»Smrt ima biološko zagotovljen suspenz!«
Ihan (1961), pesnik, pisatelj in esejist, je po svojem osnovnem poklicu zdravnik in klinični mikrobiolog, avtor mnogih knjig, ki je za svojo knjigo Državljanski eseji dobil tudi Rožančevo nagrado. V svoji novi esejistični knjigi je kreativno povezal esej in medicinsko znanost ter humanizem. Temo nesmrtnosti, ki se po eni strani zdi fantastično oddaljena, po drugi strani pa je s svojim nasprotjem, smrtjo in smrtnostjo vsakodnevno prisotna v našem življenju, Ihan tako v prvem delu knjige obdela precizno, skoraj klinično s perspektive sedanje znanosti, ki si na vse načine trudi podaljševati človekovo življenje, denimo z različnimi tipi zamenjave iztrošenih organov, po drugi pa se spogleduje z raznimi, skoraj znanstvenofantastičnimi pristopi k prenosu naše zavesti v daljno prihodnost. V nadaljevanju pa Ihan k smrti in življenju pristopi še s širše perspektive, sprašuje se, kaj je smisel dobrega življenja in kako ga čim bolj zdravo živeti, vrača se k biblijskim časom in na novo analizira zapoved »Ne ubijaj!«, s svojo knjigo pa nam pod črto ponudi mnogo izhodišč za razmišljanje o bivanju v novem koledarskem letu.
Rugelj: Bralci vaših zadnjih knjig se vas najbolj spominjajo po esejističnih delih. S Časom nesmrtnosti pa se, vsaj v prvem delu, vračate na področje medicinske znanosti … Kako prehajate med tema dvema žanroma in kateri vam je ljubši?
Ihan: Danes se od esejistike v knjižni obliki pričakuje vedno večja specifičnost, ki izhaja iz poglobljenega avtorjevega poznavanja posamične specializirane tematike, še bolje pa, da je avtor tudi avtoriteta na področju pisanja. To je logična posledica brezplačne ponudbe splet nih medijev, od kolumen do družbenih in družabnih orodij, kjer je mogoče z nekaj kliki dobiti tisoče zanimivih mnenj o čemerkoli – zakaj bi bralec torej kupil knjigo, če mu ta ne ponuja presežka? Tak presežek je v avtorjevi globlji vpletenosti v določeno področje in hkrati v njegovi pripravljenosti, da prijazno uvede bralca v kompleksnejši svet vzrokov in posledic, kot ga je mogoče zaznati s spremljanjem spletnih mnenjskih fragmentov. In tudi svet se je medtem zelo spremenil – esejistu izpred nekaj desetletij je bil potreben predvsem pogum za izrekanje želje po politični in človeški svobodi, ki so jo v strahu pred vsem očitnim represivnim sistemom imeli vsi, pa je nihče ni upal svobodno izrekati in živeti. Danes je svet kristaliziral v gmoto, zamejeno z milijoni faset, ki vsaka po svoje lomi podobe sveta, družbe, človeka, svobode, njenih plenilcev in angelov varuhov. Dobronamernost in pogum nista več dovolj, bralec želi specializiranega vodnika, ki mu pri specifičnem izletu na določen del sveta zaupa zaradi njegovih izkušenj. Lahko je filozof, ekonomist, maratonec, psiholog, informatik, popot nik, biolog – današnji knjižni bralec želi specifično izkušnjo, za splošnosti in fragmente pa ima splet.
Rugelj: Priznam, preden sem se lotil branja vaše nove knjige Čas nesmrtnosti, sem bil tudi sam skeptičen zaradi napovedane vsebine. Vendar sem po nekaj straneh že povsem »padel noter«. Ste se knjige v prvi vrsti lotili kot medicinski znanstvenik ali kot filozofski esejist? Ali pa, če sem še bolj konkreten, kot človeški smrtnik?
Ihan: Knjiga je bila na začetku zastavljena izrazito družbeno in celo politično – znan slikar mi je v pogovoru omenil, da danes umetnost umre z umetnikom, včasih pa je z njegovo smrtjo začela šele zares živeti, spomnimo se Kafke, impresio nistov. Umetnost je danes postala predvsem res ničnostni šov, potrebuje objekt v obliki živega umetnika, okrog katerega se širijo medijska sporočila. Po drugi strani vidimo, kako je bil denar nekoč geografsko zamejen na določeno državo, denimo, bogastvo je bilo nekaj krhkega, vojna ali naravna katastrofa je vse porušila. Zdaj se, drugače, lahko po nekih čudnih osmozah koncentracija kapitala in moči preseli drugam v trenutku in še preden se zgodi kaj neprijetnega. Namesto umetnosti in duha je postal nesmrten denar, postal je demonična moč zunaj časa in katastrof, saj se zmore umakniti pred vsako krizo: vedno najde izhod, drugo državo, oazo, dejavnost.
Od te misli je bil le še korak do nesmrtnosti telesa, ki je bilo nekoč primer neizbežnega razpada materije, danes pa je nesmrtnost telesa mogoče kupiti za denar – s pomočjo krionike. Ob tem se je seveda razvnela moja naravoslovna strast, ki je, kakršnakoli že, potrebna, da človek napiše knjigo, da vztraja, raziskuje.
Rugelj: Kaj vas je pri raziskovanju dosedanjih medicinskih znanstvenih poskusov težnje k nesmrtnosti najbolj presenetilo?
Ihan: Glede poskusov podaljševanja življenja sem precej na tekočem, nekaj od tega navsezadnje vsako leto predavam zdravnikom na podiplomskemu študiju. Torej je šlo bolj za to, da bralcu razumljivo in dovolj plastično pojasnim dosežke, ki bi dovolj razprli njegovo domišljijo. Bolj zabavno se mi je zdelo brskati po družboslovnih razpravah, ki se lotevajo tehnologij za podaljševanje življenja – na primer pravniških utemeljitev, zakaj zamrznjenci v tekočem dušiku ne morejo imeti statusa živega človeka, ampak morajo najprej, s pomočjo mrliškega lista, postati truplo. Če ne bi izgubili statusa človeka, bi nastal popoln kaos na področju dedovanja. To bi pomenilo, da bi v tridesetih letih vsi lastniki velikih podjetij plavali v tekočem dušiku brez povezave z upravami podjetij, ki ne bi mogle vedeti, kaj hoče njihov zamrznjeni, nedostop ni las tnik. Priznajmo, da bi tak svet postal čista mora. Po drugi strani pa se zdi neverjetno, kako zelo se je človek pripravljen ponižati, da privoli v podpisovanje izjave, da ni več človek in je last nekega podjetja, ki ga lahko uporabi na povsem drugačen način, kot si je zamišljal ob podpisu izjave.
Rugelj: V prvem delu knjige zelo nazorno pišete o tem, kako konkretna podjetja s prihod njo znanostjo in tehnologijo človeku obljub ljajo večno oziroma vsaj precej podaljšano življenje v zameno za njegov (izjemno) velik finančni vložek. Ali se vam zdi, da človek, ki je soočen z diagnozo smrtnosti, res tako zelo teži k večnemu življenju, da je zanj priprav ljen storiti (skoraj) vse?
Ihan: Evolucija nas je oblikovala tako, da imamo brezpogojni biološki gon po življenju, a hkrati biologija poskrbi, da ni uresničljiv. Tako vsaka generacija preskrbi svoje potomce, potem pa se umakne; ne le zaradi hrane, ampak tudi zaradi vseh drugih življenjskih rutin. Svet se spreminja in generacije, ki želijo živeti v rutinah nekih starih časov, bi s svojim kopičenjem ustvarile neznosen svet. Problem humanizacije pa vedno nastane, ko postanemo ljudje s tehnologijo zmožni premagati biološko usodo. Takrat mora začeti delovati naš razum in poskrbeti, da ne uničimo sami sebe. Kot smo nekako uspeli pri atomski energiji. V primeru nesmrtnosti ne gre le zato, da bi njena uresničitev popolnoma podrla družbene simbolne sisteme – rojevanje otrok bi na primer iz vrhunca človeške kreacije postal družbeni terorizem, družina pa teroristična celica. Pa tudi na osebnem nivoju nesmrtnosti ne bi prenesli, saj bi to pomenilo ukleščenje vseh naših družbenih položajev v neskončnost – bogati bi še bolj stiskali svoje bogastvo, šefi še bolj brezobzirno varovali svoje položaje, roparji še bolj brezskrupulozno napadali. Nesmrtnost bi v pogojih človeške džungle postala hujša od strahu pred smrtjo, če povzamem Kirkegaarda. Za znosno nesmrtnost bi človek potreboval neskončno prostost in svobodo, ki pa je, po Frommu, ne prenesemo, ker nam frustrira občutek skupinske varnosti, ki je osnovna potreba človeka. Za nesmrtnost bi preprosto morali prenehati biti ljudje.
Rugelj: Kdaj bodo pa po vašem mnenju dejansko zmožni izvesti operacijsko zamen javo glave? Se vam zdi, da obstaja realna mož nost, da bi ustrezno povezali vse živce v hrbtenjači? Meni se namreč že to zdi čista znanstvena fantastika …
Ihan: Vsekakor, pri današnjem pojmovanju živcev kot električnih kablov, ki zahtevajo spojitev konca s koncem. Ampak obstajajo tudi dinamične teorije, ki predpostavljajo, da živci sami najdejo povezave, kot pri zarodku, in se reorganizirajo, če jim kirurg le omogoči okolje, v katerem se lahko obnavljajo.
Rugelj: V knjigi pišete o tem, kako smo pri nas zaznamovani in omejeni z lastno tradicijo, religijo in zgodovino, zato se nam zdijo ideje, da bi na glavo starega človeka »pritrdili« mlado telo, s čimer bi zavest, ki je nas tanjena v možganih, prenesli naprej, precej neobičajne in kako, denimo, Kitajci pri tem nimajo nobenih ideoloških zavor. Kje so raziskave na tem področju v tem trenutku najbolj napredne?
Ihan: Končni problem staranja je pravzaprav staranje možganov, v katerih se kopičijo izrab ljeni proteini in sčasoma povzročijo slabo delovanje, ki ga poznamo kot demenco. Proti demenci danes poteka razvoj mnogih zdravil, ki bi čistila nakopičene patološke proteine, s presaditvijo glave na mlado telo bi lahko pričakovali, da bo mlado telo regeneriralo tudi delovanje možganov, vsaj poskusi na miših to precej prepričljivo kažejo.
Rugelj: Zanimivo, v drugem delu pa se vaša knjiga iz znanstvene medicinske razprave vse bolj preveša v humanistično raziskovanje naše zgodovine v povezavi s smrtjo, od biblijskih zapovedi naprej. Ste v tem smislu želeli nadgraditi vašo knjigo Deset božjih zapovedi? Je to zaključek vašega »biblijskega« kroga?
Ihan: Predvsem sem želel smrt obrniti tudi v večno vprašanje odnosa med posameznikom in njegovim ljudstvom ali plemenom. Pa v vprašanje odnosa med osebnim duhom in skupinskim duhom, ki ga navadno opisujemo v obliki takšnega ali drugačnega boga. V tej smeri se je težko izogniti večnemu trikotniku kuge, lakote in vojne, ki je neločljivo povezan s smrtjo. S tem mislim lakoto, ki peče posameznika in ga sili v požrešno prisvajanje vsega okoli sebe; pa po drugi strani kuge, ki jo nenehno vidimo v drugih in nam vzburja obrambne reflekse pred sodelovanjem s soljudmi; posledica obojega pa je v družbi seveda nenehno vojno stanje, v katerem so se medsebojno pripravljeni uničevati ljudje, ki vsak zase ne bi hoteli nič drugega samo zgolj mirno živeti na tem čudovitem planetu.
Rugelj: Tema nesmrtnosti oz. neke vrste strah pred smrtjo je tudi osrednja tema festivala Fabula, ki bo nesmrtnost osvetljevala z različnih zornih kotov. Se vam zdi, da je o tej temi dovolj govora, ali je smrt še vedno (in že spet ter še zmeraj) neke vrste tabu?
Ihan: Tema je več kot aktualna, saj danes celo družbo nenehno pretresajo smrtni strahovi epidemij, teroristov, beguncev, ekonomskih zlomov. Gre za to, da družba izrabi mitologijo strahu pred smrtjo za potrebe družbene produkcije in politične manipulacije. Zanimivo je, da je bilo včasih drugače: šestdeseta leta, denimo, je poganjal eroticizem. Detabuiziranje in odkrivanje erotike je bilo tisto, s čimer so se mladi postavljali po robu generacijam pred njimi. Pokazali so telo, punce prsi, fantje mišice ... Eroticizem, ki so ga potem hoteli posnemati na vseh področjih, je zelo hitro prerasel iz pregan jane subkulture v »mainstream«. Industrija je kmalu spoznala, kako neverjetno zmore eroticizem mobilizirati množice. A eroticizem kot vse sublimirane družbene energije potrebuje suspenz, ki ga je industrija z željo po stopnjevanju učinkov hitro uničila – in prišla do pornografsko gole kože in anatomije, ko suspenza ni več. Smrt pa ima biološko zagotov ljen suspenz, saj jo doživimo šele na koncu, zato je strah pred smrtjo postal boljši mobilizator: kako se zaščititi pred nedoživetim in to ponavljati v nedogled.
Rugelj: Ko si malo ogledujem vaš knjižni opus, se v njem lepo izmenjujejo neleposlovne in leposlovne vsebine. Lahko poveste kaj več o svojih prihodnjih knjižnih projektih?
Ihan: Kot človek, ki ne živi od pisanja, ostajam vedno pri zadnjem delu, s katerim se ukvarjam – trenutno je torej še vedno čas nesmrtnosti.