»Melodrama v času kreditov«
Bukla: V romanu Hiša prepoznam vsaj dve zgodbi iz tvojih kolumen, Zgodba o neuspehu in Mlade mame, pri štiridesetih. Roman je seveda zajetnejši, zgodbi sta razširjeni in spremenjeni. Na kratko, gre za tričlansko družino, ki živi na prvi pogled idilično življenje v idilični hiši blizu Ljubljane. Teža kreditov naredi svoje in začnejo jo prodajati.
Djilas: Hiša je portret generacije, torej nas v 40-ih letih, ki smo še živeli v prejšnji državi, sistemu in smo neopremljeni za tržno naravnost. Vzgajali so nas v duhu »šolaj se in imel boš službo, varčuj in si kupi stanovanje, potem pozneje vzemi majhen kredit in sezidaj hišo«. Skratka, naši starši so nas vzgajali času primerno. Niso vedeli, kako zelo se bo vse spremenilo, predvsem pa da se bodo krediti pomnožili in da bomo postali njihovi sužnji. V naši vzgoji je vel jalo, da ima delo vrednost, sestavljeno iz vložka našega truda plus materialnih stroškov. Danes vrednost vsega, tudi dela, določa trg. Za nas, predvsem pa za naše starše je to še vedno nepredstavljivo. Tega nismo ponotranjili, razumeli, zmedlo nas je. Kako to, da nimaš nič in ne narediš nič, pa si lastnik tovarne? Potem ta propade ti pa obogatiš? To nima smisla. Krediti in mladi starši pri 40-ih letih so posledica ekonomskega sistema.
Bukla: Hiša vsekakor ni samo knjiga o krizi, spopadanju, je duhovita, tudi osebna. Vživela sem se do te mere, da me je, ko si je družinica v nedeljo pekla palačinke, katapultiralo v kuhinjo delat maso za palačinke, in dokler niso bile narejene, nisem mogla brati naprej. Brala sem in padla v film, v življenje, ki si ga ne morejo več privoščiti v lepi in dragi hiši. Vse to me je nerviralo, češ, mar bi brala, ne pa da zgubljam čas s palačinkami. Sicer pa je Hiša kot magnet, težko jo je odložiti. Preberemo jo lahko v enem zamahu. Veliko smeha in tudi kakšna solza je padla.
Djilas: Jaz sem še zmeraj amaterka v pisanju. Ko se mi je zdelo, da ne zmorem napisati večje forme od kolumne, sem si dopovedovala, da pišem knjigo za na plažo. Meni se zdi prav in v redu, da se iz svojih težav delam norca. Nikogar v knjigi ne vidim kot žrtev. Do vseh svojih perečih situacij imam distanco in tako sem pisala tudi knjigo. Za umetnost so nezanimivi, nekreativni tisti ljudje, ki se delajo lepše, boljše, drugačne, kot so. Malo manj dolgočasni so tisti, ki mislijo, da je njihovo življenje zanimivo samo po sebi. Za umetnost potrebuješ odmik od sebe, distanco, soočanje s kontekstom, časom in prostorom. Če je pisanje samo osebno, je premalo in ni zanimivo za druge. Identifikacija se zgodi z odmikom in prenosom na širši pogled.
Bukla: Toda kolumne, iz katerih je nastala Hiša, so osebne. Pišeš o situacijah, ki se dogajajo tebi, tvojim. Problemov se pri kolumnah lotevaš tudi analitično, raziskovalno.
Djilas: V tekstih za Mladino pišem, kar je res, moje, osebno. In ko pišem za časopis, mora biti tudi resnično. Ampak šele takrat, ko sama predelam neko situacijo in sem jo zmožna uporabiti kot sredstvo za neko širšo temo. Literatura dovoljuje večjo svobodo. Zaostritev dogodkov. Liki so lahko bolj trapasti, kot bi rada predstavila sama sebe. Prvoosebno pisanje je zadnje čase vse bolj popularno. Pri bralcih vzburja mešanico identifikacije in voajerstva.
V knjigi me je zanimalo, kako lahko brezizhodno situacijo še poglobim. Par v knjigi – kreditna kriza poglobi njuno – se še ločiti ne more. Pa tudi če bi se lahko ločila, bi bilo to prelahko. Vsak bi lahko začel na novo? Te mož nosti jima nisem hotela dati. Igrala sem se s tako pogosto slišano frazo »pomembna je družina«. Komu je pomembna? Medtem ko sem pisala, sem raziskovala, kako definiramo revščino v različnih družbah. Kje je meja, prag? Kdo od nas ima finančno rezervo za nekaj mesecev življenja? Kdo od nas si lahko privošči bolniško? Kaj pa če si bolan in prekarni delavec? V ZDA, pravijo, da je finančno stabilna tista družina, ki lahko obdrži svoj način življenja, hišo, šolanje otrok, zdravstveno zavarovanje, avto, tudi če eden od partnerjev izgubi službo. Mi se pogovarjamo o tem, da imata partnerja službi, pa hodita po pakete Rdečega križa, da lahko prebijejo mesec. Pa še zmeraj ne govorimo o tem kot o revščini. Najhujše od vsega se mi zdi, ko ljudje ostanejo brez vsega in so še zmeraj dolžni.
Bukla: Med bolj zabavnimi deli je razmišljanje, kako s premalo denarja plačati položnice. Najprej tiste, ki preprečijo plačevanje velikih obresti. Potem sledi spisek, kaj lahko najprej odklopijo. Zabavalo me je, ker sem se prepoznala, ker se mi to dogaja.
Djilas: Me veseli, moj namen je bil napisati zabavno knjigo. Kaj nam pa drugega preostane. Samo pomisli, kako je bilo, ko sva bili mlajši. Če so nas ogol jufali pri honorarjih, smo verjeli, da se nam bo vloženo delo obrestovalo in da bomo vseeno nekam prilezli. Zdaj je veliko bolj preprosto. Če ti kaj ni všeč – honorar, recimo – , nič hudega, bodo že našli nekoga drugega, ki bo delal za manj denarja. Zlahka nas izločijo. Za mlajše je še huje. Mi smo vsaj resnično veliko delali. Ko ni dela, tudi izkušenj in honorarjev ni. Sicer pa ni pomembno, koliko mene je v knjigi, pomembno je, koliko bralcev in bralk se prepozna v njej.
Bukla: Tako kot v knjigi tudi sicer rada delaš preglednice. Popišeš finančno stanje, vpisuješ, kaj je treba postoriti čez dan, in sestavljaš načrte za življenje. In vendar se zalomi. V življenju in v knjigi.
Djilas: Nič brez plana. Ko nimaš službe, zaradi katere moraš vstati ob uri in se pravočasno odpraviti od doma, si moraš sam vsak dan sproti narediti plan. Kako naj drugače vem, katere vaje in sestanke imam ta dan? Najbolj zabavno je, kako se je treba vsakih nekaj mesecev prilagoditi novemu planu. Avgusta in septembra sem se vozila na Reko in pisala knjigo v odmorih med vajo. Oktobra, novembra in decembra sem prihajala in odhajala iz Nove Gorice. Zdaj se drsam po ljubljanskih ulicah. Ne govorim o tem, da sem »control freak«, kar malo sem, ampak če si delavec po pogodbi, ti ne preostane nič drugega, kot da žongliraš s svojim urnikom.
Bukla: Pišeš v prvi osebi, vendar junakinja nima imena. Otrok ga ima, sosede vpeljuješ z imeni. Drugi pa kakor da bi bili opisani samo s funkcijo: mama, sestra, mož, dedek, luzerji, umetniki, nepremičninski posredniki, kupec, stečajni upravitelj …
Djilas: To je subjektivni plan. Ona se s sabo ne pogovarja po imenu. Pre ostali so svet okrog nje. Ona jih pozna. Ne vem. Oni so slika sveta okrog nje.
Bukla: Oče je v knjigi uspešen, starejši moški, ki družini pomaga. Očitno mu je uspelo sistem preživetja iz prejšnjega sistema prevesti tudi v tržno ekonomijo.
Djilas: Zanimivo se mi je zdelo, kako velike družbenoekonomske spremembe so se zgodile v samo eni generaciji. Naši očetje so rasli v komunizmu pod Leninom, Marxom, Engelsom, do njihovih zrelih let smo vstopili v kapitalizem, delovno dobo pa bodo končali v globaliziranem in neoliberalnem kapitalizmu. Resnično ni lahko korenito spreminjati svojih prepričanj in videnja sveta na vsakih petnajst let. In ob tem še vzgajati otroke in jim prenesti neki sistem vrednot. Mi vzgajamo otroke v relativnem izobilju, razvajamo jih in računamo, da se bo svet sam od sebe spremenil. V knjigi sem potrebovala figuro »pravega« očeta, ki se bori, da v vseh časih ostane trdno na tleh, in otroka, ki je rahlo poseben, zbegan in bo popolnoma nepripravljen na življenje, ki ga čaka.
Bukla: Tvoj stil pisanja je barvit in hkrati minimalističen. Ne razlagaš na dolgo in široko. Stavki so kratki, ne zapletaš se v podredja. Ne razlagaš čustvenih stanj, temveč nas prerešetaš s kratkimi pripovedmi in spiski.
Djilas: Izhajam iz gledališča. V gledališču so besede samo del cele slike, ki si jo mora gledalec sam sestaviti. Tako se mi zdi tudi pri pisanju. Bralcu je treba pustiti, da tekst napolni. Čustva se ne opisujejo, biti morajo zunaj, pri tistem, ki bere. Če bi opisovala, da nekdo joka, si predstavljam, da bi pri bralcu to lahko izzvalo v resnici kaj drugega – smeh ali stisko ali averzijo, nikakor ne žalosti. To bi bil pleonazem. In resnično verjamem, da ima jezik logiko, podredja in tudi ritem. Ko pišem, to delam zelo počasi. Tekst predelujem velikokrat. Vsakič ga vse bolj reduciram. Čistim ga vsega, kar ustavlja ritem.
Bukla: Ko si pisala knjigo, nisi pisala kolumen za Mladino. Si pa vmes režirala predstave. Je laže hkrati režirati in pisati, kot pa, recimo, hkrati pisati kolumne in knjigo?
Djilas: Mislim, da je to stvar veščine. Tako kot lahko v gledališču priprav ljam več projektov hkrati, si predstavljam, da pravi pisatelji lahko razvijajo in pišejo več tekstov. Jaz tega za zdaj ne zmorem. Med precej dolgim obdobjem, ko sem pisala knjigo, nisem bila sposobna pisati ničesar drugega. Slog se mi je tihotapil iz enega žanra v drugega. Pa še priprava predstav vsebuje ogromno ukvarjanja z jezikom, lektorskih vaj, adaptacij, spremnih tekstov. To je bilo preprosto preveč besed in so se nenehno brkljale. Morala sem eno zgodbo in vse njene besede izprazniti iz glave, da sem lahko naložila drugo. Zato sem se raje odločila pisati eno po eno. Ali pa, drugače rečeno: eno knjigo in kar nekaj režij.
Bukla: Še nekaj me zanima. Kadar režiraš, delaš z velikim številom ljudi, od tehnične ekipe, sodelavcev do igralcev. Pisanje pa je osam ljeno delo. Vse, kar si zamisliš, lahko izpelješ po svoje. Režija je kompromis, rezultat možnega v danih okoliščinah. Drži, da je pri pisanju manj kompromisov? Ali pogrešaš sodelavce, predloge, drugačne poglede?
Djilas: Pri pisanju te zgodbe sem odkrila, da je to precej podobno režiranju, le da nisi odvisen od vsaj 15 do 40 ljudi, ki jih potrebuješ, da narediš predstavo. Po drugi strani pa sem odkrila tudi, kako dragocena je ekipa, ko si sam. Vseeno sem navajena na timsko delo. In sem si sestavila ekipo. Najprej sem gnjavila lektorico, Ano Dušo, in potem do onemoglosti še svojo urednico Ano Ugrinović, da sta z mano brali stavke na glas in debatirali o vsakem odstavku, dokler nisem imela za vsakega razlage, zakaj je točno tak. Za to sem jima neizmerno hvaležna.