»Zmeraj lahko najdete mit, ki pokriva tisto, kar hočete povedati.«
Svetlana Slapšak je doktorica antičnih študij, antropologinja in izjemno plodovita publicistka, za katero se zdi, da doživlja novo pomlad, saj njene knjige v slovenščini izhajajo ena za drugo, pri čemer je v pogovoru napovedala še močnejši knjižni val že v bližnji prihodnosti. Unikatna v svojem razmišljanju in odločna v svojem izražanju je sogovornica, ki nikoli ne razočara. Ob izidu njene obsežne knjige Antična miturgija smo z njo opravili kratek pogovor.
Bukla: Od kod beseda miturgija – antična miturgija? Kako ste prišli na idejo knjige Antična miturgija?
Slapšak: Beseda miturgija je moja, prvič sem jo uporabila v študiji o Rastku Petroviću sredi 80. let prejšnjega stoletja – hotela sem označiti svobodno manipuliranje umetnika z miti. Veliko pozneje sem na temelju nove teorije mitologije Jeana-Pierra Vernanta, ki jo je prvič obrazložil na predavanjih na ISH v Ljubljani 1996, prišla do širšega pomena svojega starega termina. Koncept sem predstavila v Trstu na mednarodnih konferencah raziskovalne skupine GRIMM, ki že leta izdeluje elektronski slovar antične mitologije, in od leta 2009 je termin sprejet in uporabljan v strokovnih razpravah in tisku. Za pisanje o antičnih mitih je pobudo dala urednica mariborskega časopisa Večer Dragica Korade, tako da sem od leta 2000 do 2004 vsako soboto napisala en članek. To sem pozneje še urejala, spreminjala, dopolnjevala, izboljševala; leta 2016 mi je Aleš Šteger pred lagal, da izdam knjigo pri Beletrini. Rokopis sem skrajšala za polovico in objavljena polovica ima še vedno 693 strani … seveda bi rada videla tudi drugo polovico v knjižni obliki.
Bukla: Kaj sploh so antični miti? Kaj predstavljajo?
Slapšak: Za razliko od pravljice, ki ima »železno« formo in jasno družbeno funkcijo, je mit svobodna zgodba, ki je dokaj rahlo povezana s kulti in obredi ter se giblje od vsakdanjika do kozmičnih tem in občasno meji na znanost – brez cenzure, pravil, kanonov. Mit predstavlja nenehno ponovno zmago domišljije nad »urejanjem« sveta in ideologijami. Antični miti imajo mnoge različice, v poantičnem času so bile nekatere privilegirane in nekatere ne, zato so še danes neizčrpno področje motivov, tem, zapletov. Miti niso nekakšna alternativna zgodovina idej, temveč pričajo o neskončni človekovi potrebi, da sebi in drugim govori zgodbe in ustvarja skupni užitek.
Bukla: Kako so nastali? Kakšen je bil njihov status v obdobju, iz katerega izvirajo?
Slapšak: Starejši miti so zabeleženi v epih Homerja in Hezioda, pripovedovanje zgodb pa je bilo dostopno vsakomur. Po koncu demokratije in po smrti Aleksandra Velikega se pojavi poklic mitografov, ki so za ustrezno plačilo pisali mite o lokalnih vladarjih. Neki bog je, denimo, potoval čez naše kraje in posilil lokalno nimfo – tako je nastala naša dinastija, ima torej božanskega prednika ... Miti so ostali najbolj pomemben vir za antični književnosti, grško in rimsko, pesniki in drugi avtorji so komunicirali z zapisovalci mitov v velikih antičnih knjiž nicah: najti redko različico mita je bilo zelo prestižno. V antiki ni obstajal kak veliki priročnik ali slovar mitologije, obstajali so pa učbeniki in katalogi. Sistematizacije antičnih mitov, pogosto popolnoma zgrešene, so nastajale pozneje v okviru evropskih kultur.
Bukla: Zakaj antična mitologija v 20. stoletju z izumom filma ni imela sreče? Obstajajo kake izjeme?
Slapšak: Predvsem zaradi pomanjkanja znanja in zanimanja za odmaknjeno akademsko disciplino. Sicer so mnogi miti vgrajeni v popkulturo, samo da jih večina ne prepozna več. Izjema je gotovo Pasolini, ki je na temelju branja študij francoske antropološke šole oblikoval izjemno izzivalne podobe mitov in tragedij, kot sta Kralj Ojdip in Medeja. Reinterpretacije antičnih mitov najdemo v filmih Theodorja Angelopoulosa, zelo zabavno verzijo mitov najdemo tudi v seriji filmov Vojna zvezd Georgea Lucasa ...
Bukla: Kako pa je z antičnimi miti in televizijo?
Slapšak: Veliko slabše, čeprav se produkcije za film in TV danes prepletajo. Pravzaprav podobno kot v TV-serijah o dinozavrih – nove tehnike so omogočile, da gledamo vedno več nasilja, krvi in telesnih delov, ki letijo na vse strani ... refleksije pa nikjer.
Bukla: Kakšen je njihov pomen v sedanjem svetu? Zakaj jih moramo poznati?
Slapšak: Miti so idealni za subverzijo politike, uradne »visoke« kulture, Cerkve, desnice, neonacistov. Zmeraj lahko najdete mit, ki pokriva tisto, kar hočete povedati, ne da bi pri tem tvegali glavo. Mite pa najdemo v antičnih besedilih, ki se lotevajo bolj ali manj vsega, kar zadeva človeka in svet. Nič čudnega, da so polkovniki v Grčiji, ko so leta 1967 uvedli vojno diktaturo, takoj prepovedali večino antičnih avtorjev ...
Bukla: Kateri antični miti se vam zdijo kot nalašč za razlago sedanjega, postresničnega in postpolitičnega časa?
Slapšak: Vsi. Dajte mi kateri koli mit in vam bom povedala neko zgodbo iz postresničnega in postpolitičnega časa!
Bukla: Bova o tem kdaj drugič. Kako pa je s sodobnimi miti? Ali tudi ti zahtevajo in potrebujejo podobno knjižno obdelavo?
Slapšak: Živimo v obodbju, v katerem človek med elektronsko hiperprodukcijo podob in besed zaman išče možnost, da izgradi lastno domišljijo. Prav nas protno, ljudje se izločajo iz sveta tako, da popolnoma prisvojijo neko linijo zgodb in se z njo izenačijo. Ustna produkcija na internetu postane bes, misel se izraža v stereotipih. Mit danes ne more nastati predvsem zaradi pomanjkanja svobode in zaradi družbenih okoliščin, v katerih ljudje nimajo več ne znanja ne veščin in ne priložnosti, da bi si medsebojno pripovedovali mite. Antični mit v tej situaciji lahko postane orodje, s katerim spodbijamo poskuse mitiziranja. Princesa Diana kot mit? Igra prestolov? Takšne količine stereotipov in banalnosti so preprosto neužitne. Edini primer novih mitov je, ko znanstvena fantastika sreča utopijo oz. distopijo, kot so pisali brata Strugacki, Doris Lessing, Ursula Le Guin, Margaret Attwood. To so družbeno relevantna in kritična dela, ki se nanašajo predvsem na sedanjost in njene grozeče možnosti ...
Bukla: V zadnjih letih ste objavili več knjig. Lahko poveste še kaj o svojih prihodnjih projektih?
Slapšak: Z znanstvenicami, ki so pri meni doktorirale, pripravljam dve knjigi v dvojnem avtorstvu – eno o antiki na filmu, drugo o popotnicah na Balkanu v 19. stoletju. Sama pripravljam tretjo knjigo antične miturgije za biblioteko XX vek Ivana Čolovića v Beogradu, knjigo političnih esejev za Gogo v Novem mes tu, knjigo esejev o gledališču za Knjižnico MGL; oddala sem novi roman Laguni v Beogradu; iščem založnika za knjigo o mojih mačkah; iščem založnika za knjigo potopisov iz Grčije; iščem režiserja in gledališče za dramo Kosovski mit in za glasbeno dramo Enciklopedija mrtvih (po Danilu Kišu), ki sem jo napisala s skladateljem in glasbenikom Mileto Grujićem; pišem dva nova romana; priprav ljam material za zgodovinsko-antropološko študijo o volni.