»Človeška ljubezen: Štirje terapevti in pet Manc«
Pri založbi Mladinska knjiga je v zbirki Spomini in izpovedi izšla nova »pisemska« knjiga Mance Košir Človeška ljubezen. Manca Košir se (po svojih knjigah Ženska pisma, Moški : Ženska, Moška pisma, Drugačna razmerja, Darovi minevanja) tokrat poglobi v vse vidike človeške ljubezni. V skoraj izginulem žanru pisemskih knjig si je dopisovala s štirimi priznanimi slovenskimi psihoterapevti: Izidorjem Gašperlinom, Gabi Čačinovič Vogrinčič, Miranom Možino in Tomažem Flajsom. Koširjeva z izbranimi psihoterapevti preobrne njihove vloge in se sama postavi v položaj spraševalca, pri čemer posamezno dopisovanje kmalu preraste v enakovredno in dovolj intimno izmenjavo lastnih čustvenih preizkušenj in strokovnih pogledov na obravnavano vprašanje.
Manca Košir
Bukla: V tem podivjanem digitalnem času še vedno pišete pisma. Koliko rednih korespondentov imate in koliko pisem približno napišete letno? Kaj je na pismih tako posebnega?
Košir: Sem človek, ki rad piše pisma. Ker se med pisanjem lahko potopim globoko v naslovnika in hkrati tudi vase. Takrat se začne dogajati mala čarovnija: bolje vidim, bolje slišim, bolje čutim … Ker sem v samoti in tišini – v hrupu med drugimi opravki pisem pač ni možno pisati! – v iskrenem dialogu z drugim in sama s seboj. Dialog je ODNOS. In brez odnosov človeka itak ni. Površni, hitri in rutinski odnosi me pač ne zadovoljijo, rojena ribica rada plavam globoko … Ne vodim pa statistike, ne štejem dopisovalk (teh je veliko več) in dopisovalcev. Lahko rečem, da si dopisujem vsak dan. Vsako besedilce seveda ni pismo, me pa lahko le kratek stavek ali dva, ki ju dobim od ljube osebe, prebodeta s sporočilom tako močno, da bivam s tema dvema stavkoma dneve in včasih še kakšno noč (smeh). In se mi v odgovor, denimo, napiše pesem. Tudi v knjigi Človeška ljubezen se je napisala v pismo kakšna pesem …
Bukla: Vaša soavtorska knjiga govori o človeški ljubezni. To ni le part nerska ljubezen, je ljubezen med otroki in starši, prijatelji, dušami sopotnicami, lahko je tudi ljubezen do znanja in življenja nasploh. Pravite, da je bistveno vzpostaviti odnos, kljub temu pa vsak človek ni za zakonsko zvezo?
Košir: Mnogo je različnih odnosov in veliko je oblik ljubezni! Zakonska zveza je le ena od oblik, ki je lahko zelo izpolnjujoča, lahko pa je prazna, ker so v njej odnosi mrtvi. Izkusila sem mnoge odnose, in dokler sem imela občutek, da v njih rastem, sem jih gojila, ko sem se počutila nenahranjeno, sem jih zapustila. Ne moremo zapustiti sebe – čeprav se nekateri povsem zanemarijo in izstradajo do smrti, ne moremo zapustiti svojih otrok ne staršev. Zato pa so odnosi z njimi najtežji in hkrati najboljša šola učenja osebne rasti. Veliki evropski guru Eckart Tolle v knjigi Nova zemlja: prebujeno in zavestno življenje citira Ram Dassa, ki pravi: »Če se sam sebi zdiš tako razsvetljen, poskusi živeti teden dni s svojimi starši.« In jaz sem živela s svojo mamo do njenega stotega leta! Se pravi, da sem imela čas preizkušati Navzočnost, kot piše Tolle: »Več ko je v odnosu skupne preteklosti, bolj morate biti navzoči v sedanjosti, drugače boste preteklost prisiljeni vedno znova podoživljati.«
Bukla: Tudi v pismih ugotavljate, da obstaja veliko jezikov, s katerimi ljudje izkazujemo ljubezen. Pogosto med nami zaradi tega prihaja do nesporazumov, saj ne razumemo jezika drugega in njegova sporočila pri sebi napačno interpretiramo. Kako si vi pomagate v takšnih situacijah?
Košir: Hm, na splošno rečeno, vedno znova si skušam pomagati z zavedan jem, s prisotnostjo tukaj in zdaj. S sočutjem in empatijo, saj tudi zato tako rada pišem pisma, ker so pisma polje vživljanja v drugega. Seveda tudi na tem polju interpretiramo, ampak pri sočutju pa »sočutimo«, in to je odlična šola širjenja srca, da lahko skozenj steče Svetloba Ljubezni. Ljubezen zame ni nek ekskluzivni odnos med žensko in moškim, denimo, ampak pretakanje energije, ki preprosto JE. Kot poje stara slovenska ljudska pesem: »Ljubezen je b\'la, ljubezen še bo, ko tebe in mene na svet\' več ne bo.« Močno bolečinsko jedro ega to energijo lahko popolnoma zablokira, odprto srce pa ji pusti teči skozi, čeprav pri tem zna tudi zelo boleti … Največje odprtosti se učim ob sprem ljanju umirajočih. V tem svetem prostoru odhajanja lahko samo sem, brez besed, s tiho Prisotnostjo, ki je sveta. Globoka doživetja so to in zelo sem hvaležna privilegiju spremljanja umirajočih, zelo!
Bukla: Katere knjige o ljubezni, ki so na voljo v slovenščini, so vam najljubše?
Košir: Mladenka in mlada ženska, ki sem živela mit romantične ljubezni (Bogu hvala za zaljubljenost, zato pa imam dve tako čudoviti hčeri!), sem veliko brala dramatične ljubezenske romane. Že vrsto let najraje berem mistično poezijo, v kateri je najbolje izražena Ljubezen, v katero veruje moje srce. Zato vam takoj izstrelim najljubši knjigi, v decembrski Bukli sem ju razglasila za svoji knjigi meseca. Ena je prevedena, avtor je Daniel Ladinsky, ki je po navdihu dvanajstih svetih glasov vzhoda in zahoda napisal zbirko Ljubezenske pesmi Boga, druga je izpod peresa slovenskega fenomena Dejana Kosa z naslovom Evangelij bližine. Ta me je povsem prevzela. Naj citiram njen konec za okus: »Umiranje je podarjanje darovanega. In začetek je edina prerokba / Zad nja beseda ne bo ime. /.../ Zanikani obstoj nas podari temu, kar je zanikalo neobstoj. / Smrt je iz nesmrtnega rojena. /.../ Nerojena je ljubezen.«
Izidor Gašperlin
partnerski in družinski terapevt
Bukla: V pismih omenjate, da je ljubezen odnos, še pred tem pa odločitev zanj. Ali se prav v odločitvi skriva ključ za dolgotrajno partnersko zvezo? Da se na neki točki preprosto odločimo za neko osebo, s katero si želimo ostati skupaj, in nato pri tem vztrajamo?
Gašperlin: Na začetku odnosa je pravega odločanja bolj malo. Naše »odločitve« s hormonskim opojem prevzame zaljubljenost, ki prekrije ali premaga strah pred bližino, ki ga vsak od nas nosi v sebi. Šele ko opoj zaljubljenosti popusti in se partnerja vedno bolj ugledata taka, kot v resnici sta, se začne pravi odnos. In takrat vse preveč parov kar prehitro obupa. Ko se začnejo vrstiti resne težave, sta odnos in ljubezen na preizkusu. In prav tukaj se odpre prostor za odločitev, ljubezen se najmočneje odrazi z odločitvijo za nadaljevanje in izboljšavo odnosa. Vsak par se velikokrat znajde na križiščih takih odločitev. Naivno je dojemanje ljubezni v smislu, da se imata rada dva, ki se držita za roke, se lepo pogovarjata, sta veliko skupaj ... Ko opazujemo takšen par, v resnici ne vemo, kaj se dogaja znotraj njiju, ali sta zares zadovoljna. Paradoks je, da včasih še sama verjameta v te zunanje znake ljubezni in tako sploh ne opazita praznine v njunem odnosu. Kot terapevt veliko več ljubezni vidim pri partnerjih, ki se zaradi neprijaznega otroštva soočata s hudimi konflikti in stiskami v njunem odnosu. Občudujem, koliko volje in odgovornosti vlagata v to, da vztrajata in se vsakodnevno spopadata z demoni iz podzavesti. Kaj je ljubezen, če ni ravno to: vztrajanje, sodelovanje in pomoč, da iz odnosa izrivata slabo in vanj dodajata čim več dobrega.
Bukla: V svoji terapevtski praksi ugotavljate, da mit o moških, ki se ne želijo pogovarjati o svojih čustvenih problemih, ne drži, drži pa, da moške pogovarjanja ne naučijo in so zato tega manj vešči. Kaj bi svetovali ženski, ki si želi svojega moškega pripraviti do pogovora?
Gašperlin: Da naj najprej poskuša razumeti, da ima njen moški, enako kot ona, pravico do svojega pogleda na to, kaj pogovor sploh je. Da je njena ocena »potrebne količine« pogovora ravno toliko pravilna kot njegova. Pogovor je zagotovo ključnega pomena takrat, ko se v odnos prikradejo hude težave. Brez pogovora se bo par težko premaknil naprej. Toda za vsakodnevno bivanje je pomembnih toliko različnih stvari. Moški so pač naučeni, da jim pogovor ni ravno vsajen na vrhu njihove lestvice vrednot. Kot se morajo moški učiti pogovarjati, bi se ženske morale učiti drugih vrlin, ki pa so pomembne moškim. Recimo molčati, ko ni kaj za povedati (smeh). Včasih samo zdržati s tišino, ko ni nič kaj usodnega. Na splošno razumeti, da partnerju ljubezen morda včasih pomeni čisto nekaj drugega.
Bukla: Ali tudi v privatnem življenju še napišete kakšno pismo? Kakšen je vaš odnos do pisem?
Gašperlin: Klasična pisma sem pisal le, ko sem služil vojaški rok. Uf, od tega je zdaj že več kot 35 let. Sicer tudi razglednic nisem pošiljal. Kaj pa vem – zame je pomemben osebni stik, pogovor iz oči v oči. Pred leti, ko sem večino časa preživel za računalnikom, sem si spotoma izmenjal kaj takega, čemur bi se lahko reklo e-pismo. Iz kakšnega »chata« na Skypu bi tudi lahko nastalo kar zanimivo pismo.
Bukla: Kako ste torej doživljali dopisovanje z Manco?
Gašperlin: Tole je bilo zame nekaj povsem novega. Pismo ti da možnost, da ga večkrat prebereš. V miru, brez pritiska sogovornika. Tako ujameš marsikaj, kar bi v pogovoru spregledal. Čustven pritisk sogovornika je manjši, laže se je s čim umirjeno nestrinjati. Seveda pa ti pismo daje dovolj časa, da tako ubesediš svoje misli, da stojijo najprej same zase. Ob dopisovanju z Manco se mi je kar nekajkrat zgodilo, da sem ugotovil, da se ne strinjam sam s sabo (smeh). Ravno ta notranji pogovor, ki nujno spremlja pisanje, ima v sebi naboj osebne rasti, včasih ima prav terapevtske učinke. Ko se v miru slišimo in strinjamo, lahko umirjeno začnemo iskati prav tiste besede, ob katerih bi drugi čim laže ujel naše sporočilo, a so hkrati še vedno naše. Ta igra ravnotežja med prilagajanjem drugemu in ohranjanjem sebe je glavni izziv vsakega odnosa.
Bukla: Katere knjige, ki so na voljo v slovenščini, so vam do zdaj najbolj pomagale pri vašem delu?
Gašperlin: Takoj mi pride na misel knjiga Barbare Coloroso Otroci so tega vredni. Čudovita knjiga, ki preprosto prikaže ključne usmeritve, ki naj jim sledi roditelj, da bo dal otrokom tisto, kar v resnici potrebujejo. Na predavanjih za starše jo pogosto omenim kot mojo zadnjo prebrano knjigo o vzgoji otrok. Po tej knjigi in seveda lastni izkušnji z dvema hčerkama mi je bilo jasno, da sem dobil od zunaj vse, kar lahko. Da je na vrsti samo še trdo delo, da spoznanja prenesem v prakso. Ko razmišljam, katera knjiga je usodno vplivala na spreminjanje odnosa do sebe, ne morem mimo knjige dr. Christiana Gostečnika Srečal sem svojo družino. Ob branju te knjige so se mi v nekaj dneh odprla povsem nova obzorja, naenkrat so se mi skupaj zložili odgovori, ki sem jih prej dolga leta iskal zaman. Takrat sem se odločil, da grem po tej poti do konca. Čez nekaj mesecev sem vpisal študij zakonske in družinske terapije – ena od najboljših odločitev v mojem življenju.
Gabi Čačinovič Vogrinčič
klinična psihologinja in družinska terapevtka
Bukla: Ali Slovenci premalokrat poiščemo strokovno pomoč, ko se spopadamo z bolečinami, ki jih ne moremo predelati sami?
Vogrinčič Čačinovič: Ni v navadi, da poiščemo strokovno pomoč, saj velja, da si moramo znati pomagati sami. Kot da človek ni čisto v redu, če pomoč potrebuje ali celo prosi zanjo. Kak šen napuh! Vsak človek kdaj potrebuje pomoč in za vsakega upam, da bo toliko dober do sebe in pogumen, da se bo po pomoč obrnil in jo tudi našel.
Bukla: Kakšne so posledice na življenje nekoga z nesprejetimi in nepredelanimi bolečinami?
Vogrinčič Čačinovič: Vseh bolečin ne moremo enostavno predelati, moramo se naučiti živeti z njimi. Bolečine so večni »IN« v našem življenju, zato je pomembno, da smo v njem dobili tudi ljubezen, radost, upanje in moč, da se zmoremo objeti in se naučiti nositi tako bolečino kot radost. Če imamo s kom in če ima naše življenje smisel. Želim, da se človeku ne zgodi, da varovanje bolečine postane smisel življenja. Da ne bi izgubil sebe in soljudi.
Bukla: Kaj je po vašem mnenju pri nas najpogostejši vzrok za težave v današnjih partnerskih zvezah?
Vogrinčič Čačinovič: Vzrokov je mnogo, a eden temeljnih je ta, da želimo spremeniti ljubljenega drugega po svoji podobi. Da bi bil takšen, kot ga potrebujem, da me izpolni in varuje na način, kot ne znam sama. Na moj način, po moji podobi. To je odnos, ki mu A. Maslow pravi »ljubezen pomanjkanja«. Razkošje skupnega življenja pa je spoznavanje drugega, odkrivanje, kdo je in kaj želi, z njegovimi edinstvenostmi in drugačnostmi. To zmoremo le, če imamo dovolj občutka lastne vrednosti, da se lahko vedno znova odločimo za ljubezen, da jo lahko varujemo kot malo vode na dlani. Za dva edinstvena človeka, ki si to dovolita biti. Težave za partnerske odnose pa izvirajo tudi iz težkih življenjskih razmer. Boj za preživetje, večna negotovost, revščina ali življenje na njenem robu ogrožajo človekovo dostojanstvo ter požirajo čas in moč za varovanje samega sebe, partnerstva in družine. To je nesprejemljivo in zahteva korenite družbene spremembe.
Bukla: Kako lahko dosežemo in ohranjamo kakovostne odnose?
Vogrinčič Čačinovič: Za soustvarjanje partnerstva in družine v odnosih, kjer smo drug drugemu hkrati spoštljivi in odgovorni zavezniki in eksperti iz lastnih izkušenj, potrebujemo pogovore, odprte prostore za pogovore, v katerih se slišijo vsi glasovi. Potrebujemo čas, ki nam ga življenje puli iz rok. Če ne moremo sami, je dragoceno, da nam terapevt lahko zagotovi prostor in čas, da se vidimo, poslušamo, slišimo in odgovorimo. Partnerski odnos je soustvarjalni proces, kjer je negotovost nujna, da lahko soustvarimo nekaj novega.
Bukla: Ali tudi v privatnem življenju še napišete kakšno pismo? Kakšen je vaš odnos do pisem?
Vogrinčič Čačinovič: V svojem življenju sem napisala ogromno pisem. Ker sem se kot otrok in dekle selila iz dežele v deželo, so bila pisma dragocen način, da ostanem povezana, da varujem bližino. Z možem sva si napisala mnogo pisem, dragocenih, posebnih, z besedami, ki so bile nove, drugačne, vznemirljive. Še vedno so z nama, hraniva jih. Možu sem pisala vsak dan (res vsak dan!) k vojakom v Karlovac. Sinu sem pisala vsak dan, ko je služil vojsko kot mornar v Puli. Danes pišem mnogo manj pisem, a pišem še vedno. Sinu jih pošiljam po elektronski pošti na Japonsko, v Tasmanijo ali kjer pač ustvarja. Pišem prijateljicam iz osnovne šole v Švici, saj smo še vedno prijateljice in pravkar načrtujemo srečanje sošolcev iz osnovne šole! Ljubim ljudem pišem ob posebnih priložnostih. A manj kot nekoč, nedvomno manj. V dopisovanju z Manco sem uživala, na novo sem odkrivala razkošje dopisovanja ter ob tem na novo spoznavala sebe.
Bukla: Katere knjige, ki so na voljo v slovenščini, so vam do sedaj najbolj pomagale pri vašem delu?
Vogrinčič Čačinovič: Tu ste me malo spravili v zadrego, ker že od nekdaj berem tujo strokovno literaturo, ki jo najdete povsod ob moji pisalni mizi. Med njimi je več Yalomovih knjig (v slovenščino sta prevedeni Rabelj ljubezni in Darilo terapije op. ur.). Večina drugih govori o postmodernih pristopih v procesih podpore in pomoči v socialnem delu. Na hitro lahko omenim odlično delo Roela in Sonie Bouwkamp Blizu doma, ki je dober sogovornik v procesu pomoči družinam. Tu pa je še knjiga Izidorja Gašperlina, ki me nagovarja osebno in mi da vedno znova misliti.
Miran Možina
psihiater in psihoterapevt
Bukla: Ali so sodobne partnerske zveze manj obstojne zaradi prevelike zaslepljenosti z mitom o večni zaljubljenosti? Kako na prehodu iz zaljubljenosti v ljubezen vedeti, kdaj je treba le prebroditi težave in kdaj ni več vredno vztrajati?
Možina: Ne verjamem, da smo danes zaslepljeni z mitom večne zaljubljenosti. Tudi znanost je prispevala k široko dostopnemu spoznanju, da je zaljubljenost prehodna. Zanimivo pa je, da pogosto v konkretnem ljubezenskem odnosu težko sprejmemo, ko ta začne usihati ali če je sploh ni. Prehod iz zaljubljenosti v ljubezen bo vedno ostal zahteven podvig. Eden glavnih dejavnikov za manjšo obstojnost sodobnih partnerskih zvez pa so po mojem mnenju izjemno visoka pričakovanja. Sodobni mit je, da bi morali v enem samem odnosu najti romantično, erotično in družinsko izpolnitev. Poleg zanesljivega zakonca, na katerega naj bi se varno navezali, bi morali v njem ali njej najti neizčrpen vir romantičnega navdiha in čim dlje trajajočo močno strast in poželenje. Čeprav tudi takšni primeri obstajajo, so izjemno redki. Večinoma pa zaradi prevelikih pričakovanj še povečujemo pritisk nase in na partnerja ter s tem frustracije in razočaranja. Posledica tega je med drugim ta, da je danes vse več parov premalo vztrajnih v reševanju težav.
Bukla: Kako porušiti stereotipe o ljubezni in sreči? Nas ti zavirajo, da nismo ustvarjalni in angažirani, ko gradimo odnos s partnerjem?
Možina: Bolj kot se mi nabirajo življenjske izkušnje, bolj kot se mi širi pogled, ko z različnih perspektiv raziskujem, kaj je ljubezen, bolj sem presenečen nad tem, kako smo prežeti s stereotipi. Prve, ki so tudi najbolj trdovratni, posrkamo vase že v najzgodnejših letih od svojih staršev. Nekatere raziskave o tem, kako se ljubezenski vzorci prenašajo od staršev na otroke, so presenetljivo pokazale, da na naše predstave o ljubezni najbolj vpliva odnos, ki sta ga imela starša kot partnerja med seboj, in manj ljubezenski vzorci, ki jih je vsak od staršev imel do nas kot otroka. Kar pa se sreče tiče, danes živimo v času, ko prevladuje stereotip prisilne sreče, kar sijajno analizira francoski pisatelj in filozof Pascal Bruckner v svoji knjigi Nenehna vzhičenost, esej o prisilni sreči. Na vsakem koraku nam dopovedujejo, poglejte le jumbo plakate, da moramo uživati, in to čim prej, takoj. In bolj kot poskušamo srečo zagrabiti, bolj se nam izmika. Taka pač je, nenapovedana gostja, ki pride, ko ne mislimo nanjo oziroma ko nanjo pozabimo.
Bukla: Česa se je treba zavedati, ko stopamo v ljubezensko zvezo?
Možina: Da ljubezen ne more temeljiti samo na bližini, ki lahko zdrsne v zlitost, ampak da je tudi sožitje dveh samot, kot je to ubesedil Rilke. Večni izziv v ljubezenskih odnosih je, kako uravnavamo bližino in razdaljo. V ljubezni iščemo bližino in razdaljo, intuitivno razumevanje in prostor za umik. Nekoga ljubiti ne pomeni, da mu želimo biti blizu v vsaki življenjski situaciji, z njim deliti vsako misel in vsak občutek. Kajti če drži, da je ljubezen stvar zbliževanja, potem je obenem vedno potrebna razdalja, s katere se drugemu približamo. Premostitev razdalje ni nujno zlo, temveč pomemben sestavni del ljubezni.
Bukla: Ali tudi v privatnem življenju še napišete kakšno pismo? Kakšen je vaš odnos do pisem?
Možina: Računalnik je vstopil v moje življenje, ko sem bil star 28 let. Do tak rat sem napisal veliko pisem, in kar se Janezek nauči … Zdaj jih tako rekoč ne pišem več na roko, a ostajajo nepogrešljiv del mojega intimnega dialoga v prijateljskih in ljubezenskih zvezah. V pismih lahko velikokrat izrazim vsebine, ki bi jih teže v živem stiku, hkrati pa lahko bolj kot v pogovoru izpilim obliko. Zato se ne čudim, da se je romantična ljubezen v zgodovini rojevala v pismih.
Bukla: Katere knjige, ki so na voljo v slovenščini, so vam do zdaj najbolj pomagale pri vašem delu?
Možina: Seznam knjig, ki so mi pomagale pri psihoterapevtskem delu na področju ljubezenskih problemov, je izjemno dolg. Naj izberem tri: Rabelj ljubezni Irvina Yaloma, Ljubezen – kaotično čustvo Richarda Davida Prechta in Ljubezen v času osamljenosti Paula Verhaegeja.
Tomaž Flajs
geštalt psihoterapevt
Bukla: Strah pred občutki sramu nas vse prevečkrat prikrajša za občutke sreče, saj nam preprečuje, da bi dopustili drugim ljubiti naš pristen jaz in sebi dali možnost za iskreno vračanje ljubezni. Prvi korak v tej smeri je seveda sprejemanje samega sebe. Pa je sploh možno izoblikovati trdno identiteto, ne da bi se bili pri tem prisiljeni umestiti v »predalčke«?
Flajs: Odgovor na vaše vprašanje je odvisen od tega, kako razumemo pojem »jaza« in z njim povezan problem identitete. Ali »jaz« razumemo kot nekaj vnaprej danega, kar moramo najprej odkriti, da bi se potem lahko pokazali drugim, ali pa je »jaz« nekaj, kar nastaja in kar oblikujemo tudi v stiku z drugimi ljudmi? Zame je »jaz« odnosni pojem. Ni nekaj, kar je povsem in vnaprej že tu in vsebuje tudi dimenzijo časa. Kot takšen se nenehno oblikuje in spreminja – v našem doživljanju in izražanju »sebe« in predvsem v odnosu z drugimi ljudmi. Kot je poudarjal Martin Buber: »jaz« ne obstaja brez »ti«. S tega vidika je prav izoblikovanje preveč trdne identitete ter umeščanje sebe in drugih v »predalčke« tisto, kar lahko predstavlja temeljno težavo, ki pride do izraza tudi pri doživljanju sramu. Pri tem ne mislim na sram kot trenutni občutek, temveč na »kronični«, »eksistencialni« sram, ki je rezultat posplošitve in abstrahiranja naših preteklih izkušenj v »predalček« z napisom: »Jaz, takšen kot sem, nisem vreden ljubezni in tega, da bi pripadal.« Zaradi tega se začnemo skrivati pred drugimi in tudi pred sabo – razvijemo notranjo »cenzuro« in si dovolimo doživljati in izražati samo tiste dele sebe, za katere smo se naučili, da so za druge sprejem ljivi. S tem pa izgubljamo prav možnost, da bi bili resnično sprejeti. Da bi bili zares videni in bi lahko videli tudi drugega, kar je zame bistvo človeške ljubezni. Ljubezen je svoboda biti drug z drugim to, kar v danem trenutku sva, ljubezen razpira prostor, v katerem v najinem medsebojnem stiku, v trenutkih najinih sreče-vanj soustvarjava sebe in drug drugega.
Bukla: Kako pa je z odnosi? Spontana romantična ljubezen ni dovolj, za gradnjo in vzdrževanje odnosa je potreben trud, ki se težko zgodi spontano. Je torej uspešno zvezo treba načrtovati?
Flajs: »Načrtovati« je poskus vnaprejšnjega programiranja odnosa, ljudje pa nismo stroji in življenje se ne odziva najbolje na programe. Je pa za gradnjo in gojenje odnosa potrebna neka temeljna odločitev, da drugemu zares rečemo: »Da.« »Da«, ki pomeni biti prisotni za drugega in pripravljeni vživeti se vanj, ne da bi pri tem izgubili sebe. Hkrati pomeni tudi prepustiti se toku dogajanja med nama (kar je nasprotno »programu«). A tega »da« ne izgovorim enkrat za vselej, temveč ga izgovarjam vedno znova. In »da« prav tako ne more biti pristen, če v sebi ne doživljam svobode, da lahko rečem tudi »ne«. Romantična ljubezen lahko predstavlja lep začetek, a je v nadaljevanju potrebno še vse kaj drugega kot opojna vznesenost, ki tako in tako mine. Zanimivo je, da se nemalokrat zgodi, da nam prav tisto, kar nas je pri drugem privlačilo, začne kasneje iti na živce. Takrat se izgrajevanje odnosa šele zares začne. Je pa škoda, če ob tem nehamo gojiti romantiko, v smislu da partnerja prijetno presenetimo s šopkom rož, vabilom na romantično večerjo v dvoje, potovanjem …
Bukla: Ali tudi v privatnem življenju še napišete kakšno pismo? Kakšen je vaš odnos do pisem?
Flajs: Napišem, a žal zelo redko. Ko sva se z ženo spoznavala, sva si napisala nekaj dolgih pisem. Spomin na ta čas mi je zelo dragocen, obenem pa je shranjen prav v teh pismih. Ena od mojih najljubših knjig so Rilkejeva Pisma mlademu pesniku. Pisma mi predstavljajo obliko intimnega dvogovora. V njih se v zaustavljenem času razkrivamo drugemu in obenem spoznavamo sebe, tako da drug drugemu odpiramo vrata v svojo notranjost in vstopamo v skrite kotičke njegove.
Bukla: Katere knjige, ki so na voljo v slovenščini, pa so vam do sedaj najbolj pomagale pri vašem delu?
Flajs: V slovenščini obstaja malo geštalt terapevtske literature, predvsem prevedene. Obstajajo knjige mojega pokojnega prijatelja Bogdana Žorža. Omeniti moram knjigo Princip dialoga, saj je Buber, poleg psihoanalize in geštalt psihologije, pomembno vplival na nastanek geštalt terapije. Rad posežem po knjigah Brene Brown, a njena knjiga Neizmeren pogum žal ni najbolje prevedena. V navdih pri mojem delu so mi tudi dobri pesniki in pisatelji. Na primer Louise Gluck – njena pesnitev Pos vetitev lakoti in odlomki iz eseja Vzgoja pesnika v knjigi Onkraj noči so mi odstrli nov vpogled v anoreksijo skozi prizmo umetniške izpovedi. Seveda ne smem pozabiti na že omenjena Rilkejeva Pisma mlademu pesniku. Nekateri odlomki ubesedujejo kvintesenco geštalt terapevtskega načina mišljenja. Rilke ni bil geštaltist, a kot je rekel eden od mojih učiteljev Michael Miller: »Najboljše geštaltistične literature pogosto niso napisali geštalt terapevti«.