Urednikov uvodnik
Slovensko knjižno založništvo je v občutljivih časih, saj ni povsem jasno, kaj se bo z njim dogajalo v bližnji prihodnosti. Po eni strani se pozitivni gos­podarski učinki zadnjih let.. več>
»Amerik je zame mnogo in nobena od njih ni geografska entiteta!«
Bukla 134-135, 5.7.2017

foto: T. Pinter

Štefan Kardoš (1966), eden najbolj prepoznavnih slovenskih pisateljev, je bil za svoj roman Rizling polka (2007) nagrajen tudi s kresnikovo nagrado. V svojih delih z inovativnimi pripovednimi postopki pogosto tematizira prekmursko življenje, njegovo pisanje pa dosega nov vrh z romanom Vse moje Amerike. Gre za kroniko izseljevanja Prekmurcev v obljubljeno deželo v iskanju boljšega življenja, po drugi strani pa preizkušnjo za njenega zapisovalca, saj avtor zaradi okoliščin postane tudi eden od junakov tega dela. Roman Vse moje Amerike je vsekakor eno od najbolj prepričljivih del iz prve polovice tega leta, ki bo s svojim literarnim zamahom in ambicijo gotovo zaznamoval letošnjo romaneskno letino.

Bukla: Koliko časa je nastajal roman in kako se je rodila ideja zanj?
Kardoš: Moj ded Šandor Novak je kar naprej pripovedoval o svojih mladost­nih letih v Ameriki; bolj je bil dementen, bolj je sijala iz njegovega spomina ameriška epizoda iz davne preteklosti, njegove Amerike pa smo vsi imeli že čez glavo. Pisati sem začel leta 2011 in predvideno zadnje poglavje tudi že objavil, a potem se mi je zazdelo, da romana ne bom mogel napisati, če ne bom dedovega pensilvanskega Betlehema izkusil tudi fizično. Vmes so prišle še druge stvari, kar nekaj časa sem prebiral betlehemsko časopisje iz obdobja od 1924 do 1931 in vso mogočo drugo literaturo, povezano z migracijami tistega časa. Roman bi potem po pogodbi moral oddati 15. septembra 2016, pa sem teden pred tem doživel zdravstveno kalvarijo. Zdelo se je že, da ne bom mogel napisati ničesar več, a mi je do maja letos potem vseeno uspelo spraviti skupaj tisto manjkajočo četrtino ali malo več.

Bukla: Koliko se je od začetne zasnove spremenila njegova struktura? Na kateri točki ste se odločili, da postanete eden od junakov tega ­romana? Zakaj?
Kardoš: Prvotno je bil roman zamišljen kot linearna pripoved v desetih poglavjih, časovno čez skoraj vse 20. stoletje: od dedovega rojstva v ZDA in prihoda s starši nazaj v takratni ogrski del avstro-ogrske monarhije, njegove ponovne vrnitve v ZDA in nato dokončnega prihoda nazaj v takratno Jugoslavijo leta 1931 prek druge svetovne vojne, povojnega komunističnega časa pa do njegove smrti ob koncu 20. stoletja. V nekem trenutku sem nepričakovano uvidel, da vsa mitologija, fantazmagorija in mobilizacija čustev okoli pisanja romana o dedu Amerikancu temelji na nekem lažnem, izmišljenem vzgibu, spominski premestitvi zelo čustvenega trenutka v mojem življenju z enega na drugi dogodek oz. osebo. Zato to ni več mogla biti le zgodba o dedu, ampak tudi in predvsem o varljivosti in nezanesljivosti mojega spomina in s tem povezanim procesom pisanja romana o dedu. To je bistveno vplivalo tudi na zgradbo romana, ki ni več mogla biti linearna, in tudi pripovedovalec se ni več mogel skrivati za okrajšavami in psevdonimi.

Bukla: Zdi se, da ste roman napisali tudi zato, da ste izpolnili obljubo, ki ste (si) jo dali. Ste tudi zato velik del besedila napisali v prekmurščini (celo s slovarčkom na koncu), da bi bil roman čim bolj avtentičen ne glede na to, da je zato za nekoga, ki ni iz Prekmurja, težji za branje?
Kardoš: S to obljubo samemu sebi in dedu je križ. Morda je bila izmišljena naknadno, morda je v resnici sploh ni bilo in je vzniknila v spominu sama od sebe za nazaj. Morda sem roman napisal zaradi izmišljene obljube. Prek­murščina pa mora biti taka, kot je, ne glede na ceno težavnosti branja; v romanu je spet ni tako veliko, daje pa barvo tistemu času. A ne samo to. To je prekmurščina z začetka 20. stoletja, tako so pisali npr. v betlehemskem ted­niku Amerikanszki Szlovencov glász, črkopis je madžarski; skladenjsko je ta prekmurščina zelo drugačna od današnje, veliko besedja pa ne razumemo več niti Prekmurci. Po trianonski odločitvi so se prekmurski (ogrski) Slovenci v Betlehemu znašli v zelo zapletenem položaju, na njih so prek svojih ljudi pritiskale tajne službe SHS in Madžarske, mnogi so se pod vplivom vend­ske teorije izrekali za Vende in zahtevali ponovno priključitev Prekmurja k Madžarski. V tamkajšnji prekmurski katoliški cerkvi sv. Jožefa so ­bojkotirali duhovnika Murna s Kranjskega, ker ni znal prekmurščine in ga zato niso razumeli, prekmurščino pa je menda žaljivo označeval kot jezik, ki je »zmešan kot svinjske krvavice«. Madžar dr. Stiegler, duhovnik v prekmurski evangeličanski cerkvi sv. Ivana, pa se je naučil prekmurščino tako dobro, da je v tem jeziku napisal celo 7 ali 8 dramskih iger. Tudi zaradi njegovega vpliva so se potem mnogi tamkajšnji Prekmurci opredeljevali za Vende. Ta arhaična prekmurščina v romanu, tako drugačna od kranjske slovenščine in tudi današnje prekmurščine, je jezik betlehemskega (ogrskega) Slovenca v času po trianonski določitvi novih meja; že prehod v gajico je bil zanj kulturni šok, tako kot je za sodobnega bralca šok spopad z njegovo arhaično prekmurščino.

Bukla: Kaj ste odkrili, ko ste na svojem popotovanju po Ameriki razis­kovali ameriške usode svojih sorodnikov? Koliko je v pensilvanskem Betlehemu še živ duh Prekumurcev?
Kardoš: Po osamosvojitvi Slovenije je interes za »staro domovino« tam narasel, v Ameriki je postalo moderno iskati svoje korenine. Betlehem in Murska Sobota sta medtem postali pobrateni mesti. Vendar zelo redki govorijo tudi jezik svojih prednikov iz »stare domovine«. Po nekaterih ocenah si je kruh v Betlehemu (za stalno ali samo začasno) v pol stoletja našlo celo okrog 20.000 Prekmurcev. Tam so si Prekmurci zgradili dve cerkvi, imeli so hotele, restavracije, obrtne delavnice, društva, Slovenski dom, izdajali so dva časopisa v prekmurščini, enega izrazito prosocialističnega, delavskega, drugega prokapitalističnega, pisali, prevajali in uprizarjali so gledališke igre v prekmurščini, od Molièra do Lehárja, ali povsem izvirna dela. Betlehem je bil takrat nekakšno središče meščansko-delavske prekmurske kulture, ki je ruralno Prekmurje sicer ni imelo. Nujno bi bilo v Betlehem poslati podiplomskega študenta ali raziskovalca, da bi skušal zbrati vse to gradivo, ki je morda še ostalo po družinskih arhivih, npr. izgubljene številke, celo letnike časopisov, prevode literarnih del, morebiti bi se našlo še kako izvirno literarno besedilo itn. Trenutni župan Betlehema Donchez ima prekmurske korenine, priložnost je idealna.

Bukla: Vaš ded je s trebuhom za kruhom odšel v Ameriko, vi ste na študij odšli v Ljubljano. Kakšne so vzporednice med njegovimi in vašimi časi?
Kardoš: Ded je bil v ZDA rojen, tam je preživel tudi najlepša mladostna leta, zato je Betlehem z leti vse bolj postajal njegova Itaka. Ko je postajal dementen, se je iz pozabe na koncu oglašala samo še ameriška mladost, na vsak način je hotel nazaj v Ameriko. Jaz pa sem se zafrkaval in ga pri tem spodbujal, kajti še bolj kot on sem si želel pobegniti iz Križevcev, goričke evangeličanske vasi in cerkvene občine, ki je na eni strani zamejena z etnično mejo z Madžari, na drugi s katolištvom, iz okolja, v katerem je etika dela najpomembnejši del človekove identitete. Samo da ideja moje Amerike ni bila tako mogočna in enoznačna kot njegova, Amerik je bilo zame mnogo in z leti je vse bolj postajalo jasno, da nobena od njih ni geografska entiteta.

Bukla: Lahko poveste še kaj o vaših naslednjih projektih?
Kardoš: Ne vem zagotovo. Vse, kar sem napisal do zdaj, sem napisal pod pritiskom pogodbenih rokov, poslej pa se bom dosledno izogibal kakrš­nemu koli pritisku, in če brez tega pritiska ne bom uspel napisati ničesar, potem pač ne bom napisal ničesar. Želel pa bi zapisati t. i. križevske zgodbe, spomine prednikov, ki bodo sicer šli v pozabo, so pa te zgodbe tako nenavadne in drugačne, da bi jih bilo škoda prepustiti pozabi. Ali jih bom poskušal samo zapisati ali iz njih izvleči kaj več oz. jih kako drugače vpeti v širšo literarno formo, pa še ne vem.