudi več let, saj najbolj uživa, kot nam je povedal, kadar »jezik piše zgodbo«.
Tako je ustvarjal tudi svoj najnovejši roman Stanja, ki v marsičem postavlja ogledalo dogajanju v sodobni družbi. Minister za kulturo si je kljub številnim obveznostim z veseljem vzel čas za miren pogovor ob skodelici čaja, v katerem se je med drugim dotaknil tudi iskanja bivanjskega smisla.
Bukla: Na začetku januarja ste praznovali okrogli jubilej, 70. rojstni dan. Ali so takšni dogodki priložnost, da človek napravi osebno bilanco?
Peršak: Najbrž so, vsaj v večini primerov, čeprav se mi zdi, da je za številne bolj prelomen 50. rojstni dan. Ljudje smo nekako sprejeli stereotip, da se življenje deli na tri tretjine, ki se zlasti pri moških menjavajo na 25 let. Toda tokrat, četudi bi imel navado, da delam tovrstne bilance, zanjo preprosto ni bilo časa. To sem pravzaprav napravil pred dvema letoma, ko sem se odločil, da bom še nekaj časa ostal v službi.
Bukla: V kakšnem stanju pa ste – če vas vprašam v slogu naslova vašega najnovejšega romana – sami ta hip?
Peršak: Trenutno v precej hektičnem: Ministrstvo za kulturo se ukvarja – čeprav številni mislijo, da gre za manjše ministrstvo – z ogromno področji in vsa so na neki način podcenjena. Na področju kulture je tudi ogromno tekmovanja in izpodrivanja, veliko je konfliktnih razmerij. In minister se mora hočeš nočeš ukvarjati tudi s tem.
Bukla: Pa to potem vpliva tudi na vaš zasebni mir, zasebno razpoloženje?
Peršak: Ne, to pa upam, da ne (smeh).
Bukla: Potemtakem torej vaša stanja niso podobna tistim iz vašega novega romana, v katerih ždita Barbara in Miro, glavna protagonista, zakonca na pragu srednjih let z odličnima službama, dobrim finančnim stanjem in prekrasnim stanovanjem. Kljub temu da imata na videz vse, se zdi, da nezadovoljstvo prodira iz vsake njune pore. Kaj je po vašem vzrok zanj, saj sta junaka na neki način precej tipična predstavnika današnje družbe?
Peršak: Nezadovoljstvo je, po mojem mnenju, ena glavnih težav današnjega časa, sploh če gledamo – omenil bom Aristotela, ki ga rad pogosto navajam – , kaj je značilno za ljudi našega časa. Na neki način je patetično reči, da nekateri tradicionalni vzorci življenja odpovedujejo, izginjajo. Res je tudi, da nam znanost in moderne tehnologije napovedujejo nove modele življenja, a vsi smo objekti nekih hudih manipulacij, tudi vrednostnih. Danes se v vsakdanjem življenju nenehno srečujemo s tem, da se ljudje odpovedujejo – to počnemo bolj ali manj vsi – nekaterim plastem življenja ali pa jih poskušajo optimizirati. Naj omenim primer, ki se ga dotaknem tudi v Stan jih: koliko žensk v današnjem času se odpove otrokom! Po drugi strani pa je človek vseeno naravno bitje in zato se omenjeno odpovedovanje slej ko prej izkaže kot težava. So nekateri, ki lahko presežejo ta spor v sebi in se odločijo, da bodo živeli s tem do konca. So pa takšni, ki jih to v nekem trenutku udari nazaj. Imamo, recimo, fenomen mamic, ki pri svojih 35, 40 letih dobijo prvega otroka, imamo pa tudi takšne, ki to zamudijo in se jim potem pojavi huda praznina. To, da nekakšen sistem z nami manipulira in nas želi izrabiti samo kot stroje za pridobivanje dobička nekim skoraj imaginarnim lastnikom kapitala in nas prepričuje, da je to naše poslanstvo, nas slej ko prej zadene. In ta dva junaka začne mučiti prav to.
Bukla: A vendar se zdi, da se njega vse skupaj dotakne bolj kot nje.
Peršak: Res je. Tudi zato, ker ima on vendarle še vez s svojo materjo, ki ga nenehno opominja na še nerojene potomce, medtem ko je ona brez tovrst nih odnosov; ima samo očeta, ki pa je tako dementen, da se ne zaveda okolice, kar zanjo v neki fazi predstavlja celo olajšanje, saj se tako otrese vseh tovrstnih družinskih obveznosti.
Bukla: V Stanjih igra poleg jezika pomembno vlogo tudi sama forma: na eni strani imamo gostobesedne, izjemno nazorne, že kirurško prefinjene opise stanovanja glavnih junakov, njunih prehranjevalnih navad in podobnega, na drugi strani pa ima pomembno vlogo dialog, ki pa je zelo suhoparen, odsekan. Ste se zavestno odločili za tovrstno dvojnost, razklanost, tudi praznino, ki pravzaprav odseva bistvo glavnih junakov in je po mojem eden glavnih motivov zgodbe?
Peršak: To je pa zanimiv pogled (nasmeh). Pri ustvarjanju vedno izhajam iz vsebine zgodbe. Ta roman se zelo razlikuje od Usedlin, mojega prejšnjega romana, pa tudi od Preobrazb, romana, ki bo izšel v kratkem. V Usedlinah, razen v delu, namenjenem spominom, tako rekoč ne zasledimo nikakršnih dialogov. Medtem ko so Stanja – če izvzamem prvih 40 strani – sestavljena skoraj iz samih pogovorov. A tudi opisi na začetku imajo to funkcijo, da bralec prav skoznje, skozi opis stanovanja, predmetov v stanovanju, prehrambnih artiklov, načina prehranjevanja in podobnega, laže spozna junaka. Kolikor je to sploh mogoče. Seveda gre pa tudi za to, kar ste omenili že sami, da forma – čeprav so pomembni tudi odnosi med plastmi znotraj tek sta – govori o tem, kar izraža odnos med samima junakoma. Ta je popredmeten in odpira dileme današnjega časa: narcisoidnost, zagledanost vase, v svoje delo in podobno.
Če torej želiš prikazati človeka, ki naj bi bila v aristotelovskem smislu tipična predstavnika današnjega časa, se začneš nemudoma spraševati, kako to napisati: če bi namreč zgodbo napisal v slogu romana 19. stoletja ali pa prevladujočega tipa romana, ki je bil v Sloveniji prisoten še vse do 60., 70. let prejšnjega stoletja, bi seveda prišlo do odstopanja med vsebino in obliko. Zato je bilo treba iskati način, kako se, kot to imenuje Aristotel, vzgibi in zakonitosti nekega življenja manifestirajo v navadah, predmetih, prehrani junaka. In zato sem potem iskal druge pristope.
Bukla: Mednje verjetno sodi tudi ta, da ste zgodbo položili v usta pripovedovalca, ki pa že na začetku pove, da ni vseveden, ampak ima le vlogo opazovalca, ki bralcu podaja zgodbo brez sodb, mnenj in podobnega.
Peršak: Vsekakor. V današnjih časih, ko smo informirani na vse mogoče načine, bi bilo pisati na način vsevednega pripovedovalca, ki ve, kaj oseba misli, čeprav v resnici še ta ne ve, kaj misli oziroma čuti (nasmeh), že z literarnega vidika in vidika, kaj je literatura dosegla, neki anahronizem. Potem so tu še dejstva, kaj vse vemo o človeku, kako ta danes funkcionira. Prav zaradi vsega omenjenega potem iščeš pristop, ki bi bil skladen z vsebino. In zato je treba iskati prijeme, ki malo asociirajo na druge medije; recimo z montažo ali opisom dogodkov. Zgodba je namreč zgrajena iz sekvenc, medtem ko vmesnih obdobij ne opisuje. Bralec si tako sam pri sebi slika mnenje in predstave o življenju junakov.
Bukla: V Stanjih, podobno kot v prejšnjem romanu Usedline, ste v slogu »zavezanosti resnici časa«, ki jo literarni strokovnjaki pogosto pou darjajo v vaših delih, opozorili med drugim tudi na pomen spominov – skozi zgodbo Mirovega prijatelja Jaka, ki se šele ob smrti očeta začne spominjati preteklih dogodkov. A ti, kot se zdi, Mira ne zanimajo, na koncu ob poslušanju postane celo zelo razdražen. Ste želeli tako pokazati, da v sodobnem času ni prostora niti za spomine niti za kaj drugega?
Peršak: To je povezano s tistim, o čemer sva govorila na začetku: gre za to, kako deluje sodobni svet. Vsi smo to, česar se spominjamo. Osebnost nas taja iz spominov. Ampak ti spomini nas z vidika funkcionalnosti tudi obremenjujejo, nas delajo komplicirane. Človek je zapleten, če ga bremeni preveč spominov. Zato nas hočejo nenehoma usmeriti samo v sedanjost in še malo v prihodnost, nič pa v preteklost – razen slovenske politike, ki se nenehno ukvarja samo z njo (smeh). Po drugi strani pa nas ljudi, takšne, kot smo, kompleksnost osebnosti drugih moti. Tudi mi gledamo na ljudi z vidika funkcionalnosti, kot tega imam za to, onega za ono.
Bukla: Lahko torej rečete, da konec romana, tudi zato, ker pripovedovalec na koncu doda, da zgodbe junakov ne bo več spremljal, ker se ta kar naprej vrti v istem ritmu, ni nič kaj optimističen?
Peršak: Na neki način res. Po drugi strani pa upam, da je zgodba vseeno ostala do neke mere odprta. In povrhu vsega zelo verjamem v to, da se ljudje spreminjamo.
Bukla: Ustaviva se za hip še pri stanju v kulturi; bi, če bi živeli ta hip samo od pisanja, lahko preživeli od svojega dela?
Peršak: Jaz bi ta hip že lahko preživel, a samo zato, ker imam že pogoje za upokojitev (smeh). No, šalo na stran, v resnici mislim, da bi bilo to zelo težko. Tudi najboljši avtorji lahko težko dostojno preživijo samo od pisanja. Govorim namreč o svojih kolegih, ki jih poznam iz Društva slovenskih pisateljev in so pri svojem delu dosegli vrhunskost. Če so vse živ ljenje tvegali in bili samozaposleni, imajo danes okrog 300 evrov pokojnine, potem to odslikava dejanski odnos slovenske družbe do vsega skupaj. Res je to povezano tudi s tem, da imamo v Sloveniji majhen kulturni trg in da ta trg razen nekaterim, ki so na meji med trivialno in kakovostno književnostjo, ne omogoča dostojnega življenja. Podobno velja tudi za druga področja, recimo za likovnike: ta trg lahko omogoči, da od 800 likovnikov dostojno preživijo štirje, kolikor niso v službi, ki ni njihova prava dejavnost, morda pet. Pa še ti morajo delati neke vrste tlako.
In prav z vsem tem se ta hip srečujem kot minis ter. Ta prostor preprosto ne more absorbirati dela vseh s področja kulture, po drugi strani pa številni ustvarjalci dosegajo visoko kakovost, ki bi morala biti nagrajena. A zaradi majhnega proračuna je to nemogoče. Trga pa seveda ni. Če vzamemo samo zaposlene; več kot tretjina jih živi pod pragom revščine, hkrati pa imam kot minister pomislek, ker damo ogromno vsoto samo za plačilo socialnih pris pevkov; torej za noben program, noben projekt, samo za osnovne prispevke. Na tem področju je še veliko dilem, tudi takšnih, za katere ne vem, ali so čisto rešljive.
Bukla: Bo torej potemtakem stanje sploh kdaj boljše?
Peršak: Do neke mere bo. Če že drugega ne, ta hip intenzivno razmišljamo, kako bi na vseh področjih kulture izkoristili potencialne vire, ki niso samo proračunski. Poleg državne ravni, ki primerjalno gledano veliko daje, so tu še druge ravni, recimo občine, ki dajejo skoraj toliko kot država. Morda bi bilo pri občinah več stvari lahko usmerjenih v poklicno kulturo, ki nastaja tudi v lokalnih okvirih. Če torej ne bi verjel, da se da kaj izboljšati, potem ne bi videl smisla, da sem se odločil za to funkcijo.
Bukla: Vas pri delu držijo pokonci tudi vztrajnost, borbenost in zdrava tekmovalnost, ki izhajajo iz vašega navdušenja nad športom, še posebej tekom?
Peršak: Izkušnja ukvarjanja s športom je zelo pomembna. Posamezniku da vztrajnost pa tudi ustrezno mero zdrave tekmovalnosti (ne v vseh primerih). In tudi neke vrste plemenitost. Vse to ti pride prav tudi na drugih pod ročjih. Pri meni osebno, denimo, tudi pri pisateljevanju: kljub temu da sem zdaj v prvi vrsti minister za kulturo, se vseeno trudim, da ne izgubim kondicije za pisanje.