»Več imaš prevodov, več je možnosti, da boš imel še več prevodov!«
Evald Flisar (1945) je najbrž najbolj prevajan slovenski pisatelj in dramatik, pri čemer to število nezadržno raste še naprej, njegove romane in drame pa prevajajo tudi v take jezike, kot je etiopska amharščina, za katero ni slišal niti avtor, čeprav je že večkrat prepotoval ves svet. Ob njegovem novem, pretežno dialoškem romanu Dekleta, ki se jih spomnim smo z njim opravili krajši pogovor o njegovem delu in tem, kako so se »zgodili« vsi ti prevodi.
Bukla: Kakšno je trenutno število prevodov vaših knjig? Kateri vaš roman je preveden v največ jezikov oziroma je izšel v največ državah?
Flisar: Če prištejem tekste, ki jih še prevajajo in bodo izšli do konca leta (ali bodo uprizorjeni na tujih odrih), je trenutno število prevodov 165 v 40 jezikih. Toliko jih imam zabeleženih. Res pa je, da pišem že 50 let in sem začel podatke zbirati šele pred dobrim desetletjem, ko so postali uporabna referenca za pridobitev štipendij iz knjižničnega nadomestila. Na marsikakšen revialni prevod v preteklosti sem preprosto pozabil. Veliko sem potoval in se selil in vse tja do petdesetega leta prevodom nisem posvečal posebne pozornosti. Med prevodi je veliko gledaliških dram, samo v angleščino, recimo, je prevedenih vseh petnajst mojih dram, medtem ko je zadnja, Grumova nagrajenka, Komedija o koncu sveta, prevedena v enajst jezikov. V nemščino je bilo prevedenih in uprizorjenih deset mojih dram. In tako naprej. Zato ne bi mogel govoriti samo o romanih ali predvsem o romanih. Razločevati je treba tudi med jeziki in državami. Angleški prevod, recimo, lahko izide v šestih državah v istem jeziku, medtem ko imam v Indiji, eni državi, prevode v petih jezikih. Če govoriva o jezikih, ne o državah, in če govoriva o romanih, se zadnje čase najbolj prevajajo Velika žival samote (v največ primerih z ameriškim naslovom My Father\'s Dreams; izvirni naslov je bil uporabljen samo v češčini in srbščini), Opazovalec (tudi z ameriškim naslovom If I Only Had Time; izvirni naslov je bil uporabljen samo v poljščini, romunščini in bolgarščini) in Na zlati obali (odkar ga je Irish Times uvrstil med 13 najboljših romanov o Afriki, ki so jih napisali Evropejci, v eminentni družbi imen, kot so Joseph Conrad, Graham Greene, Isak Dinesen, Bruce Chatwin ipd.) Za Čarovnikovega vajenca pa je zanimanje opazno uplahnilo. Knjiga je stara 30 let in današnjega bralca očitno ne nagovarja več enako, kot je to počela še pred desetimi leti.
Bukla: Kako pisatelj in dramatik pride do takega prevodnega opusa? Občutek imam, da so se prevodi začeli kopičiti v zadnjih petih letih. Je to res?
Flisar: Proces deluje eksponentno: več imaš prevodov, več je možnosti, da boš imel še več prevodov. Založniki nenehno pregledujejo, kaj izdajajo drugi založniki. Nekateri imajo skavte, ki zanje iščejo zanimive tekste. Če roman naleti na dober kritiški odziv, predvsem v Angliji, se bo za izdajo odločil še kak založnik in za njim drugi, tretji, četrti. Veliko založnikov se po izdaji prvega prevoda odloči izdati še kak moj roman. Podobno je pri dramah: če je uprizoritev uspešna, bo gledališče hotelo uprizoriti še kakšno mojo dramo. V igri je veliko različnih dejavnikov, od katalogov, ki so na voljo na sejmih, do pohvalnih kritik, naključnih srečanj, angažmaja dobrega agenta, priporočil založnikov drugim založnikom itd. Veliko pomaga tudi štipendija, ki jo prevajalci lahko dobijo od Javne agencije za knjigo RS, v manjši meri pa tudi finančna podpora Trubarjevega sklada, čeprav je skromna. Založnike najdejo tudi prevajalci. In ne nazadnje imajo precej zaslug tudi sodelavke na Sodobnosti, ki že lep čas prodajajo slovenske avtorje na tuje trge. V največ primerih vem, kako je prišlo do zanimanja in ponudbe, še zdaj pa mi ni jasno, kako in kje so za Opazovalca slišali Etiopijci. Njihova ponudba, da ga izdajo v amharščini, mi je razkrila hudo pomanjkljivo stopnjo moje razgledanosti: prvič sem slišal za enega najstarejših jezikov, ki ga govori 70 milijonov ljudi. Povečano zanimanje za moje drame pa povezujem z dejstvom, da je Google Books »ukradel« in na spletu objavil sedem dram, ki so z naslovom Collected Plays, Vol. 1 izšle v New Yorku. Tako so naenkrat moje drame lahko brali umetniški vodje gledališč po vsem svetu. Vem, da kar nekaj tisoč avtorjev toži Google Books za podobne kraje. Jaz nisem med njimi. Še najraje bi jim poslal šopek rož.
Bukla: Malo za šalo, malo zares: imate vse prevode vaših knjig? Po kakšni logiki jih ima imate zložene?
Flisar: Nimam vseh, in tudi če jih imam, bi jih težko našel v množici knjig v hiši, ki so na policah zložene po velikosti. Res imam novejše prevode na treh policah blizu računalnika v delovni sobi, vendar se mi pogosto zgodi, da sežem po kakšni v arabščini ali bengalščini, pa zaradi nerazumljive pisave ne vem, kaj držim v roki. Kar zadeva več kot 10.000 knjig v naši hiši, prevladuje obžalovanja vreden nered. Zgodi se, in ne redko, da kakšno knjigo, ki jo iščem, brez težav najde moj 10-letni sin, ki ima ostrejši vid kot njegov oče. Kar zadeva dramske uprizoritve (vse drame niso izšle tudi v knjigah), pa imam nekaj plakatov razobešenih v garaži, DVD-posnetki (tisti, ki so mi jih gledališča poslala) pa so pomešani v treh predalih z množico sinčkovih preteklih favoritov, vse od Backa Jona do Pujse Pepe ter Asterixa in Obelixa. Zapriseženi redoljub, kar sem bil vse življenje, je očitno nehal dosegati standarde, ki jih še vedno pričakuje od drugih. Najbolj nenavadno je, da me to veseli.
Bukla: Miha Kovač je nedavno s svoji raziskavi o evropskih avtorjih, ki jim uspe prehajati prek lastnih meja, poudaril, da to večinoma uspeva tistim, ki imajo vgrajen anglosaški milje, so nekaj časa živeli v tujini itn., kar se odraža tudi v njihovem pisanju. Kako pomembno se to zdi vam glede na to, da ste dolgo časa preživeli in delali v Londonu in drugod, da ste prepotovali ves svet itn.?
Flisar: Zagotovo bi tako vsebina kot forma mojih romanov in dram bila drugačna, če bi ostal doma in se tukaj zaposlil kot urednik ali novinar ali nemara celo profesor književnosti. O tem, da je anglosaško pojmovanje literature, njene vloge in strukturnih možnosti vgrajeno v moj način razmišljanja in pisanja, ni nobenega dvoma. Navsezadnje sem v Londonu študiral in še do nedavnega sem znal na pamet vsaj pol Shakespearjevih dram. Koliko to pomaga pri prodoru mojih pisarij v tuje jezike, pa ne vem. Res je bilo za moje drame že večkrat rečeno, da so bolj »angleške« kot »slovenske«, vendar se mi zdi bolj odločilno, da so tematsko »univerzalne«. Ne morem zanikati, da me je življenje (potovanja, pa izobraževanje in delo v pretežno anglosaških okoljih) zaznamovalo in spremenilo. Vsakdo ima svojo usodo in moja je pač takšna: posledica naključij in odločitev.
Bukla: Zadnja vaša romana, Besede nad oblaki in Dekleta, ki se jih spomnim, sta izjemno bogata z dialogi, lahko bi ju celo imeli za dramska romana.
Flisar: Literarni strokovnjaki bi rekli, da gre za dialoška romana (dialogue novels). Ampak v tem ni nič novega ali nenavadnega. Takih del je v literarni zgodovini kar nekaj (res pa ne v slovenski literarni zgodovini). Spomnimo se avtorjev, kot so Hemingway (predvsem njegovih kratkih zgodb, ki so pisane pretežno ali kar izključno v dialogih) ali John Steinbeck ali Nathalie Sarraute, ali Virginia Woolf ali Evelyn Waugh ali Frederic Raphael ali David Foster Wallace ali ne nazadnje Denis Diderot, ki je napisal doslej morda najpopolnejši roman v dialogih (Fatalist Jacques in njegov gospodar), in to v 18. stoletju! Tradicionalni romani so uravnotežena mešanica dialogov, deskripcije, ekspozicije in psihološkega uvida. Ampak enak učinek, če ne celo močnejšega, je mogoče doseči tudi z uporabo pretežno dialogov in z deskripcijo samo do mere, ki je nujna za razumevanje lokacije in avtorefleksije likov. Nič bralcu ne približa literarnega lika bolj kot besede, ki jih izgovori v odnosu z drugimi liki (saj z besedami označi sebe in svoj značaj ostreje, kot bi ga lahko še tako natančna avtorjeva deskripcija). Hkrati pa dialogi lahko poganjajo zgodbo, jo zapletajo in razpletajo tako, da tisto, kar je zares pomembno, »prava zgodba«, ostaja med vrsticami, v ozadju izrečenega.
Bukla: V romanu Dekleta, ki se jih spomnim ste se odločili za specifično petdelno strukturo, v teh delih pa preigravate različna razmerja njegovih protagonistov v različnih življenjskih obdobjih in okoliščinah. Katera je po vašem mnenju osnovna ideja tega romana?
Flisar: Recimo, da sem hotel skozi osebno zgodbo mlade ženske prikazati podobo časa, v katerem živimo, zaton civilizacije, razkroj družbe in medosebnih odnosov, pa tudi do kolikšne mere je »zgodba« našega življenja odvisna od ljudi, s katerimi se zapletemo v odnose, takšne ali drugačne, pa od njihovega značaja in vpliva na naše odločitve. Drugače rečeno, življenjsko pot nam do večje mere, kot se tega zavedamo, določajo drugi, ki soustvarjajo to, čemur radi rečemo usoda. To bi bil eden od možnih odgovorov. Ne nujno zanesljiv, saj je branje tudi interpretacija teksta in vsak bralec bo v njem našel nekaj svojega.
Bukla: Avtorica spremne besede Tina Kozin, ki podrobno pozna vaš opus, je Dekleta, ki se jih spomnim označila za enega najtemnejših romanov. Bi se strinjali s tem?
Flisar: Bi. »Prišla je noč svetá,« pravi eden od likov v zaključnem delu zgodbe.
Bukla: Kakšna je nasploh vaša vizija družbe v prihodnosti? Gledate nanjo optimistično ali ne?
Flisar: Bojim se, da pospešeno jadramo v pogubo. Če bi se vse bolj strupeni kapitalizem bil sposoben samoukiniti, bi nam ostalo vsaj nekaj upanja. Žal se to ne bo zgodilo. Ker se ne more.
Bukla: Lahko poveste še kaj o svojih prihodnjih projektih?
Flisar: Oh, nekaj potovanj, nekaj pisanja. Čeprav se, razočaran nad svetom, vse bolj umikam vase, se tu in tam še odzovem na kakšno od vabil. Maja me čaka osemdnevna promocijska turneja na Poljskem, kjer mi izideta dva romana. Junija prireja univerza Humboldt v Berlinu desetdnevni seminar o moji dramatiki, skupaj z uprizoritvijo dveh dram; tam ne smem manjkati. Potem me čaka literarni festival na Šri Lanki. Tja bom šel predvsem zato, ker na Šri Lanki še nisem bil in ker mi bosta delala družbo soproga in sinček. Podobno bova s sinčkom delala družbo njegovi mamici, ko bo v začetku maja šla v Madrid predstavljat španski prevod svoje Groznovilce v Hudi hosti. Drugače pa me nastopi, takšni in drugačni, vse bolj dolgočasijo. Center sveta vse bolj postaja moja hiša, v kateri mi dela družbo dvoje mojih najdražjih bitij. Modrost, ki pride z leti?
Bukla: Morda je res tako. Hvala za pogovor in veliko ustvarjalne sreče v prihodnosti!