Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 35 €
041 670 666(pon.-čet.: 8.30-16.00, pet.: 8.30-14.30)
0
Intervjuji Bukla plus

»Navsezadnje je najboljša literatura zelo preprosta.«

Žiga Valetič, Bukla 136, 13.9.2017

»Navsezadnje je najboljša literatura zelo preprosta.«

Pri založbi Sanje sta izšla ponatisa uspešnih potopisnih romanov, ki se naslanjata na alpinistične odprave, v katerih je sodeloval tudi tržaški novinar, pisatelj in alpinist Dušan Jelinčič. Prelomne Zvezdnate noči iz leta 1990 so v slogu in tematiki začrtale plodno pisateljsko pot, kratek roman Budovo oko, ki je nastal osem let pozneje, pa opisuje izmišljeno ameriško odpravo, ki išče sled za izginulima alpinistoma na Everestu.

Bukla: Vaše novele, eseje in zlasti romane poznamo kot spoj potopisja, alpinizma, spominske samorefleksije in fikcije. Kako zgodaj ste spoz nali, da bosta prav pisanje in gorništvo najbolj zaznamovala vaše živ ljenje in delo?
Jelinčič: Že zelo zgodaj sem se zavedal, da sta mi gorništvo in pisanje zelo blizu, a si nisem nikoli predstavljal, da mi bosta prirasla k srcu kar v ... simbiozi. Že kot otrok sem po družinski tradiciji rad zahajal v hribe, obenem sem tudi zelo rad bral. Vendar sem ti življenjski dejavnosti pojmoval povsem ločeno: obe sicer kot poduhovljeni, a gorništvo čisto fizično, branje in kasneje pisanje pa izrazito čustveno. Združili sta se naključno, saj nisem pričakoval, da bom nekega dne tako strastno pisal o gorah in o vsem tistem, kar spada zraven. Glede na to, da pa naključja menda ne obstajajo, sta se nenadejano spojili po naravni poti: nič manj kot na službenem področju, ob opravljanju novinarskega poklica.

Bukla: Zvezdnate noči ste začeli pisati kot podlistek v Primorskem dnevniku. Je žurnalistična plat zaslužna za to, da je vaše leposlovje bolj komunikativno kot smo po navadi vajeni v slovenskem prostoru?
Jelinčič: Menda res. Od novinarstva imam to, da hočem biti čim jasnejši, ker je časnikarjeva profesionalna dolžnost, da človeka čim bolje informira. Svoje bralce globoko spoštujem, zato se mi zdi nepojmljivo, da bi jih vlekel za nos z nerazumljivimi stavki in nebuloznimi trditvami ter zagonetnimi zgodbami brez repa in glave. Navsezadnje je najboljša literatura zelo preprosta, zato pa prav nič banalna. Dovolj je, da pomislimo na velikane svetovne literature, začenši s Tolstojem, Dostojevskim in Hemingwayem. Marsikdo mi bo oporekal: kaj pa razumska dolgoveznost Joycea in Prousta? Po mojem sta oba v bistvu enostavna, le razgraditi moraš njune miselne pasti in plasti.

Bukla: Zvezdnate noči so bile v Italiji večkrat nagrajene, pri nas pa na krilih ugodnih kritik hitro razprodane, a ponatis ni prišel prav hitro. Ker niste pisali o izkušnji slovenstva, ste imeli prej status zamejskega kot pa slovenskega avtorja, medtem ko so vas Italijani pogosto jemali kot italijanskega pisca in se čudili, ker so bili vaši romani v italijanščino prevedeni. Ali kdaj pišete tudi v italijanskem jeziku?
Jelinčič: Ko tako ali drugače ne pišeš po pričakovanih kalupih, večkrat zmedeš okostenelo strukturo literarnih teorij in predalčkov. V Zvezdnatih nočeh ni, recimo, niti besedice o slovenstvu, kar je pogosto lahko šok za literarne kritike in bralce, ki od zamejskih književnikov pričakujejo literaturo, ki je strogo vezana na krajevno narodnostno stvarnost z njenimi problemi. Tako za nekatere preprosto nisem mogel biti zamejski pisatelj, in ker zamejstvo strogo vzporejamo s slovenstvom, niti slovenski. Skratka, ker ne razmišljam, pišem in jamram po zamejsko, za Slovence iz matične domovine miselno nisem zamejec, kar je sinonim za nekoliko drugačnega Slovenca, za Italijane pa, ker ne pišem o izrazito slovenskih temah, bi lahko bil, kljub nadvse slovenskemu priimku, tudi Italijan.
Res, marsikaj sem napisal v italijanščini, recimo kratki roman Bela dama Devinska in celo vrsto črtic in novel. Marsikaj svojega, denimo gledališki monolog Aleksander od kresnic, pa sem kar sam prevedel v italijanščino. V italijanščini pa sem pisal, ker sem imel strogo odmerjene časovne roke za oddajo rokopisov italijanskim založnikom, ki so me za to zaprosili. Če bi jih napisal v slovenščini in jih nato dal prevesti, bi se to časovno preveč zavleklo. Problem, ko povsem enakovredno obvladaš dva jezika, je tudi ta, da večkrat popravljaš prevajalca, saj sam najboljše poznaš svojo dušo in edini natanko veš, kaj si resnično hotel povedati. Predvsem pa si lahko kot avtor več dovoliš, vključno z drobnim spreminjanjem teksta.

Bukla: Naslovi vaših del znajo biti tenkočutno vabljivi, da ne rečem čarobni: Biseri pod snegom, Srečanje nikjer, Ljubezen v času samote, Kam gre veter, ko ne piha … Kako pomemben je za knjigo naslov?
Jelinčič: Naslovi so bistveni, saj se večkrat na podlagi njihove privlačnosti odločiš za nakup knjige. Moram reči, da sem z naslovi svojih knjig zadovoljen, prišli pa so kar sami od sebe. Denimo Kam gre veter, ko ne piha. Ta stavek sem si že zapisal v dnevnik, ko je orkanski veter udarjal v šotor drugega tabora na himalajskem osemtisočaku Gašerbrum 2, na višini okrog 6000 metrov, saj sem si tedaj v blodnji zaradi pomanjkanja kisika te besede res ponavljal do onemoglosti. Potem sem bil presenečen, ko sem doma dognal, da res obstaja tibetanski pregovor z vprašanjem, kam gre veter, ko ne piha ...

Bukla: Potopisna fikcija, kamor lahko umestimo tudi Budovo oko, je zanimiva, a ne povsem vsakdanja zvrst, saj potopisi po navadi temel jijo na osebni izkušnji. Koliko je v teh knjigah domišljije in koliko res ničnosti? Kako se na knjižne zapise, v katerih se najdejo, na primer odzivajo vaši sopotniki?
Jelinčič: Čeprav tega ne počenjam načrtno, v svoji literaturi rad eksperimentiram. Zvezdnate noči menda res predstavljajo nov način opisovanja himalajskih odprav, ko je ob še tako močnem zunanjem okviru ključna predvsem človekova notranjost. Z Umorom pod K2 sem se poskušal v visokogorskem trilerju, v Budovem očesu pa mešam fikcijo z resnico, tako da končno ne veš, kaj je res in kaj izmišljija. In učinek je bil presenetljivo pozitiven. A tega pred pisanjem nisem vedel, saj je bil tak pristop tudi zame pravi pohod v neznano.
Moji soplezalci in sploh občasni sopotniki so se, vsaj na zunaj, na moje pisanje odzvali naklonjeno, čeprav za nekatere ne verjamem, da so bili povsem iskreni. Saj marsikoga nisem prikazal v najboljši luči, a mi tega niso oporekali, ker so upali, da gredo zadeve, če o njih ne govoriš, v pozabo. A tudi s seboj sem bil vselej zelo strog ...

Bukla: Lepota človeške duše, prijaznost, vera v moč spoznanja in zmaga dobrega nad zlom … vse to so elementi, posuti skozi vaše odstavke, v spremnem eseju k Zvezdnatim nočem pa zapišete, da je vsak stavek prišel naravnost iz srca. Ali predano pisanje od človeka terja veliko osebnih žrtev in odpovedi na drugih področjih življenja?
Jelinčič: Ko pišeš z navdušenjem, se vsaka žrtev spremeni v blagoslov, ki ti olepša dan. Pri mojem pisanju sta vselej najpomembnejša človek in njegova duša. In to do take mere, da večkrat žrtvujem literarno formo prav za uresničitev te postavke. Nekateri so mi sicer zelo diskretno namignili, da svet večkrat obravnavam nekoliko gandijevsko, občasno celo črno-belo. Ne vem, ali je to res. Sem le nepopravljiv optimist in zato prepričan, da je odvisno od tebe, kaj boš iz bližnjega izvlekel: dobro ali zlo, nasmeh ali mržnjo, nebo ali pekel ...


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...