Urednikov uvodnik
Slovensko knjižno založništvo je v občutljivih časih, saj ni povsem jasno, kaj se bo z njim dogajalo v bližnji prihodnosti. Po eni strani se pozitivni gos­podarski učinki zadnjih let.. več>
Nova razprava Jožeta Hlebša pri celovški Mohorjevi založbi
Bukla 132-133, 24.5.2017

foto: osebni arhiv

Ddr. Jože Hlebš je po temeljiti naravoslovni in filozofski izobrazbi, pridobljeni v Ljubljani in Salzburgu, do upokojitve predaval filozofijo narave in filozofijo naravoslovnih ved. Obenem je svoja razmišljanja in dognanja objavljal v strokovni periodiki in knjigah. V njih se največ ukvarja z vprašanji o izvoru človeka ter o razmerju med znanostjo in Bogom. Tej temi, strnjeni v dilemi evolucija ali stvarjenje, ki jo je leta 1859 s knjigo O nastanku vrst v biologijo vpeljal Charles Darwin – pred njim, opozarja avtor, jo je z naukom o transformaciji živih bitij zastavil že Jean Lamarck –, se posveča tudi v knjigi Darwin, evolucija in/ali stvarjenje. V njej išče in tudi daje odgovore na temeljno vprašaje, ali so bile različne vrste živih bitij ustvarjene ali pa so se razvile po naravnem izboru. Z drugega izhodišča se je razvil evolucionizem – tudi novejša izpeljava jezuitskega mistika Teilharda de Chardina, orisana v poglavju Evolucija kot »stvariteljsko dopolnjevanje Boga«. Jože Hlebš zavrača evolucionizem kot svetovnonazorsko posplošitev, absolutizacijo pojma evolucije, ki vodi v neko psevdoreligijo. Prepričan je, da ta nazor ni nastal z nespornimi znanstvenimi odkritji na področ­ju naravoslovne znanosti, ampak je njegov izvor treba iskati v filozofskih spekulacijah, ki segajo v antično filozofijo. »Dejstvo je,« sklepa svoja razmišljanja, »da bit človeka kot človeka v njegovem bistvu ni razložljiva od spodaj, ampak lahko samo višje razloži nižje, nikoli nasprotno

Bukla: V novi knjigi obravnavate toliko področij in vprašanj, da jih je vse težko že našteti. Omejiva se na vaš pogled na Darwina in njegov nauk, ki ste ga postavili v naslov. Že na začetku opozarjate, da je bil avtor teorije o nastanku vrst po izobrazbi teolog ...
Hlebš: Darwin se je najprej izšolal v anglikanski teologiji in dosegel stopnjo bakalavreata. V tem obdobju je bil prepričan, da je živalskih in rastlinskih vrst toliko, kolikor jih je v začetku ustvaril Bog, in da so tudi v svoji vrstnosti nespremenljive. Nanj je vplivala tudi teorija o smotrnosti v naravi, razloženi v smislu angleškega utilitarizma, ki uči, da so vse živalske in rastlinske vrste ustvarjene posamično, za določeno okolje, po nespremenljivem božjem načrtu. Torej je Bog živa bitja in vse njihove posebnosti (danes imenovane prilagoditve) ustvaril neposredno. Ko je Darwin odkril, da vrste le niso popolnoma nespremenljive, se je njegova vera začela majati. Pod vprašaj je postavil celotni nauk o smotrnosti v naravi: »Stari dokaz …, ki se mi je preje zdel tako odločilen, zadeva zdaj v prazno, odkar je bil odkrit zakon naravnega izbora.« Ta zakon pa obstaja iz verige naključij, ki oblikujejo organizme, in določa, kateri se v boju za obstoj uveljavijo. Tako je postal boj med individui kot tudi boj med vrstami za Darwina »železni zakon evolucije«.
Darwin je svoja razmišljanja o naravi povezal z naturalistično-materialističnimi predstavami. Vse, kar je prej imel za stvaritev Boga, je razglasil za proiz­vod izbora in selekcije. V naravnem izboru je videl »nikoli se motečo naravno silo, ki izbira izključno v prid vsakega organizma«. To personificiranje izbora, ki je zamenjalo Stvarnika, seveda ni več znanost, ampak že filozofski nauk naturalizma.

Bukla: Ugotavljate tudi, da se je Darwin proti koncu življenja, ko so njegovi verski dvomi postajali čedalje večji, naravni izbor pa vedno bolj nadomestek za Boga, z neko resignacijo opredelil za agnosticizem. V tem vidite krinko za sprejetje materialističnega svetovnega nazora, ki je bil, čeprav se Darwin javno ni izrekel za materialista, njegovo intimno prepričanje. Zakaj?
Hlebš: Ko je Darwin pisal delo O nastanku vrst, ga je še obhajala misel, kako nemogoče je, da bi bilo »to ogromno in čudovito vesolje«, ki nas obdaja, »rezultat slepega slučaja in nujnosti«. Potem pa se mu je pojavil dvom, ali se lahko v našem nazoru zanesemo na duha človeka, ki se je razvil »iz nekega nizkega duha, kot je tisti najnižjih živali, če dela tako veličastne sklepe«. Pojem duha je pri njem enak za vse, kar je živo. Eksistenca Boga mu je vprašljiva, instinkte, misli, čustva, vest, moralo – vse to naj razloži evolucija. In tudi naše prirojeno pojmovanje stvarnika je samo veličasten instinkt, nastal zaradi socialne koristi. S tem pa se tudi vera v Boga kaže kot posledica procesov v možganih. Nihanje med vero in nevero je Darwinu povzročalo tudi duševno in telesno trpljenje. Na koncu se je izjasnil za agnostika, prepričanega, da o poslednjih vzrokih bivajočega ne moremo nič vedeti. Pod vplivom funkcionalnosti neke zamisli je popolnoma izgubil smisel za globljo resničnost.

Bukla: Zapisali ste, da ima evolucija na sebi nekaj fascinantnega in tako tudi deluje na človeškega duha. Vprašujočega človeka pomirja, da pogosto verjame, da je uspešna razlaga na osnovi evolucije popolnoma neproblematična tako na področju biologije kot na politično-družbenem področju ter uporabna celo za razlage nastanka vesolja. Kar je za vas velika zmota?!
Hlebš: Sodobni človek je izgubil enotni pogled na svet in mesto človeka v njem, znanstvena naravnanost s svojo specializiranostjo pa navadno ne izraža potrebe po kakem zaokroženem svetovnem nazoru. Večina znanstvenikov je zadovoljna že s pojavljanjem vedno novih problemov, na katere lahko aplicirajo svoje metode. Strokovne omejenosti ne zanima celota, temveč samo še posebnosti znanstvenih predmetov. Evolucionizem, ki je totalna teorija, ima svetovnonazorsko razsežnost, ki bodisi izključuje sleherno transcendenco ali pa, kot v primeru Teilharda de Chardina, vključuje tudi Boga, ki se razvija skupaj s svetom. Medtem ko je biološka teorija evolucije samo utemeljena hipoteza, pa sta darvinizem in Teilhardov nazor tipična totalitarna evolucionizma. To pa človeka, ki išče zadnjo razlago resničnosti, nedvomno fascinira. Zato je nujno opraviti analizo teh nazorov in jih postaviti v pravo luč.

Bukla: V interesu znanosti in njenega napredka je, še pravite, da strogo razlikujemo med tem, kar resnično vemo, in tem, kar je le še zamisel in – lahko tudi genialna – teorija.
Hlebš: Razlikovati moramo med védenjem izkustvene znanosti in védenjem, ki je plod obsežnega filozofskega razmisleka. Vsaka znanstvena disciplina ima specifične metode. »Metoda«, ki naj razloži vse – to velja za evolucionizem –, pa ni več metoda, ampak prepričanje, nastalo s filozofsko spekulacijo. Darvinizem, ki je evolucionizem, sloni na naturalistično-materialistični filozofiji. Danes hoče imeti definicijski monopol za spoznavanje resničnosti scientistično naravnana filozofija s tezo o naravoslovni razložljivosti vsega dogajanja v svetu. Prepovedan je vsak poskus posega na katerokoli transcendenco, npr. življenjski princip, dušo, Boga itn.
Vsaka znanost izhaja iz nekega sveta življenja, ki se hrani iz različnih virov in interpretacij filozofskega, religioznega, umetniškega in poljudnoznanstvenega značaja. Najprej moramo sploh vedeti, kaj je človek, kaj njegovo bistvo, preden lahko smiselno vprašamo, kako je nastal. Za naravoslovje nasploh je značilno, da je pojem znanosti izražen s kvantificiranjem, reproduktivnos­tjo (ponovljivostjo) in predvidevanjem, kar se ne krije več s polnim pojmom človeškega izkustva, ampak je od vsega začetka izkus­tvo metodično omejeno. Na primer o religiji ne more razpravljati naravoslovje, ker to ni njegovo območje. Predmet naravoslovja – v našem primeru evolucija – je tako rezultat metodične redukcije. Če se pri raziskavi življenja lotimo fizikalno-kemijske raziskave, bo v smislu metodične redukcije tudi rezultat samo fizikalno-kemični in nič več.

Bukla: Ob ocenjevanju vplivov različnih mislecev na Darwina ugotav­ljate tudi odmev njegove teorije na mlajše sodobnike, naravoslovce, filozofe in mnoge druge. Kakšna sta današnja vloga in pomen zagovornikov številnih različic neodarvinizma?
Hlebš: Darwinov vpliv se je s časom večal, tako da danes ni področja, kjer ne bi bil prisoten. Velja celo za kozmos kot celoto, saj se npr. fizik Hawking pri svojih konstrukcijah začetka in razvoja vesolja sklicuje prav na Darwina in soustvarjalca teorije izbora Wallacea. Pojem evolucije je prenešen v enoumnem smislu na vsa področja naravne biti in na duhovno sfero človeka. Posebno spisi Herberta Spencerja, ki je že pred Darwinom postavil teorijo evolucije in jo pozneje dopolnil z njegovim naukom, so darvinizem približali širši javnosti.
Tudi Nietzschejeva orientacija je popolnoma darvinistična. Še več, Darwinu je očital, da njegova teorija ni klic na boj, da bi Zemljo pripravili za nastop nadčloveka, ampak prej pomirjajoča vera, da bo evolucijski proces sam po sebi potekal in proizvedel boljše človeštvo. Nietzsche je videl v svetovnem procesu predvsem voljo do moči. Zapisal je: »Dobra vojna posvečuje vsako stvar.« Tudi Darwin je govoril o »boju narave« in »železnem zakonu evolucije« ter prerokoval »neizprosni boj«, do katerega bo prišlo med »višjo« in »nižjo« raso človeka.
Filozofi, kot sta npr. John Stuart Mill in Herbert Spencer, ki se sklicujejo na Darwina, ne govorijo več o dostojanstvu človeka, marveč samo še o interesih, ki jih poskuša uveljaviti posameznik v boju za obstanek nasproti članom svoje vrste. S tem je spodkopana ne le krščanska, ampak tudi razsvetljenska etika, utemeljevana s človekovo svobodo, dano od Boga. Za etiko so darvinistično navdahnjeni misleci postavili izhodišče, da je človek absolutno avtonomen, da si sam postavlja zakone in za svoja dejanja ni odgovoren nikomur. Absolutna avtonomija gre seveda z roko v roki z odpravo odnosa do Boga. Sodobni darvinizem je tako postal ateizem. Materialistični evolucionizem se poskuša zvesti na molekularni darvinizem, nekateri sociodarvinisti pa so darvinizem prignali do absurda, zato je izjemno pomembno, da se z njim resno spoprimemo. Naša kultura in druga realnost sta tako preplavljeni z njim, da se povprečno misleči človek tega niti ne zaveda.