»Raje bi bila empatična kot didaktična«
Manca G. Renko (1988) velja za eno najvidnejših mladih intelektualk pri nas, predvsem pa eno od tistih, ki brez zadržkov pove, kar misli. Diplomirala je iz germanistike in zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, do nedavnega pa je bila mlada raziskovalka na Inštitutu za zgodovinske študije Znanstveno-raziskovalnega središča Univerze na Primorskem. Poleg zgodovine je tudi velika ljubiteljica literature. Z njo se srečuje kot odgovorna urednica spletnega portala AirBeletrina in letos prvič v vlogi programske vodje mednarodnega festivala Literature sveta – Fabula, ki poteka pod okriljem založbe Beletrina. Piše kritike, refleksije, moderira pogovore, prevaja, tik pred izidom pa je tudi njen literarni prvenec – Lastno življenje (Srečanje z Zofko Kveder), namenjen najstnicam/-kom, in opremljen z vrhunskimi ilustracijami Samire Kentrič. Z življenjsko zgodbo Zofke Kveder želi v mladih bralkah/-cih prebuditi zavedanje, kako pomembno je, da se človek bori proti družbenim krivicam, že izborjenih pravic ne jemlje za samoumevne in ves čas stremi k temu, da bo nekoč res živel v »najboljšem možnem izmed vseh svetov«.
Bukla: Pa začniva čisto na začetku: Zakaj prav Zofka Kveder? Kaj vas je tako pritegnilo, da ste se od vseh slovenskih avtoric odločili pisati ravno o njej?
Renko: V resnici je šlo za splet naključij. Kot programska vodja literarnega festivala Fabula moram poskrbeti, da bo v času festivala izšlo pet knjig – in da bo ena od teh namenjena mlajšim bralkam in bralcem. Ker bo letošnji festivalski fokus nesmrt nost, sem želela zgodbo, ki bi pokazala, kako velike ideje in boji preživijo človeka, so večni, nesmrtni. Tak primer je tudi emancipatorni boj, boj za vstop žensk v javno in umetniško življenje. Pri Zofki Kveder je stvar še dobesedna: za seboj je pus tila dve hčeri, ti dve hčeri sta rodili nove hčere, te hčere imajo tudi svoje hčere – in vse te ženske, Zagrebčanke, se vsaj delno ukvarjajo z umet nostjo. Lepšega primera nesmrtnosti neke ideje si skoraj ne morem predstavljati; po eni strani gre dobesedno iz roda v rod, po drugi strani pa smo vse ženske dedinje njenih prizadevanj.
Bukla: Česa torej o avtorici ne vemo, pa bi morali? V čem je njeno literarno ustvarjanje drugačno od ustvarjanja njenih pisateljskih sodobnic/-kov oz. v čem je bila njena literatura prelomna?
Renko: Ha, ali veste, da je konec novembra minila okrogla devetdeseta obletnica njene smrti, ki pa se je ni nihče spomnil? Mislim, da to najbolje ponazarja odnos, ki ga imamo do umetnic, veliki jubileji minejo brez odmevnih simpozijev, velikih razstav ali herojskih filmov. Ko pišem o Zofki Kveder, mi ne gre toliko zanjo ali za točno določeno literarno delo, kolikor mi gre za umetnice na splošno. Za začetek bi bilo dovolj, če bi vedeli, da njeno najboljše literarno in publicistično delo v ničemer ne zaostaja za najboljšim literarnim in publicističnim delom velike večine njenih moških sodobnikov.
Bukla: Zofka Kveder je živela na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Kakšen čas je bil to in kakšna sta bila vloga in življenje žensk?
Renko: Za vsako obdobje lahko uporabimo dickensovski odgovor: bil je najboljši čas, bil je najslabši čas ... Skratka, bil je čas nasprotij. Čistunsko čaščenje ženskega telesa je hodilo v roki z njegovo razprodajo; isti moški, ki so od svojih žena in hčera zahtevali čistost, so brezsramno obis kovali javne hiše, v katerih tabuji niso obstajali ... Resda so univerze, tudi dunajska, tedaj začenjale odpirati vrata študentkam, a vedeti moramo, da so bile v manjšini in da so o študiju lahko razmišljale le dvojno privilegirane ženske – tiste, ki so izhajale iz dovolj bogatega in hkrati dovolj razsvetljenega okolja, da je razumelo nujnost ženske izobrazbe. Ženska sama, če ni bila bogata dedinja, malone ni mogla preživeti, ni mogla opravljati poklica – če pa ga slučajno je, je to pomenilo, da bo najverjetneje ostala samska in izobčena iz družbe.
Če nekoliko karikiram in ocenim zelo približno in grobo: če je bila ženska revna, je lahko oprav ljala težaška in umazana dela ter bila stroj za rojevanje, če pa je bila bogata, je lahko v strogo varovanem izumetničenem bidermajerskem salonu igrala klavir, prirejala bankete ter bila prav tako stroj za rojevanje. O javnem življenju, svobodi pa tudi volilni pravici v tistem času lahko govorimo le v izjemnih primerih.
Bukla: Ironija usode je, da sta k emancipaciji žensk veliko prispevali tudi prva in druga svetovna vojna. Zaradi odsotnih moških so bile ženske primorane vstopiti v javno življenje in zato postale samostojnejše, razvile identiteto ter hotele same krojiti svojo usodo. Tudi avtorico so, kot veliko zagovornico pravic žensk, zmerjali s »prenapeto emancipistko« in »sovraž nico moških«. V knjigi opozarjate, da danes priborjene pravice jemljemo za samoumevne, kar poraja nevarnost, da nam lahko zdrsnejo iz rok.
Renko: Res sta, čeprav je Zofka Kveder večji del svojega emancipatornega boja izborila že pred vojno. Po vojni je bila zaradi osebnih tragedij izčrpana. Sicer pa s »prenapeto emancipistko« in »sovražnico moških« ljudje še danes radi ozmerjajo ženske, ki si upajo postaviti zase in živeti po lastnih pravilih. To seveda več pove o teh ljudeh kot o ženskah, ki jih zmerjajo. Kar se tiče pravic, pa tako: zdi se mi zelo pomembno, da vemo, da nam nobene pravice, ki jih imamo danes za samoumevne, niso bile podeljene. Najina izobrazba in volilna pravica, nad katerima se včasih lahko tudi zmrdujeva, sta nekatere ženske stali življenja. To je tisto, za kar upam, da mi je v knjigi uspelo prikazati: kako težko je bilo živeti kot Zofka Kveder in njej podobne ženske in kako ignorantsko je, da se tega ne zavedamo.
Bukla: Ko sem se pripravljala na intervju, sem segla tudi po enem temeljnih del s tega področ ja – Primerjalni zgodovini slovenske literature Janka Kosa, kjer je avtorica omenjena zelo na kratko, celo obrobno. Sami v delu poudarite, kako nesprejemljivo je, da so v šolskem berilu še vedno v veliki večini zastopani avtorji, medtem ko se avtorice le stežka »prebijejo« vanj, enako velja tudi za antologije itd. Lani so Zbrana dela obeležila 70-letnico izhajanja in Zofka Kveder je edina avtorica doslej, ki je bila izdana v družbi slovenskih leposlovnih klasikov. Zanima me, kakšen je njen položaj in ne nazadnje tudi položaj drugih slovenskih avtoric v sodobni literarni zgodovini in ali Slovenci sploh poznamo naše avtorice?
Renko: Da ima Zofka Kveder mesto v zbranih delih, je izjemno pomembno. A nič manj pomembno ni, da mlade – in tudi starejše – sploh prepričamo, naj sežejo po njih. O umetnicah je bilo v zadnjih letih tudi v slovenskem znanstvenem prostoru narejeno veliko dobrega dela; problem pa je, da to ne pride do ljudi, da so mlajše generacije vzgajane, kakor da vmes sploh ne bi prišli do novih spoznanj in dognanj. Za to so vsaj delno krivi tudi znanstveniki sami, ki se vse prehitro zadovoljijo s prepričevanjem prepričanih – namesto da bi zbirali nove bralce, zbirajo točke.
Bukla: Delo je namenjeno otrokom, mladostnikom in zato napisano preprosto, razumljivo. Besedilo bogatijo ilustracije Samire Kentrić, pripovedovalka pa se skuša mladim bralcem približati tudi tako, da jih osebno nagovarja. Katere so torej tiste teme, ki jih želite prek avtoričine usode posredovati mladim bralcem oz. za kaj bi se moral mlad človek boriti danes?
Renko: Veseli me, da se delo bere kot preprosto; človek se mora precej namučiti, da mu uspe besedilo napisati tako, da je branje lahkotno. Z bralci – ciljam predvsem na mlajše gimnazijce in morda starejše osnovnošolce – se skušam pogovarjati, enako pa počne Samira s svojimi ilustracijami. Če bom dosegla to, da jim bo ob branju prijetno, da bodo imeli občutek, da imajo v meni zaveznico, hkrati pa bodo po branju te knjige razumeli, zakaj je človek, ki reče, da zgodovina ne pozna velikih umetnic, ker so ženske manj sposobne od moških, navadno teslo, sem naredila dovolj. Raje bi bila empatična kot didaktična.
Še bolj bi bila vesela, če bi gimnazijske profesorje to skromno delo spodbudilo k temu, da bi pri urah slovenščine kdaj kakšnega moškega zamen jali za žensko. Če omenim le prva, ki mi padeta na pamet: zakaj mora vsak gimnazijec vedeti, kaj je madgalenica in kaj pomeni spomin nekega moš kega, ni mu pa treba vedeti, kaj je lastna soba in kaj pomenijo življenjske razmere neke ženske ...
Bukla: Na uho mi je prišlo, da se v vašem naslednjem delu posvečate velikanu slovenske literature – Ivanu Cankarju. Nam lahko poveste kaj več?
Renko: Ha, upam, da bo moje naslednje delo končno končana doktorska disertacija. Nato pride na vrsto Cankar. Reciva tako: skušala bom najti načine, kako ljudi prepričati, naj dajo Cankarju drugo priložnost. Ne ostanejo vsi ljudje, ki so se nam v šoli zdeli grozljivi, za vse življenje grozljivi.
Bukla: Ste tudi programska vodja festivala Literature sveta – Fabula, ki bo potekal marca. Kaj posebnega pripravljate za letos?
Renko: Uf, ja. Fabula bo čisto sveža, z novo celostno podobo, za katero je poskrbel Jernej Stritar, in z izjemnimi tujimi pisatelji: Goncourtovim nagrajencem Mathiasom Énardom, finsko pisateljsko zvezdnico Sofi Oksanen, baskovskim klasikom Bernardom Atxago in sovjetskim disidentom Viktorjem Jerofejevim. Pester bo tudi spremljevalni program, delček festivala pa bo z nami v obliki knjig ostal tudi po 11. marcu. Ravno sem nehala z urejan jem romana Alkohol in nostalgija Mathiasa Énarda in moram reči, da sem še vedno pod vtisom … Upam, da bodo tudi bralci.