Urednikov uvodnik
Slovensko knjižno založništvo je v občutljivih časih, saj ni povsem jasno, kaj se bo z njim dogajalo v bližnji prihodnosti. Po eni strani se pozitivni gos­podarski učinki zadnjih let.. več>
»Resnično verjamem, da je ljubezen na razpolago vsem ljudem.«
Bukla 131, 5. 4. 2017

foto: Jurij Pfeifer

»A veš, katera knjiga me je pa letos res presenetila? Ta ... Telesa v temi ali kako že,« sem kaka tri ali štiri leta nazaj večkrat slišal v t. i. »literarnih krogih«. Presenečenju je botrovalo več dejavnikov, vse od dejstva, da gre za prvenec, za knjigo, ki (čeprav smo na to že pozabili) prekipeva od metafikcijskih elementov in naslavlja tematiko seksualnosti na način, da se slednja vgnezdi v samo pisavo (kar smo tudi že pozabili). A seveda ni šlo samo za presenečenje, temveč tudi prepoznavanje kakovosti dela: nagrada kresnik, nagrada kritiško sito in posebna omemba ob nagradi za najboljši literarni prvenec. Romanu je ob koncu lanskega leta sledila Lenkova druga knjiga, zbirka kratkih povesti Postopoma zapuščati Misantropolis (prav tako izdana pri Centru za slovensko književnost), več o njej pa boste izvedeli v pričujočem pogovoru z avtorjem.

Bukla: Za tvoj prvenec, Telesa v temi, je značilen dialog s tradicijo postmodernizma. Glede na to, da se v zbirki kratkih povesti odmikaš od njega, me zanima, ali si želel (in uspel) v prvencu s postmodernizmom na neki način razčistiti.
Lenko: Mogoče. Dejstvo vsekakor je, da na to temo, vsaj v tem obdobju svojega življenja, nimam ničesar več povedati. Sam na Telesa v temi gledam kot na nekakšen vrh ali akumulacijo; zasičenost. Kapljo čez rob. Najtemnejšo uro noči tik pred zoro. Postopoma zapuščati Misantropolis pa je v tem pogledu trenutek, ko vzide sonce.

Bukla: Vendar pa obstaja še ena linija, ki si ji sledil že v prvencu, v drugi knjigi pa morebiti še bolj, in sicer pisanje o spolnosti. V prvencu je bila ta tematika problematizirana skozi povezavo erotike in pisanja/branja na način, soroden Barthesovemu. Kako deluje erotika v Postopoma zapuščati Misantropolis? Pripovedovalci je namreč ne problematizirajo v taki meri kot poprej, vsaj eksplicitno ne.

Lenko: Ne, osebe v Postopoma zapuščati Misantropolis res ne problematizirajo spolnosti, vsaj ne na ravni Teles v temi – prej bi rekel, da jo živijo. Nekatere samo popraskajo po njeni površini, druge se vanjo zaletijo z vso silo in maso. Nočem se ponavljati in menim, da sem lahko napisal le eno delo o kastriranem pisatelju. Po Telesih v temi me je začela zanimati še druga stran kovanca. Spolnost je namreč izjemno široko področje, in če je na eni strani lahko najbolj banalna izkušnja na svetu, je po drugi lahko transcedentalna do te mere, da odpove vsa logika jezika, misli … V zbirki sem se osredotočal na vse te različne nianse spolnosti, ki pa, seveda, niso vedno »prijetne«.

Bukla: Kam se v tem pogledu umešča tvoje literarno ustvarjanje? Zdi se, da je osrednji val tovrstnega pisanja pri nas zajemal predvsem 80. in 90. leta(Lenardič, Frančič, Pušavec ...).
Lenko: Res ne bi vedel. Sam sebe sicer dojemam vsaj deloma kot »outsiderja«, poleg tega pa se poizkušam čim manj obremenjevati s tem, kam bi naj sodil in kam ne. Mislim, da je to bolj kot za avtorja vprašanje za literarno kritiko in teorijo.

Bukla: Katere so v okviru literature s tega vidika tvoje referenčne točke? Je to val erotike v prvi polovici 20. stoletja? Bukowski, Miller? Morda literatura, ki jo je slovenskemu prostoru pred nekaj desetletji približala zbirka Dotik?
Lenko: Bukowskega neizmerno cenim kot pisatelja, pesnika in ikono, medtem ko mi je Miller neverjetno dolgočasen. Kot referenčne točke v literaturi pa bi mogoče rad izpostavil predvsem knjige, ki so mi pokazale, kaj vse prenese papir ter – pomembneje – kaj vse prenese literatura, ne da bi prenehala biti literatura. Tu bi omenil knjige kot so Osnovni delci, Tri hčere svoje matere in Vlažne cone, iz nekoliko drugačnih vzgibov pa tudi kratke zgodbe Davida Fosterja Wallacea. Sicer pa moram priznati, da se v zadnjih letih moje referenčne točke vedno bolj pomikajo iz domene literature v film, ­TV-serije in glasbo.

Bukla: Ali je v tem smislu seksualnost samo ena od možnih tematik in koliko nujna je bila ta izbira teme za zbirko tvojih zgodb?
Lenko: Če je pisatelj ali umetnik nasploh res dober (in mislim res dober), lahko pove kar koli s tem, ko govori o nečem drugem. Film Apokalipsa zdaj! se načeloma smatra kot vojni film, a prek kalupa vojnega filma pravzaprav govori o vsem drugem kot o vojni. Vendar pa to ustvarjalcev filma vseeno ni ustavilo, da ne bi posneli tudi nekaj res odličnih akcijskih scen. Podobno dojemam v svojem pisanju tematiko spolnosti. Pesimist v meni pravi, da pač ne znam drugače, optimist pa, da mi gre to najbolje od rok.

Bukla: Druga tema, ki zaznamuje zbirko kratkih zgodb, je prav gotovo glasba, tu in tam klasična in popularna, sicer pa gre pretežno za težkometalno glasbo ali bolje: njene podžanre. Kakšno vlogo ima glasba v tvojem pisanju?
Lenko: Glasba mi predstavlja izjemno močan vir inspiracije in komunikacije z nezavednim, intuitivnim. Predvsem pa iščem glasbo, ob kateri se počutim živega – naj gre za ameriški country, Lano Del Rey, Marilyna Mansona ali pa skupine, kot so Tiamat, Mastodon, The Devil's Blood ali Slipknot. Vsi omenjeni glasbeni akti so v zadnjih štirih, petih letih neposredno vplivali name, na ustroj mojega metasveta in posledično seveda tudi na moje pisanje.

Bukla: V reviji Sodobnost (junij 2016) so objavljeni tudi Zapiski o black metalu, ki so retrospektivno morebiti pomembni tudi za to zbirko kratkih zgodb, saj se v njih že pojavi denimo tema mizantropije, prav tako se zdi, kakor da lahko celo black metal razumemo kot neki simptom v sodobni družbi. Kako se eno in drugo umešča v preplet tvojega pisanja, erotike in glasbe?
Lenko: Metal kot življenjski slog ali sredstvo identifikacije sem pred leti preprosto prerasel. Nobene revolucije; prej bi rekel, da je šlo za non-event, levitev. In bolj kot sam sebe začenjam dojemati kot pisatelja, bolj se mi – prvič v življenju – zdi, da sem na pravi poti. Na moji poti in ne na poti, ki jo je zame začrtal nekdo drug. Verjamem pa, da mi je vsa metal izkušnja dala nekakšno posebno pozicijo oz. perspektivo. In zaradi te izkušnje si mogoče drznem iti dlje. In kopati globlje. Kajti metal me je, če kaj, naučil, kako operirati z ekstremi. In da ti niso tako hud bavbav, kot se mogoče zdi. Vsaj ne, dokler smo sposobni ločevati med ekstremi v umetnosti in ekstremi onkraj nje.

Bukla: S tega vidika se mi zdi zanimivo specifično mesto izrekanja, ki ga zavzemajo pripovedovalci. Po eni strani gojijo skorajda nekakšen gnus do lastnega početja, po drugi strani pa čutijo nujo, da ga sprejemajo takega, kot je. V kakšnem položaju so se znašli? Če seveda ne gre za preveč moralistično vprašanje …
Lenko: Sam nikakor ne bi uporabil besede gnus, temveč ljubezen. Ljubezen v pregovornem dobrem in slabem. New age nam denimo stalno vbija v glavo, naj ljubimo sami sebe, ne pove pa, da je ljubiti samega sebe lahko tudi precej umazano početje. Čim manj poskušam soditi in obsojati in resnično verjamem, da je ljubezen na razpolago vsem ljudem. To pa (glede na tako rekoč neskončen spekter človeških karakterjev) nas lahko že samo po sebi pripelje do res neverjetnih, ekstremnih in izjemnih scenarijev oziroma pozicij.

Bukla: Zdi se tudi, da v zbirki pogosto spremljamo like, katerih nazori jih postavljajo na nekakšen družbeni rob. Si zaznal, da njihov položaj omogoča kakšno povsem specifično perspektivo, ki je sicer ne bi mogel zavzeti?
Lenko: Z roba imamo najboljši razgled in v literaturi zelo rad hodim po njem (v fizični resničnosti pa me je na smrt strah višin) – celo do te točke, da skoraj lahko rečem, da ne poznam druge hoje. Kvantna mehanika nas uči, da je rezultat odvisen od perspektive, načina opazovanja in ne nazadnje tudi opazovalca samega. Nekaj podobnega se dogaja s perspektivo v literaturi. Na to, med drugim, napeljuje tudi moto zbirke »Svoboda ni stanje, temveč proces«, kajti s svobodo se intenzivno ukvarjamo samo v procesu osvobajanja, ko pa jo enkrat dosežemo, jo radi začnemo dojemati kot samoumevno. Na (družbenem) robu smo vedno znova primorani postavljati takšne samoumevnosti pod vprašaj.
Na neki način je Postopoma zapuščati Misantropolis (kot me je opozoril že urednik Brane Mozetič) v tej hoji po robu ekstremnejši od Teles v temi, saj je tam metafikcija delovala kot nekakšen blažilec, tu pa te varnostne mreže ni več. Posledice njene odsotnosti pa bodo še bolj očitne v nasled­njem romanu.
Predvsem pa menim, da je v tej zbirki kratkih zgodb pomembno, kje se (duhovno, psihološko) nahajajo osebe v začetnih zgodbah in kje v končnih. Začnejo ujete vase, v kroge, ki so si jih začarale predvsem kar same, nato postopoma pride do preobrata in vstopa v svetlobo, ki očiščuje, a tudi pokaže prej skrito umazanijo, na koncu pa se vse izteče v osvobajanje, ki ga ničesar več ne omejuje, osebe pa začnejo vstopati v moralno sive cone, v nelegitimno in ilegalno. Do roba in čez rob. V primeru zadnje zgodbe tudi dobesedno.

Bukla: Med prvencem in Postopoma zapuščati Misantropolis je prav gotovo najti nekakšno kontinuiteto. Ne gre samo za teme in slog pisanja, temveč bi lahko celo rekli, da se Telesa v temi toliko približujejo kratki prozi, kot se zbirka približuje romanu. Imaš v načrtu že kaj novega? Nameravaš v prihodnje raziskovati sorodne tematike ali lahko pričakujemo kaj povsem drugega?
Lenko: To o približevanju se mi zdi res dobro povedano in me spomni na Katjo Perat, ki je v neki kritiki Teles v temi napisala, da je v tej knjigi seksualnost metafora za postmodernizem in obratno.
Trenutno pa se sicer intenzivno ukvarjam z romanom Bela pritlikavka, ki bo še letos izšel pri Cankarjevi založbi. Gre za obsežen projekt, ki nastaja že tri leta in je v srži zgodba o ljubezni, ni pa nujno, kot pravi protagonistka, tudi ljubezenska zgodba. Roman je, kot ga na tej točki ustvarjanja vidim sam, brutalno neposreden, a hkrati – upam – tudi nežen in pronicljiv.
Šele po izidu zbirke kratkih zgodb pa sem ozavestil zanimivo dejstvo, da bodo knjige Telesa v temi, Postopoma zapuščati Misantropolis in Bela pritlikavka tvorile nekakšno neformalno in z moje strani popolnoma nenadejano in nenačrtovano trilogijo – trilogijo teles(nosti). Kaj pa po njenem zaključku? Kdo ve? Pokazal bo, kot vedno, čas.