Urednikov uvodnik
Slovensko knjižno založništvo je v občutljivih časih, saj ni povsem jasno, kaj se bo z njim dogajalo v bližnji prihodnosti. Po eni strani se pozitivni gos­podarski učinki zadnjih let.. več>
»Roman te spremeni, preimenuje!«
Bukla 136, 13.9.2017

foto: Matic Bajželj

Mirana Likar je odlična pripovedovalka zgodb ter strastna poslušalka in opazovalka življenja, kar je čutiti v vseh njenih do zdaj izdanih zbirkah zgodb (Sobotne zgodbe, Sedem besed, Glasovi). Takoj ko je bralcem postregla s prvo od njih, so jo vzeli za svojo. Predvsem zato, ker se v njenih pretanjeno izrisanih življenjskih situacijah in natančno izbrušenih likih zlahka najde prav vsak. Vse te odlike krasijo tudi njen romaneskni prvenec Babuškin kovček, ki je letos izšel pri založbi Modrijan. V njem nas Likarjeva povabi v svet štirih žensk in njihovih nadvse različnih zgodb s skupnim imenovalcem – rodbinskim prostorom, ki označuje in zaznamuje prav vsako od njih. Le kaj se skriva v njihovih osebnostnih kovčkih, ki jih junakinje nosijo skozi življenje?

Bukla: Do letos so vas bralci poznali predvsem po zbirkah kratkih zgodb, zdaj pa ste jim postregli z romanesknim prvencem. Je ustvarjanje takšnega epskega dela, kot je Babuškin kovček, (tudi) v tehničnem smislu drugačno od ustvarjanja krajših zgodb? Ali pa ste, nasprotno, tudi to delo snovali podobno kot zgodbe – po principu »ko pride občutek v trebuhu, da je to to, pač pišem«, kot ste izjavili nekoč?
Likar: Snovanje romana je precej bolj zapleteno kot pisanje kratke zgodbe, pa ne le zato, ker traja dlje časa. Kratka zgodba te zaposluje dan, dva, mogoče teden dni, roman pa ti vzame (ali da) leto, dve, tri. Svet v tem času premišljuješ skozi drugačno perspektivo, vse, kar slišiš, vidiš, kar se te tako ali drugače dotakne, se spreminja v snov. Roman te spremeni, preimenuje. Zgodaj vstajaš, pišeš po službi, med dopustom, na zadnjih sedežih v avtu ... Če pozabiš računalnik, se slabo počutiš. Vest stoka. Nekaj neprestano preži na tvoj čas. Struktura je zelo obsežna, zapletena. Dlje časa mora vleči bralca. Ko sem končala, sem se počutila osvobojeno, naenkrat sem imela čas za vsakdanjosti, ki sem ga dolgo pogrešala. Rekla sem že in ponavljam, to je kot sprint in maraton. Za oboje moraš trenirati, ampak drugače.

Bukla: Roman, ki zajema celotno minulo stoletje, ki sega še v današnji čas in skozi katerega spoznamo štiri generacije žensk ene rodbine, ste začeli z zadnjo zgodbo iz zbirke Glasovi, ki je izšla pred dvema letoma. Od kod odločitev za takšen uvod v vaše najnovejše delo?
Likar: Kritičarka Iva Kozmos je nekoč zapisala, da bi jo zanimalo, kaj bi se zgodilo, če bi se odločila iz kratke zgodbe narediti roman. Ta misel me je spremljala. Glasove sem pisala vzporedno z romanom oziroma v trenutkih, ko še nisem poznala njegove strukture, lahko bi rekla, ko sem stala še v predsobi romana. Imela sem ogromno materiala, poglobljeno sem študirala, strukture pa še nisem zagledala. Nekje je bilo treba začeti in rekla sem si, da bi lahko začela tam, kjer sem oz. bom končala z zadnjo knjigo. V času izdaje Glasov sem že vedela, da bo zadnja zgodba iz zbirke začetek romana. Zame je to pomenilo tudi simbolni prehod od kratkih zgodb v nekaj obsež­nejšega, mogoče totalnejšega. Nadziraš pač veliko več elementov.

Bukla: Kritiki pri vašem pisanju poudarjajo sposobnost, da iz majhnega detajla napravite zgodbo, s kakršno se lahko poistoveti prav vsak. Po drugi strani pa znate prek običajnih življenjskih trenutkov pred bralca razgrniti tudi najgloblji in najbolj siloviti čustveni svet lika. Koliko časa in kako intenzivno ste tokrat gradili like, saj je občutiti, da so določeni ponavljajoči se vedenjski in miselni vzorci ter tudi čisto konkretni stavki, pisani na kožo vseh štirih osrednjih junakinj, v zgodbo vneseni zelo premišljeno?
Likar: Dolgo in zelo intenzivno sem premišljevala, katere miselne in vedenjske vzorce prenesti iz roda v rod. Pri tem sem se zanašala na svoj občutek in na to, kar opazim, ko opazujem svet, življenje. Nekatere motive sem vnašala tudi retrogradno, da sem dobila dramaturški lok. Ste opazili, kako družine uporabljajo besedišče, frazeologijo? V razredu med otroki takoj prepoznaš kultivirane govorce, staviš lahko, da so taki tudi njihovi starši.
Pa vendar – od njih se razlikujejo, vsak je drugačen. Vsaka – v mojem primeru.

Bukla: V Babuškinem kovčku najprej spoznamo Bibi, žensko v najboljših letih, ki med potovanjem skozi rodbinske spomine odpira svojo lastno »osebnostno babuško«. Mislite, da se človek zmore srečati z vsemi njenimi plastmi šele v situacijah, ki jim botrujejo močni čustveni impulzi, tako kot se to zgodi pri Bibi in konec koncev tudi pri drugih protagonistkah?
Likar: V življenju so trenutki, ko se ustaviš in vprašaš zakaj. Bolj kot čustven impulz, ki zamegli presojo, se mi zdi pomemben mir, ki ga dosežeš, ko na življenjski poti osvojiš novo pokrajino. Tukaj sem zdaj. Potem pogledaš nazaj. Kje sem bila prej? In nato: kam grem. In: kako pa je bilo s tistimi, ki so tod hodili pred mano in izkrčili ledino? Seveda za oceno položaja potrebuješ distanco, do sebe in drugih. Tudi (samo)ironija ne škodi.

Bukla: Ženske iz vašega romana so (le navidezno) med seboj zelo različne, vsaka od njih je vpeta v drug čas, poklic in družbeni sloj, kar ste med drugim poudarili tudi z različnimi pripovednimi tehnikami in jezikovnimi registri. Gre za premišljeno »slogovno poigravanje« ali pa gre to pripisati (tudi) vašemu osebnostnemu kovčku, v katerem se, verjetno tudi zaradi študija slovenistike in bibliotekarstva, med drugim skriva strast do jezika ter pripovedovanja in poslušanja zgodb?
Likar: Seveda gre za premišljeno slogovno poigravanje, ki pa se ga ne moreš iti, če si brez strasti za jezik in zgodbe. Albahari je rekel: pisatelj je slog. Če se o slogu sprašuješ, nisi pisatelj. To je podobno, kot če bi se skladatelj spraševal, ali naj uporabi bobne za vtis dramatičnega. Zelo sem se trudila, da bi vsakemu liku dala lasten glas in okvir. Z najmlajšo, Mijo, pa sem imela največ težav, ker najslabše poznam register te generacije. Razvezana struktura njene zgodbe je, recimo, taka namerno, ker se mi mlada generacija pač zdi še neutirjena, odprta za vse ... Mijin jezik je tudi rezultat posveta s hčerko, ki pripada tej generaciji. Zahtevala je, na primer, da pogovorne nedoločnike zamenjam z zbornimi nedoločniki, ker da bi ona tudi namišljena pisma pisala tako.

Bukla: »Povej, da ti glava ne poči,« ste izjavili pred časom, ko so vas vprašali, kaj vas nagovarja k pisanju. Mislite, da bi bila tudi dejanja vaših junakinj, če bi se držale omenjenega načela, drugačna, odnos »mama – hči«, ki določa celoten ritem rodbinske dinamike, pa precej bolj odprt, iskren in topel?
Likar: Človek pove toliko, kolikor zmore, da čustveno preživi. In sliši približno ravno toliko. O tem, kako je s tem »povedati«, so napisane gore strokovnih knjig, pa vendar nekateri ne zmorejo. Iz zamolčanega, povedanega in njunega razmerja se kleplje usoda. Če bi junakinje upale, da bodo slišane, bi povedale. Vse bi bilo drugače. Ko si slišan, si sprejet. Zapisano je: In spoz­nali boste resnico in resnica vas bo osvobodila. Jaz bi dodala še, če jo poveš. Vsaj samemu sebi.

Bukla: Enega od vidnih motivov, ki osmišlja bistvo junakinj, ob tem pa vpliva tudi na vzroke in posledice njihovih početij, najdemo v stavku: »Obe sva hoteli biti le srečni, najine informacije o sreči pa so se temeljno razlikovale.« Kakšno pa je vaše osebno poimenovanje sreče?
Likar: Sreča je na srečo redka. Mogoče ko si zaljubljen, ko se ti rodi otrok, ko dosežeš kaj res izjemnega. Danes te vsi posiljujejo s srečo, kot da je človekova dolžnost biti srečen. Ljudi naš čas nenehno sili, da se v boju za srečo primerjajo, a bolj ko se primerjajo, bolj obupujejo. Jaz o sreči ne bi govorila, tudi primerjati se nočem. Ljubše mi je zadovoljstvo, ki pride iz tega, da najdeš svoje mesto med svojimi ljudmi. Mislim na tiste, s katerimi si rad, ker navdušujejo in navdihujejo, te sprejemajo in cenijo zaradi pravih stvari in si med njimi na varnem. In si z njimi, kar si.

Bukla: Menda vas v življenju nenehno obkrožajo liki potencialnih novih zgodb. Kateri od njih bodo kot prvi našli prostor v vaših prihodnjih delih?
Likar: Prvi je človek, ki je v času druge svetovne vojne oblekel sedem različnih uniform, od partizanske do nemške polkovniške. In prepotoval tisoče kilometrov.
Sledili bodo najbrž liki, ki sem jih spoznala letos poleti, ko sem res veliko potovala. Tudi po Bosni, kjer se je nabralo gradiva, ki precej presega format ene knjige … Tam neznanci še govorijo med seboj, če nastaviš ušesa, odpreš oči in se prepustiš, te reka njihovih besed kar ponese … Imam še več drugih zamisli, zapisujem jih, a vem, da najbrž ne bom mogla napisati vsega, kar bi rada.